Hiša iz kart s 199.000 milijardami dolarjev kreditov se lahko vsak trenutek zruši

Za borze je bil 24. avgust najhujši dan po bankrotu velebanke Lehman Brothers leta 2008. Indeks na borzi Dow Jones je že takoj ob odprtju trgovanja padel za več kot 1000 točk. Čeprav bi že nekaj časa morala biti udarna novica nelikvidnost na trgih, je v medijskih poročilih bilo mogoče prebrati, da sta pretres domnevno povzročila nižja kitajska gospodarska rast in strah pred dvigom obrestne mere v ZDA.

Čeprav je res, da je kitajsko gospodarstvo pomemben del svetovnega gospodarstva, se ni mogoče slepiti, da ima le Kitajska, ki svojo rast gradi na zadolževanju, hud problem, v Wirtschafts Woche pišeta Martin Mack und Herwig Weise. Težave z gospodarsko rastjo imata tudi Japonska in Evropa, ZDA pa so, kot kaže analiza Mednarodnega denarnega sklada (IMF), na »nevzdržni poti« zaradi zadolženosti. Vse več je tudi potrditev ugotovitev analiz Banke za mednarodne poravnave (BIS), ki opozarja, da je politika nizkih oziroma ničelnih obrestnih mer, ki jo za reševanje svetovnega finančnega sistema izvajajo centralne banke, v realnem gospodarstvu enako propadla kot politika tiskanja milijard svežih bankovcev v okviru programov kvantitativnega sproščanja.

Da je to fatalno denarno politiko še vedno mogoče prodajati kot zgodbo o uspehu, se gre zahvaliti pravljični statistiki ZDA o uspešnem gospodarskem okrevanju. Na podlagi teh podatkov investitorji še vedno verjamejo, da sta prejšnji guverner ameriške centralne banke Federal Reserve (FED) Ben Bernanke in njegova naslednica Janet Yellen vse naredila pravilno.

Toda če hočemo vero nadomestiti z dejanskimi razmerami, je dovolj, če pogledamo zadnji statistični podatek o padcu stopnje brezposelnosti v ZDA na zgolj 5,1 odstotka. Če bi ameriški statistični urad tako kot do 80. let prejšnjega stoletja pri izračunu stopnje brezposelnosti upošteval tudi 94,03 milijona Američanov, ki kot (domnevno) brezposelni ne iščejo službe, bi moral objaviti, da ta znaša 23 odstotkov, kar ustreza številu državljanov, ki prejemajo živilske karte (food stamps) kot pomoč države za nakup hrane, in so prejemniki socialne pomoči, pišeta Martin Mack und Herwig Weise.

Zato ni čudno, da FED ob vedno novih spodbudnih statističnih podatkih o izboljševanju gospodarskih razmer v državi že dve leti prestavlja datum za končanje politike ničelne obrestne mere. Po zadnjih napovedih jo namerava zaključiti 16. oziroma 17. septembra letos, torej prihodnji teden. Toda FED, ki se je s svojo očitno politiko zavlačevanja vse bolj pogrezala v položaj »zdaj je treba zagotoviti«, noče tvegati, da bi izgubila tisto, kar je za centralno banko najbolj dragoceno – verodostojnost.

Če se bo zdaj, ko vse bolj raste verjetnost za recesijo, in ob negotovosti na trgih odločila za prvo minimalno povečanje obrestne mere, ni mogoče izključiti težkih pretresov na trgih, ki so se na brezobrestne kredite navadili kot na drogo. FED je tako pred dvomom, ali kljub temu tvegati ali pa dvig obrestne mere spet prestaviti in tako sprožiti težko krizo zaupanja. Ne glede na to, kakšna bo odločitev, se FED vse bolj približuje dnevu, ko ne zadostuje več, kar je rečeno, ampak samo tisto, kar je narejeno, pišeta Martin Mack und Herwig Weise.

Kako omejena je dejansko moč »junakov krize«, kakor je centralne banke poimenovala generalna direktorica IMF Christine Lagarde, je mogoče videti tudi na Kitajskem. Kljub temu, da imajo Kitajci v primerjavi z Zahodom za ukrepanje na voljo bistveno več orodij in plansko gospodarstvo, niso mogli preprečiti padec indeksa v Šanghaju za 43 odstotkov.

Ker so centralne banke s svojim brezglavim reševanjem prestopile »mejo nepredstavljivega« in so tako že zdavnaj prišle do točke, ko ni vrnitve, se lahko vsak trenutek zgodi nepredstavljivo. To je zrušenje globalne hiše iz kart s 199.000 milijard dolarjev kreditov, ki je bila postavljena s politiko ničelne obrestne mere.