Gregor Kresal, arhitekt, alpinist, scenarist in režiser

Na festivalih doma in v tujini nagrajeni dokumentarno-igrani film Sfinga (2011), zanj je napisal scenarij in v njem igral, pripoveduje zgodbo o plezalcih, ki so prvi preplezali Sfingo, zaradi 300-metrskega navpičnega vzpona in previsne stene najtežjo smer v Triglavski severni steni. V filmu je prepletel zgodbo alpinista Anteja Mahkote in Petra Ščetina, ki sta leta 1966, sicer s plezalnimi pripomočki, prva preplezala steno, z lastno izkušnjo, ko sta leta 1995 v navezi z Miho Kajzljem prva preplezala Sfingo v prostem slogu.

Avtobiografski roman Sfinga, v katerem je Mahkota opisal vzpon prek te smeri, ga je navdušil že v najstniških letih. O Sfingi se je ustvarila legenda, da je ni mogoče preplezati prosto. Osemmetrski, skoraj vodoravni previs sta z Miho premagala šele po treh dnevih poskusov, ko sta iz ozke poči izbila star 30-centimetrski jekleni klin, ki je onemogočal oprijem.

Sfinga, ki jo je režiral Vojko Anzeljc, je bil njegov prvi resnejši korak v svet (gorniškega) filma. Že leta prej, ko je skupaj s Tomažem Humarjem in Pavletom Kozjekom ter mentorjema Stanetom Belakom Šraufom in Vikijem Grošljem spoznaval svet himalajskih vršacev, je odprave spremljal s fotoaparatom in nato kamero. Sprva je snemal sam, sčasoma pa se je zbrala ekipa fantov, ki so mu pomagali ustvarjati kratke filme z odprav v gore.

Po poklicu je arhitekt, vendar je delo, ki ga je v očetovem arhitekturnem biroju opravljal osem let, opustil že pred Sfingo, čeprav je bilo zanimivo in dobro plačano. Ugotovil je, da ga arhitektura ne zadovoljuje povsem. Le v gorniškem filmu se je počutil izpolnjeno. Pravi, da sta si arhitektura in film podobna, saj je treba »dobro poznati vsa pravila, da jih lahko potem smiselno kršiš in narediš, ne bom rekel nov žanr, ampak neki twist« v pripovedovanju zgodbe. Poleg tega mu je arhitektura izurila oko, zaradi česar se lahko na snemanju v gorah hipoma odloči, kje in kako posneti kader, tudi če stene za snemanje ne izbere vnaprej.

Čeprav v Sfingi »nastopa« smer Sfinga v obliki monologa o plezalcih, ki jim ne uspe preplezati te težavni smeri, pa sam gora ne doživlja kot božanstva in plezanje zanj ni religiozna izkušnja. »Res pa je, da imaš visoko v gorah in daleč od civilizacije občutek, da se te nekaj dotika. Občutek imaš, da te nekdo gleda. A to je predvsem zato, ker si preveč izčrpan in začneš malce halucinirati.«

Ni naključje, da je ta uvodni, malce misteriozni lynchevski del Sfinge vključil v film, s katerim se je prijavil na magistrski študij filma na ameriški Maharashi University of Management. Tja je odšel, ker mu je Slovenski filmski center tri leta zapored, z enako obrazložitvijo, zavračal scenarije za nadaljevanje Sfinge. Prijavil je kup filmskih projektov, a se nikoli ni niti približal potrebnim točkam, da bi jih center podprl. Nameraval je namreč posneti še Kamnito srce, film o nastajanju Sfinge, ter Zlatoroga in Ajdovsko deklico, da bi z njima zaokrožil trilogijo o triglavskih božanstvih.

V ZDA so – nasprotno – nad njegovim delom in vizijo filma navdušeni. Zato je bil skupaj s še trinajstimi kandidati sprejet tudi na akademijo, čeprav se je na razpis prijavilo 150 avtorjev z vsega sveta. Sofinancirajo mu šolnino. Njegov mentor pa je priznani filmski režiser, vizualni umetnik, glasbenik in igralec David Lynch, ki ga pri nas najbolj poznamo po kultni nadaljevanki Twin Peaks ali pa filmih Mulholland Drive in Blue Velvet. Z ženo in sinom zdaj živi v idiličnem univerzitetnem Fairfieldu.

Sam ta čas končuje prvi študentski film z naslovom Osem krogov in pol, alpinistično psihodramo, v kateri pripoveduje o nesrečni odpravi na pakistansko goro Muztagh Tower, ki se je usodno končala za alpinista in njegovega dobrega prijatelja Pavleta Kozjeka. Po njej je tudi sam prenehal z vrhunskim alpinizmom. Film, narejen v 25- in 40-minutni različici, pripoveduje o treh avgustovskih tednih leta 2008, od začetka odprave do trenutka, ko je slišal, da se je Pavle ponesrečil. Če bo v Los Angelesu, kamor se odpravlja za pol leta, pridobil producente, bo posnel še celovečerni film, ki bo zaobjel celotno zgodbo vzpona na Muztagh Tower, od leta 1993, ko sta se s Kozjekom ob sliki te špičaste gore, objavljeni v neki reviji, odločila, da nekoč osvojita njen vrh. Ne zanima pa ga le gorniški film, ampak tudi drugi žanri, ki se jim bo posvetil v prihodnje.

V ZDA se je torej odpravil, ker doma ni našel ustreznega razumevanja za svoje ustvarjanje. Žal mu je, da tega ni storil že prej, kajti, kot pravi, »Američani ti hitro povedo, ali je kaj slabo, in če je, ti bodo tudi hitro pokazali vrata. Če pa bodo v tebi zaznali potencial, te bodo usmerili skozi prava vrata, kjer ti bodo tudi pomagali razvijati tvoj potencial. Pri nas ti navadno pokažejo samo prva vrata«.