Izboljšanje, kakršnega nočemo

Ana je 34-letna učiteljica slovenščine, ki dela tudi na črno in se tega ne sramuje. »Saj nisem sama kriva, da sem v tem položaju,« je pojasnila v torek pozno popoldne, ko se je končalo popoldansko bivanje na osnovni šoli, kjer dela.

Diplomirala je pred osmimi leti in od takrat je zbrala za tri leta in tri četrt delovne dobe. Sestavila jo je večinoma iz kratkih, nekajmesečnih pogodb. Delo na šolah je zanjo pomembno in boji se, da bi ga izgubila, če bi se predstavila s pravim imenom. Vendar ji to delo ne omogoča dostojnega življenja, zato je začela za neobdavčeno plačilo inštruirati tujce, ki se želijo naučiti slovenščine, ter slovenske učence, ki si želijo izboljšati ocene.

V Sloveniji mora delodajalec vsakega delavca, ki dve zaporedni leti dela po pogodbi za določen čas, zaposliti za nedoločen čas. Ravnatelji se temu pogosto izognejo tako, da učitelje in učiteljice zaposlijo samo od septembra do julija, torej je veliko učiteljev, ki so med šolskimi počitnicami brezposelni. Malo ni niti tistih, ki delajo le, ko nadomeščajo tiste za nedoločen čas zaposlene učitelje in učiteljice, ki so na bolniškem ali porodniškem dopustu. Tako je kar precej učiteljev in učiteljic, ki delajo že osem let in več, a še nikoli niso bili zaposleni za nedoločen čas. »Ne računam več, da bo to obdobje minilo,« pravi Ana, »imam več možnosti, da zadenem na loteriji, čeprav sploh ne kupujem srečk.«

V zadnjih letih je opazila, da je razpisov za zaposlitve učiteljev vse manj, kar potrjujejo tudi podatki zavoda za zaposlovanje. Junija, julija in avgusta so šole prek zavoda iskale nekaj več kot 3300 učiteljev in vzgojiteljev, kar je podobno kot lani. Do leta 2012 je bilo na zavodu v teh mesecih vsako letu objavljenih nekaj več kot pet tisoč takih delovnih mest. Zaradi varčevanja šole namreč raje stalno zaposlenim naložijo dodatno delo, kot da bi zaposlile novega.

V tem je javni sektor trenutno drugačen od zasebnega. Lani je zaposlitev našlo skupno 74 tisoč oseb, ki so bile prijavljene na zavodu za zaposlovanje, ali 20 tisoč več kot leto prej. Zato se je od januarja 2014 do maja letos število registriranih brezposelnih zmanjšalo s skoraj 130 tisoč na 112 tisoč.

Razumni apetiti

Predsednik vlade Miro Cerar je v torek dopoldne ob odprtju mednarodnega obrtnega sejma dejal, da verjame, da bo prišlo še »do nadaljnjega izboljšanja razmer na trgu dela«. Ker v Sloveniji gospodarstvo raste hitreje kot drugod v Evropi, se zdi, da lahko delavci izboljšanje upravičeno zahtevajo. Vendar je Cerar opozoril, da nas »pozitivni trendi ne smejo uspavati ali nerazumno povečati naših apetitov«. »Nasprotno, ostati moramo preudarni ter dosedanje dosežke potrpežljivo nadgrajevati,« je dejal.

Zdi se, da se od delavcev zahteva vse več potrpljenja, če uporabimo premierov izraz. Službe namreč postajajo vse bolj negotove oziroma prekarne. »To je dolgoročen trend povsod po svetu,« pravi profesor Miroljub Ignjatović s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Trend, ki je v Sloveniji prisoten že od osamosvojitve, si želi vlada ustaviti. Njen projekt se imenuje »Vsako delo šteje« in teži k temu, da bi delodajalcem odvzela razloge, zaradi katerih raje kot pogodbe za nedoločen čas delavcem ponujajo delo za določen čas, avtorske in podjemne pogodbe, študentsko delo ali da najemajo samostojne podjetnike. Pri teh alternativnih oblikah dela naj bi se povišali davki in socialnovarstveni prispevki ter povečali stroški prekinitve, na drugi strani pa bi se zmanjšala stroškovna obremenitev pogodb za nedoločen čas. Zadnje tri vlade so že naredile več korakov v to smer. Povečale so stroške samostojnih podjetnikov ter študentskih in honorarnih delavcev, zaposleni za določen čas pa so dobili pravico do odpravnine.

Povečuje se število zaposlenih za določen čas, agencijskih delavcev, samostojnih podjetnikov ... V trenutnem »izboljšanju« na trgu delovne sile se je najmanj okrepila skupina stalno zaposlenih.

Spremembe so imele učinek, vendar kratkotrajen. Od leta 2012 do lani je delež, ki ga med novimi zaposlitvami pomenijo zaposlitve za določen čas, padel s 70 na 55 odstotkov. Letos se je ta delež vrnil na prejšnjo raven. Od začetka prejšnjega leta se je število delavcev, zaposlenih za določen čas, povečalo za petino in jih je zdaj 96 tisoč. V tem času se je število delavcev s pogodbami za nedoločen čas povečalo za dva tisoč ali za tretjino odstotka. Leta 2008 je bilo na vsakega delavca s pogodbo za določen čas več kot osem stalnih delavcev, letos jih je le še šest.

Enako kot z delom za določen čas se je v zadnjem letu zgodilo s študentskim delom. Kljub višji koncesiji in določitvi minimalne urne postavke pri 4,5 evra je bilo študentskih delavcev v drugi četrtini letošnjega leta 31 tisoč, kar je več kot v enakih obdobjih prejšnjih štirih let. Število samostojnih podjetnikov pa sploh nikoli ni nehalo naraščati. V zadnjih dveh letih je zraslo za šest tisoč na več kot šestinšestdeset tisoč, če izvzamemo kmete.

Kljub jasnemu trendu rasti ena skupina prekarnih delavcev zelo izstopa. Število zaposlenih v agencijah za posredovanje delavcev se je v lanskem letu več kot podvojilo. Takrat je bilo že skoraj dvanajst tisoč delavcev zaposlenih v enem podjetju, delalo pa v drugem, tistem, v katero so posredovani. Letos se je zaposlovanje v agencijah še pospešilo.

»To so nikogaršnji ljudje,« jih je nekoč opisala predstojnica inštituta za medicino dela Metoda Dodič Fikfak. Agencije zaposlujejo skoraj izključno za določen čas, vendar so agencijski delavci v še slabšem položaju kot drugi nestalni delavci. To, da jih podjetje, za katero delajo, najame prek posrednika, namreč kaže predvsem na to, da se jih želi, ko ne bodo več potrebni, čim hitreje znebiti.

V tem so zelo podobni samostojnim podjetnikom, pri katerih se, zato ker jih statistiki obravnavajo kot ločeno skupino, jasno kažejo posledice negotovosti. Delež revnih samozaposlenih je od leta 2005 do 2012 narasel s 13,1 na 27,9 odstotka, med vsemi prebivalci Slovenije pa se je v tem času zvišal z 12,2 na 14,5, med zaposlenimi pa s štirih na 4,6 odstotka.

»Če bomo kot družba pustili, da se bo sedanji trend na trgu delovne sile nadaljeval, bomo nekoč vsi samostojni podjetniki, vsi bomo zelo zelo prekarni,« opozarja Ignjatović. In ni težko razumeti, zakaj je ta trend nezaželen.

Brez prihodnosti

Razlog, da Ana dela na črno, ni v njeni sedanji službi, ampak v tem, da nikoli ne ve, ali bo še imela službo. Na šoli zdaj dela 38 ur na teden, polovico od tega pri evropskem projektu, ki se bo iztekel konec leta, in polovico kot nadomestna učiteljica za zaposleno za nedoločen čas, ki je na bolniškem dopustu. »Vrnila naj bi se decembra, a lahko se vrne že jutri in bom takoj brez službe,« pravi.

Zaradi tega ima majhne možnosti za načrtovanje svojega življenja. »Največja investicija zame je kakšen star avto,« pravi.

To je tudi sicer značilno za prekarne delavce, je ugotovila Tjaša Podpečan s Fakultete za družbene vede, ki pripravlja doktorsko disertacijo o posledicah prekarnosti na vsakodnevno življenje učiteljev in učiteljic. »Prekarno delo ima za posameznice in posameznike samo negativne posledice,« trdi in našteva: slabša kreditna sposobnost in s tem težji oziroma onemogočen nakup stanovanja in drugih dobrin, težje načrtovanje prihodnosti, družine, večja verjetnost izgube zaposlitve, ponavljajoče se brezposelnosti in s tem nižje pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti ter nižje pokojninske pravice v prihodnosti …

»Življenja ne moreš načrtovati, ker živiš iz meseca v mesec, življenje si moraš poenostaviti in se naučiti živeti s tem. Tako se vsaj malo psihično razbremeniš,« je Tjaši Podpečan povedala 43-letna učiteljica, ki že osemnajst let ves čas dela po pogodbi za določen čas. Razi-

skovalka jo je zaradi varnosti in zaupnosti podatkov poimenovala Brigita. »Dejstvo je, da bi pri svojih letih že morala pognati korenine, tako pa sem še vedno podnajemnica in brez splošne varnosti,« je še dodala Brigita.

Prekarno delo ima za ljudi samo negativne posledice. 35-letna učiteljica »Sonja« je prepričana, da je zaradi stresa in negotovosti zbolela za rakom in imela spontani splav.

Tjaša Podpečan navaja, da so zaposleni za določen čas tožili tudi o tem, da negotovost škoduje njihovemu zdravju. »Ob izgubi službe oziroma nepodaljšanju pogodbe za določen čas so navajali hude zdravstvene posledice, kot so šok, depresija in strah,« pravi.

»Ker moram skrbeti za družino, imam ves čas nek strah v sebi: ali bomo lahko preživeli, če ne bom dobila zaposlitve,« je povedala 35-letna Sonja, kar prav tako ni njeno pravo ime. »Ponoči se prebujaš, ne moreš spati od skrbi, ves čas te preveva nekakšen nemir, zato je več možnosti, da tudi na delovnem mestu nisi tako zbran in narediš kakšno napako.«

Sonja je začela delati leta 2006 in je imela ves čas pogodbe za določen čas, zdaj pa je brezposelna. Prepričana je, da je zaradi nenehnega stresa na delovnem mestu in negotovosti zbolela za rakom in imela spontani splav.

Psihološka stanja, ki jih posamezniku prinaša prekarnost, zagotovo niso takšna, da bi jih družba lahko zanemarila. »Problem prekarnega dela ni problem posameznika ali posameznice, temveč je sistemski problem, ki zahteva tudi sistemsko rešitev,« trdi Tjaša Podpečan. »Na tem mestu je pomemben razmislek o naši prihodnosti oziroma kako bomo varno prihodnost in dostojno življenje omogočili vsem ljudem.«

Ana se spominja, kako je prva leta po diplomi verjela, da bo dobila varno zaposlitev, če bo le dobro delala. »Potem pa dobivaš pohvale od ravnateljev, a se nič ne spremeni,« trdi. Ker je prepričana, da je drugim popolnoma vseeno zanjo, je njej popolnoma vseeno, kaj si kdo misli o njenem delu na črno. »Seveda imam tri službe. Kaj pa naj naredim,« sprašuje.