11. 9. 2015 | Mladina 37 | Kultura
O nikomer ne vemo manj kot o svojih starših
Očetnjava Nine Bunjevac, strip o tem, kje v teroristu, nacionalistu in pijancu tiči oče in obratno
Motiv iz stripa Očetnjava
Nina Bunjevac je srbska Kanadčanka ali kanadska Srbkinja, kakor se vzame. Rodila se je leta 1973 v Kanadi, se dve leti kasneje preselila v Jugoslavijo in se v njenih zadnjih izdihljajih leta 1990 preselila nazaj v Toronto. Po dveh letih šolanja na Šoli za uporabne umetnosti v Nišu je študij končala na Ontarijski univerzi za umetnost in oblikovanje. Je stiparka velikega formata, ki je bila za svoje delo nagrajena v obeh domovinah. Tako ni čudno, da je Očetnjavo natisnila založba Random House, Guardian in New York Times pa sta jo uvrstila med deset najboljših stripov lanskega leta. In o čem pripoveduje zgodba, ki sta jo strokovna in laična javnost s takim veseljem pohrustali? O razlogu za Ninino razseljenost, za nestabilnost njenega doma, za njeno osamljeno iskanje srbskih bifejev na kanadskih tleh, za leta njenega nacionalizma, na katera danes gleda s pridržkom. O njenem očetu, srbskem teroristu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 9. 2015 | Mladina 37 | Kultura
Motiv iz stripa Očetnjava
Nina Bunjevac je srbska Kanadčanka ali kanadska Srbkinja, kakor se vzame. Rodila se je leta 1973 v Kanadi, se dve leti kasneje preselila v Jugoslavijo in se v njenih zadnjih izdihljajih leta 1990 preselila nazaj v Toronto. Po dveh letih šolanja na Šoli za uporabne umetnosti v Nišu je študij končala na Ontarijski univerzi za umetnost in oblikovanje. Je stiparka velikega formata, ki je bila za svoje delo nagrajena v obeh domovinah. Tako ni čudno, da je Očetnjavo natisnila založba Random House, Guardian in New York Times pa sta jo uvrstila med deset najboljših stripov lanskega leta. In o čem pripoveduje zgodba, ki sta jo strokovna in laična javnost s takim veseljem pohrustali? O razlogu za Ninino razseljenost, za nestabilnost njenega doma, za njeno osamljeno iskanje srbskih bifejev na kanadskih tleh, za leta njenega nacionalizma, na katera danes gleda s pridržkom. O njenem očetu, srbskem teroristu.
Kratka obnova lika in dela je slišati nekako takole: Peter Bunjevac (1936–1977) ni imel srečnega otroštva. Rodil se je v Kraljevini Jugoslaviji, v srbski družini, naseljeni v mali hrvaški vasici, očetu nasilnemu pijancu, ki je med vojno pristal v Jasenovcu, in nemočni materi, ki jo je pobrala tuberkuloza. Bil je čuden otrok, goskam je zavijal vratove in mlade mucke metal v goreče peči, zato so ga stari starši poslali v vojaško šolo v Split. A tudi ta epizoda se ni končala najbolje. Petra so, ker je bil goreč in glasen privrženec povojnega disidenta Milovana Đilasa, za tri leta pospravili v zapor, od koder se je vrnil zlomljen, brezposeln, socialno umorjen in odločen, da emigrira v Kanado. Na svoji poti je spoznal Nikolo Kavajo, srbskega nacionalista, človeka, ki si ga bo zgodovina zapomnila kot tako imenovanega lovca na Tita, človeka, ki je zagrenjenemu in razočaranemu Petru tlakoval pot v Srbsko osvobodilno gibanje Očetnjava. In v prerani grob. Očetnjava je bila teroristična organizacija in se je ukvarjala pretežno s podtikanjem bomb na jugoslovanska konzularna predstavništva in nekega dne leta 1977 se je (najverjetneje) zgodilo, da je v garaži, kjer je skupina izdelovala bombe, eno izmed njih razneslo. S tem se konča zgodba Petra Bunjevca, terorista.
A Peter Bunjevac je bil tudi mož in oče. Mož ženi, ki jo je spoznal prek dopisnega prijateljstva z njeno mamo, ki je kasneje zaradi neuskladljivih političnih prepričanj postala njegova najhujša sovražnica. Mož ženi, ki se je, ko je bila še najstnica, preselila k njemu, ne da bi ga prej kadarkoli videla. Mož ženi, ki je vse svoje odraslo življenje porabila za to, da bi pozabila, kako slabo se je vse skupaj začelo, in danes rada izdatno govoriči o malenkostih. In oče trem otrokom, sinu in hčerkama, od katerih je imela ena to smolo, da je postala umetnica. In da ga je hotela poskusiti razumeti. Pomanjkljivim informacijam navkljub.
Uvod v Očetnjavo Nine Bunjevac nam daje vedeti, da je pred nami izdelek, ki je poskus prisiliti mater (in zgodovino), da bi namesto o loncih, notranji opremi in drugih malenkostnostih spregovorila o čem bistvenem. Izdelek, ki je hkrati tudi predvsem poskus razumeti na način, ki a priori ne bi pomenil odpuščanja, ampak bi predvsem omogočil avtorici – hčerki, nekomu, ki je neposredno vpleten, hkrati pa zaradi časovne in prostorske oddaljenosti na vse skupaj nima nikakršnega vpliva – narediti red v zgodovinopisju svoje lastne družinske kronike. Tisti red, ki prinaša tudi neke vrste mir. Poskus razumeti človeka kot posameznika in kot zgodovinsko dejstvo, poskus razumeti zmedo, ki je družina, in zmedo, ki je Jugoslavija, poskus razumeti, da je človeško življenje bojno polje, na katerem zgodovinski in nacionalni interesi butajo ob interese ali pomanjkanje teh pri naših bližnjikih, za posameznika pa v vsem tem kaosu zahtev, pričakovanj in načrtov ostane kaj malo prostora za svobodo. Pa poskus odmeriti, do kod je mogoče okriviti okoliščine in kje se začne posameznikova odgovornost.
Pa tudi priznanje, da boste na svetu težko našli človeka, o katerem bi vedeli manj, kot veste o svojih starših. A da če boste kdaj želeli resnično razumeti sami sebe, nikdar ne boste opustili izpraševanja. Tudi po tem, ko bodo že davno prah in pepel.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.