Duran Duran: Paper Gods

Vrnitve vidnejših zasedb, ki so zaznamovale osemdeseta leta prejšnjega stoletja, so že nekaj časa stalnica na svetovnem glasbenem zemljevidu. To se zdi razumljivo, saj je šlo za obdobje, ki je prineslo revolucionarne glasbene sloge in nove žanre. Prav tiste, ki so pozneje opazno zaznamovali usmeritve v glasbeni industriji in ji omogočili še zadnji razcvet pred zatonom v 21. stoletju, h kateremu sta precej pripomogla vse bolj množična uporaba interneta in nenaden razvoj sodobnih tehnologij.

Pri tem ne smemo pozabiti, da je bila ravno tehnologija tista, ki je tudi na začetku osemdesetih let omogočila pojav glasbenikov in glasbenih skupin skupin s prepoznavnim slogom. Eden od njih je bil nova romantika in med njegove najvidnejše akterje poleg skupin Spandau Ballet in The Human League uvrščamo tudi Duran Duran. In ravno Duran Duran je ena redkih zasedb iz osemdesetih let, ki nikoli niso zaspale na lovorikah stare slave, temveč so redno izdajale nove albume ter poskušale ujeti korak s časom in sodobnimi glasbenimi usmeritvami, hkrati pa ostajale zveste svojemu osnovnemu glasbenemu izrazu.

Za novo ploščo Paper Gods zato ne moremo reči, da je povratniški album, saj Simon Le Bon, John Taylor, Nick Rhodes in Roger Taylor (izvirna zasedba iz osemdesetih let!) zgolj nadaljujejo neprekinjeno glasbeno pot skupine Duran Duran. Res je, da je že z ovitka plošče, na katerem je uporabljenih nekaj vizualnih podrobnosti iz njihove slavne preteklosti, razvidno, da se ne znajo (ali ne želijo) ločiti od preteklosti. A ko pokukamo malce globlje, nam takoj postane jasno, da se zlati fantje iz osemdesetih nimajo namena igrati zgolj s preteklostjo, temveč dejansko nadaljujejo delo točno tam, kjer so ostali ob izidu prejšnje redne diskografske stvaritve All You Need Is Now (2010), le v nekoliko predrugačeni obliki in seveda z nekaj uglednimi gosti (John Frusciante, Mr. Hudson, Lindsay Lohan, Nile Rodgers …).

Paper Gods se tako nekoliko razlikuje od predhodnika, ki je veliko bolj stavil na kitarski zvok – tokrat se je zasedba spet precej opazneje usmerila v pop z močnim plesnim predznakom in sodobnimi zvočnimi postopki, a še zmeraj z izrazitim avtorskim pečatom, zlasti s prepoznavnim vokalom Simona Le Bona, ter nekaj skladbami, ki bodo oboževalce najverjetneje spomnile na njeno zlato obdobje, torej na prvo polovico osemdesetih let.

Seveda bi bilo nesmiselno pričakovati, da bo Duran Duran z vidika kakovosti danes segel na raven svojih najvidnejših izdaj, denimo prvenca Duran Duran ali drugega albuma Rio, vendar ne smemo pozabiti, da je skupina v dolgoletni karieri imela vzpone in padce, na glasbenem prizorišču pa se ji je kljub temu uspelo obdržati kot eni od vidnejših in vplivnejših pop zasedb sploh. In še zmeraj kljubuje času in kakovostno izkorišča danosti moderne dobe.