Organska glasbena revolucija

Dve leti po izidu albuma Plavi avion sta Darko Rundek in njegov Cargo Trio (poleg njega ga sestavljata še Dušan Vranić - Duco in Isabel) na turneji, na kateri predstavljata najnovejši album Mostovi. Rundek pravi, da bi s prejšnjim albumom lahko sklenil svojo glasbeno pot (»Nekako se mi je zdelo, da bi težko napravil kaj boljšega.«), toda kritiki se s tem ne strinjajo. Čeprav je album Mostovi izšel šele pred kratkim, so ga številni razglasili za najboljši album desetletja in še več. »Nekateri od verzov na tem albumu so najlepši zgled Rundekove poetike nasploh,« pišejo na spletni strani perun.hr. »Nenavadno prijetna ter našemu času in prostoru primerna izdaja, album Mostovi je domiselna stvaritev, ki kaže ustvarjalnost na dveh ravneh: v domišljenih in pronicljivih besedilih ter zvočnem kolažu raznolikih glasbenih vplivov, spretno uravnoteženih v zelo posebnem in privlačnem izdelku,« pišejo kritiki na spletni strani muzickazona.ba.

In resnično, za nekatere od pesmi, ki jih slišite na tem albumu, se zdi, da so od nekdaj in da bodo ostale za vedno. Don Juan in pesem Ima ih ter naslovna Mostovi so lepe in se vas dotaknejo, kot se vas je Šajn ali Šal od svile. Poleg tega so aktualne in angažirane na zelo subtilen, lahko bi rekli rundekovski način.

Album, ki ga bo Rundek slovenskemu občinstvu predstavil 23. septembra v Cvetličarni v Ljubljani, kar bo 20. koncert na tej turneji, je izdal zagrebški Menart, posnel pa ga je sam Rundek v svojem studiu v Povlji na Braču, kjer živi. »Na albumu piše, da je naš trio avtor glasbe, jaz pa sem avtor besedil. Poleg tega sem tudi tonski tehnik. Kadar ustvarjam avtorsko glasbo za filme ali predstave, jo snemam sam, tako da sem se v tem že nekoliko izmojstril, poleg tega me snemanje veseli, zato se pojavljam tudi v vlogi tonskega tehnika,« pravi Rundek.

»Miks smo napravili skupaj, master miks pa je bil narejen v Zagrebu. Toda tudi pri tem je bilo vse minimalno, kajti odločili smo se napraviti drugačen album, tak, ki ni komprimiran, ki zveni nekoliko tiše, ima pa naraven, dinamičen razpon. To smo napisali tudi na ovitku in pojasnili, da je album prispevek h gibanju stop laudness war, kar smo prevedli z ’ustavimo vojno s preglasitvijo’, pravimo tudi, da je to sonaravno proizveden izdelek, saj ni škropljen ali gnojen z umetnimi gnojili. Posneli smo ga na Braču, v kleti hiše, ki jo je žena podedovala po očetu. Sem namreč braški zet. Tja smo prinesli opremo in spodaj delali, zgoraj pa je žena kuhala v glavnem vegansko hrano, in to iz sestavin preverjenega izvora. Dan smo začenjali z dobrim sadnim sokom iz jabolk, pese, ingverja in limone, končevali pa na balkonu s čajem. Dobro, ne ravno s čajem, v resnici s črnim vinom.« (Smeh)

Preselili ste se na Brač v vasico Povlja in tam s skupino prijateljev ustanovili, lahko bi rekli, manjšo komuno. Prišli so celo nekateri ljudje, ki ne sodijo v ta krog. Kaj počnete tam?

Da so prišli ti tujci, nam ni ravno pretirano všeč. Ko sem bil v Franciji, je bila ta vas kraj, kamor smo se lahko umaknili pred temi ljudmi, potem pa se je nekako zgodilo, da so ti kupili hiše in se preselili sem za precejšen del leta. Toda ne sodijo v ta krog ljudi. Obstaja krog ljudi, ki se skušajo ukvarjati z zdravo hrano; kot se reče – revolucija se začne na krožniku. Imamo prijatelje, ki si tam prizadevajo nekaj napraviti. Vključili smo se v to. Kupili smo precejšen kos zemlje, na katerem je kakih 700 oljk, dokaj velik prostor, kjer je zemlja rodovitna in ni veliko kamenja, je namenjen za vrt in zdaj skušamo vzpostaviti samozadostno skupnost; imamo svojo vodo, elektrika je solarna, svojo hrano že pridelujemo in nameravamo širiti proizvodnjo. Mislim, da je to vrsta podjetništva, ki je ta trenutek smiselno. Skušamo se nekoliko odmakniti od velikih sistemov.

Je odmik edini način, da se borimo proti sistemu, v katerem živimo? Ali je to samo beg od stvarnosti?

Dobro vprašanje. Pred kratkim sem poslušal, kako so dalajlamo spraševali, zakaj je Kitajska osvojila, preplavila, tako rekoč uničila Tibet, kako se je to lahko zgodilo, saj so imeli Tibetanci tako bogato tradicijo. Odvrnil je, da je bilo tako zato, ker so se osamili. Torej je razmišljanje iz tega zornega kota, razmišljanje o neki mali skupnosti, ki bi bila popolnoma neodvisna, lahko samo ena od stvari, ki bi jih bilo nemara koristno početi. Priznam pa, da se moramo ukvarjati s svetovnimi vprašanji. Ker če bomo zatiskali oči pred tem, bodo prišli kaki Tatari in vse razdejali.

»Kupili smo precejšen kos zemlje, na katerem je kakih 700 oljk in zdaj skušamo vzpostaviti samozadostno skupnost; imamo svojo vodo, elektrika je solarna, svojo hrano že pridelujemo in nameravamo širiti proizvodnjo. Mislim, da je to vrsta podjetništva, ki je ta trenutek smiselno.«

V glasbi ste vedno zelo angažirani ...

No, ne vem ...

Vsaj poslušalci tako doživljamo vaše delo. Tako rekoč revolucionarno ...

Mislim, da ljudje to nekako sklepajo iz mojih pesmi, če pa pogledamo konkretno, jih ni ravno veliko, ki bi bile neposredno družbeno angažirane. Če že obstaja angažma, je nemara bolj med vrsticami, bolj v pritrditvi nekim drugim razpoloženjem, občutljivosti, vrednotam, ne toliko v besedilih, ki bi stvari problematizirala.

Takšna energija je pogosto prepoznana kot vzgib. Pred kratkim je v Sarajevu potekal projekt Žensko sodišče – pravica na feministični način. Vse tiste različne ženske z vsega sveta so dan boja proti fašizmu zaznamovale z obravnavo vaše pesmi Ay Carmela. Osupljivo je bilo gledati tradicionalno oblečene ženske iz Srebrenice, kako prepoznavajo moč te pesmi, ki jih je spravila na noge. Bilo je kot nekakšna mala revolucija.

To je krasno. Pesem je iz španske državljanske vojne, nekoliko sem jo prepesnil in mogoče dopesnil. To je super. Povabili so me, naj naredim glasbo za predstavo Ay Carmela, po spletu okoliščin pa sem s tem angažmajem napravil nekaj, kar je v prid vsem.

V Sarajevu je bila vaša angažiranost očitna že lani med protesti, ko ste se jim nekako pridružili, najprej s prihodom nanje in na plenum, zdaj pa še s tem, da ste na album uvrstili skladbo, katere glasbo je navdihnila ta energija. Pri tem pojete o zdaj zelo pomembni temi, o migracijah. V kolikšnem obsegu zamisli črpate iz najnovejšega dogajanja?

Pesem Ima ih je nastala iz te energije, ki je iz središča mesta prodirala do tam, kjer smo imeli vaje za koncert. Tedaj sta nastala glasba in refren »ima ih, ima ih, ima ih ...«, čeprav še nismo točno vedeli, o čem bo pesem govorila. Pozneje je iz te energije nastala pesem, ki pripoveduje o nečem, kar je predvsem težava vsega sveta, o manipulaciji. Pravzaprav o manipuliranju s strahom in o preseljevanju, stvarnosti številnih ljudi, ki so v to prisiljeni. Tako da se tematsko ne navezuje ravno na proteste v Sarajevu, je pa povezana z njihovo energijo.

To je ena redkih sledi teh protestov danes, leto in pol po tem, ko so potekali. No, v tem času smo doživljali proteste po vsej regiji. Kako so se vas dotaknili vsi ti poskusi sprememb?

Dotaknili so se me, seveda. Posebej organi neposredne demokracije, ki so poskrbeli, da smo dejansko videli, da razmišljamo pravilno. Toda ti, proti katerim je bila »revolucija« usmerjena, so uporabili isto metodo, ki jo uporabljajo tudi drugod – pustili so, da je vse skupaj razvodenelo. Dokler ti protesti ne bodo proizvedli kakega alternativnega načina, kake zavzetosti, dokler nase resnično ne bodo prevzeli tudi proizvodnje dobrin, s čimer se zagotovi obstoj, ne samo protestiranje ... No, ko bo tako, ne bodo mogli razvodeniti samo zato, ker nimajo gmotne podlage.

Kolikšen smisel ima potemtakem sploh protestirati?

Seveda ima smisel. Vendarle je viden precejšen napredek, del tega gibanja se bo verjetno spet artikuliral v tej smeri, da bo skušal ustvariti nekakšno alternativno samozadostno organizacijo.

Hkrati s tem, ko se prebujajo gibanja, se zaostruje javni diskurz, posebno politični. Spet je povsod veliko nacionalizma, sovražnega govora ... Gre za boj elit proti gibanjem?

Gre za očitno popolnoma iracionalne energije, s katerimi se zlahka manipulira. Stranke, posebej desne, kadar potrebujejo dodatni push, zgolj aktivirajo ta mehanizem. Žalostno je, da ljudje do tega ne morejo imeti bolj zavestnega, objektivnega stališča, a očitno obstaja kritična masa ljudi, s katerimi je mogoče tako manipulirati, in to je seveda nevarno. Videli smo že, kako nevarno. Ne verjamem, da bi se tisto, kar se nam je že zgodilo, lahko ponovilo. To so psi, ki jih imaš na povodcu, včasih ga malo zrahljaš, drugič bolj zategneš. Ne verjamem, da bi Evropa dovolila to v kakem širšem kontekstu. Vse je dovolj nadzorovano. Uporablja pa se za lokalno izkazovanje premoči. Mislim, da se to ne more stopnjevati. Lahko se tudi ustavi, če se hoče. Obstajajo ljudje s takšnim mind setupom, in ti so kot pes na povodcu. Če gredo stvari predaleč, se da to z močno medijsko kampanjo učinkovito zadušiti.

»Ne verjamem, da bi se tisto, kar se nam je že zgodilo, lahko ponovilo. To so psi, ki jih imaš na povodcu, včasih ga malo zrahljaš, drugič bolj zategneš. Ne verjamem, da bi Evropa dovolila to v kakem širšem kontekstu. Uporablja pa se za lokalno izkazovanje premoči.«

Jugoslavija je tema, ki v regiji postaja tako rekoč subverzivna. V nekaterih državah že samo omenjanje nekdanje skupne države povzroči glasne odzive, ponekod pa se ta pojem uporablja tako rekoč za zastraševanje z mračno preteklostjo. Kaj vam to obdobje pomeni danes in ali sploh razmišljate o tem preteklem obdobju?

Očitno so morale generacije, ki so se odločile razdejati Jugoslavijo, to spremeniti v nekakšnega bavbava, v komunistično temnico, v to ali ono. Stvar se je prijela, zdaj so že učbeniki pisani tako. To je postala nekakšna splošno sprejeta stvarnost. Če bo vsaj del staršev zagovarjal takšen odnos do Jugoslavije in če bo to poleg tega postala še uradna doktrina, se bodo otroci tega naučili in tako bo. Imel sem nekaj intervjujev z mlajšimi ljudmi, starimi približno 20 ali 30 let, za katere velja, da je bilo tako in da se o tem ni mogoče spraševati. To je tako in še naprej se o tem ne govori.

Pogrešate to obdobje, ta čustva, karkoli iz tega obdobja?

Nikoli nisem bil ravno domoljub. Sprejel sem dejstvo, da je Jugoslavija država z dokaj dobrimi ambicijami. Druga zgodba pa je, kako je to delovalo. Ni delovalo ravno zgledno, vendar ni bilo slabše kot drugod, če seštejemo vse skupaj.

Na zadnjem albumu je vendarle navezava na osemdeseta leta, in sicer je to verz iz skladbe skupine Šarlo akrobata »mali človek rad bi preko črte«. Od kod ta verz danes?

Skupino Šarlo akrobata zelo občudujem. To je bil moj najljubši bend, bend generacije.

Od kod ta eksplozija dobre glasbe v osemdesetih letih, v kateri ste bili tudi sami udeleženi?

Takrat se je sočasno zgodilo veliko stvari, kakršne se redko dogajajo hkrati. To je bil čas, ko je umrl Tito, ko je bilo treba partiji dati svežo injekcijo. Gledal sem film o Maovi kulturni revoluciji in v njem prepoznal nekatere prvine iz tega obdobja. Kajti vse skupaj se ne bi moglo zgoditi, kot se je, če ne bi imeli podpore Zveze socialistične mladine. Recimo koncerti v Kulušiću, v Lapidariju v Zagrebu, to so bili prostori Zveze socialistične mladine, ta pa je očitno imela podporo nekaterih drugih partijskih živin, ki so nekako presodile, da je treba med mlade spustiti svež zrak, da bi se, ko je Tito odšel, občutek vere v revolucijo nekoliko osvežil. Pri Mau se je to izrodilo v pobijanje in trpinčenje ljudi, čeprav je vse skupaj izšlo iz zamisli, da se oživi tisti revolucionarni duh; to ni bil kak kratkoročni načrt.

Skupine, ki so obstajale v Jugoslaviji, pogosto niso imele dovolj materiala niti, da bi posnele album, tako kot recimo Šarlo, vendar jim je Jugoton izdal kompilacijo. Dobili so veter v jadra. Še toliko bolj, ker so se ti bendi, če so kaj problematizirali, ukvarjali z birokratskim, demagoškim vidikom socialistične Jugoslavije v imenu več svobode, več pravičnosti. Torej so delovali bolj revolucionarno, ne da bi zahtevali kapitalizem ali ne vem kaj. Tako da se je to vsem zdelo super. Bil je čas, ko smo doživljali novi val, preprosto je šlo za val svežine, novih verzov. V nekatere stvari je prodrl punk ... Veliko stvari se je prepletlo, da se je to lahko zgodilo. Preprosto splet okoliščin.

»Jugoslovanske skupine pogosto niso imele dovolj materiala niti, da bi posnele album, vendar jim je Jugoton izdal kompilacijo. Dobili so veter v jadra. Še toliko bolj, ker so se ti bendi ukvarjali z birokratskim, demagoškim vidikom socialistične Jugoslavije v imenu več svobode, več pravičnosti.«

Toda to je bil dejansko čas boljše glasbe, kakovostnega gledališča, filmov ... Na to sem tudi mislila z vprašanjem, ali kaj pogrešate ta čas.

To nikakor ni povezano z Jugoslavijo. Stvari so tako potekale po vsem svetu. Mislim, da zdaj lahko rečem, da komunikacija med recimo Hrvaško in Srbijo na kulturni ravni teče odlično. Nobenih ovir ni. Delali smo recimo glasbo za neko predstavo v Beogradu, koreografinja je bila iz Zagreba, kostumograf in scenograf iz Beograda, plesalci iz Beograda, šlo je za koprodukcijo nekaj gledališč iz različnih držav ... In nihče v tem ni videl nobenih težav. Nobenih političnih ovir ni za izmenjavo česarkoli.

Precej ste delali v gledališču in vedno ste govorili, da je to vaša velika ljubezen. Kako dejavni ste v gledališču danes?

Pred kratkim je naš trio pripravil glasbo za predstavo Jugoslavija, moja dežela. Delo je napisal Goran Vojnović, premiera pa je bila maja v Ljubljani, v Slovenskem narodnem gledališču. Režiral je Ivica Buljan iz Zagreba, tehnika in scenografija sta bili iz Beograda in predstava je večinoma v hrvaščini, torej v našem jeziku. Predlagal bi, da se ta jezik imenuje naš. Slišal sem, da je bil odziv občinstva zelo dober. Takrat smo ravno miksali album in nismo mogli priti, vem pa, da se je občinstvo odzivalo na gege, na ironično obravnavo Jugoslavije, ne da bi se o tem kaj prida spraševalo. Predstava je bila uspešna.

Še vedno delate v Franciji in koliko časa sploh preživite tam?

Tam tako rekoč ne delam več. Dejansko sem se preselil na Brač. Tukaj živimo tudi pozimi. Moški kartajo ob štirih, ženske ob desetih pijejo kavo, ves čas se kaj dela, popravlja, koplje, seka, obnavlja, ribarimo ...

Koncert:
Rundek Cargo Trio
Kje: Cvetličarna, Ljubljana
Kdaj: 23. septembra 2015 (v okviru festivala Ex Ponto)