Cecilia Malmström reformira tam, kjer je pritisk, kar je bolje kot nič, ni pa dobro

Evropska komisija je odobrila predlog novega sistema za reševanje sporov med vlagatelji in državami. Mehanizem ISDS bo nadomestila s sodiščem za naložbe v vseh tekočih in prihodnjih pogajanjih o naložbah EU, vključno s pogajanji med EU in ZDA o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP). Petra Pinzler v Die Zeit opozarja, da je to bolje kot nič, ni pa dobro.

Investitorji iz ZDA bodo lahko tudi na podlagi nove rešitve, ki jo predstavila evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmström, tožili države v EU za odškodnino, evropski investitorji pa ZDA. Novo je le to, da o teh sporih ne bodo več odločala zasebna arbitražna sodišča, ampak javna sodišča. Sodnikov si tožniki in toženi ne bodo več mogli izbirati sami, ampak bodo ti imenovani in bodo tožbe dobili dodeljene. Novost je tudi, da bo njihove sodbe mogoče izpodbijati s pritožbo.

To zveni lepo in ta rešitev bo res boljša od prejšnje, če se bodo Američani z njo strinjali. Toda komisarka še vedno ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj želi reševanje sporov med vlagatelji in državami za vsako ceno ohraniti v sporazumu TTIP, zakaj tega področja noče izključiti. V odgovoru evropskemu poslancu Fabiju De Masiju je namreč morala priznati, da večina študij ni našla neposrednih povezav med spornimi arbitražnimi sodišči in povečanjem tujih vlaganj. Evropski poslanec jo je vprašal, ali so arbitražna sodišča potrebna zato, ker pripomorejo k povečanju tujih investicij. Če ta odgovor prenesemo na sporazum TTIP, pomeni, da arbitražnih sodišč v ta sporazum ni treba vključiti zato, ker bodo zaradi tega vlagatelji iz ZDA več vlagali v Evropi, evropski vlagatelji pa v ZDA. To velja tako za prejšnjo različico z zasebnimi sodišči kot za novo z javnimi sodišči.

Cecilia Malmström je ob predstavitvi novega predloga za reševanje sporov med vlagatelji in državami še zatrdila, da razmišlja dolgoročno. Njen cilj je vzpostaviti mednarodno sodišče za reševanje sporov med vlagatelji in državami. EU bo imela pri ustanavljanju tega sodišča vodilno vlogo. To sodišče naj bi nadomestilo arbitražna sodišča, ki so vključena v številne bilateralne sporazume med državami.

Petra Pinzler ocenjuje, da bi tudi to bila izboljšava, kajti številni stari bilateralni sporazumi dajejo podjetjem preveč manevrskega prostora pri uporabi mednarodnega prava. Toda tudi v tem primeru se postavlja vprašanje, zakaj slabih sporazumov ne bi preprosto ukinili, pa tudi, ali svet res potrebuje novo sodišče za zasebne vlagatelje.

Cecilia Malmström je zdaj priznala, da mnogi državljani ne zaupajo sedanjim zasebnim arbitražnim sodiščem, ker dvomijo, da so njihove odločitve poštene in pravične. Zato se je odločila za sporazum TTIP predlagati novo rešitev. Hkrati pa nima nikakršnih pomislekov glede uveljavitve sporazuma o prosti trgovini med EU in Kanado CETA, ki vključuje sedanja zasebna arbitražna sodišča, ki jim državljani ne zaupajo, ker omogočajo konflikt interesov, delujejo netransparentno in se na njihove sodbe ni mogoče pritožiti.

Proti sporazumu TTIP je veliko protestov, proti sporazumu CETA v primerjavi s protesti proti TTIP malo. Cecilia Malmström reformira tam, kjer je pritisk velik. To je bolje kot nič, a kljub temu ni dobro, zaključuje Petra Pinzler. O tem, da so prostotrgovinski sporazumi, ki jih Evropska unija sklepa z Ameriko in Kanado, pot v hlapčevstvo, je v Mladini pisal Marcel Štefančič, jr.