Nova levica

Potem ko je Aleksis Cipras s »trojko« podpisal dogovor o novem svežnju pomoči, potem ko ga je zapustilo 25 poslancev in potem ko je razpisal predčasne volitve, se je zdelo, da je z njim konec. Javnomnenjske ankete so napovedovale, da bo

izid tesen ali celo, da bo večino dobila konservativna Nova demokracija. A ko so šli v nedeljo Grki na volitve, je Siriza dobila 35,5 odstotka glasov. Podprl jo je skorajda enak odstotek volivcev kot na volitvah januarja letos, ko je Ciprasova stranka presenetljivo dobila 36,3 odstotka glasov in ob tem svarila iz vse EU.

Tisti, ki so napovedovali Ciprasov potop, so se sedaj zatekli k floskulam. Recimo, da so Grki izbrali manjše zlo. Da Siriza ostaja razočaranje, ker je s sprejetjem pogojev trojke zanikala samo sebe. Da je tokrat zmagala, ker se je nedeljskih volitev udeležilo za skoraj 10 odstotnih točk manj utrujenih grških volivcev. Ali pa, da je Cipras postal še en politik, ki mora volivcem obljubljati nove avtoceste. Želja videti ga kot poraženca se je iz krogov desnice nedavno preselila celo k delu levice, sicer že pregovorno naklonjene sektaštvu, zato je zadrega sedaj še toliko večja.

Namreč – trditi, da je Siriza stranka »manjšega zla«, torej muha enodnevnica, kakršne so bile Pozitivna Slovenija, ZaAB, Zares, morda celo stranka tipa »Stranka modernega centra«, je ravno to, kar so nedeljske volitve v Grčiji razkrinkale. Siriza se je na teh volitvah utrdila. Pokazala je, da ni muha enodnevnica. Morda zato, ker so Grki videli, da Ciprasov »poraz« vendarle ni njegov poraz, ampak posledica premočnega pritiska koalicije držav okoli Nemčije. Nemara se je vendarle pokazal kot eden redkih politikov v zadnjih desetletjih, ki so sprejeli nekaj še vedno veljavnih ukrepov za tiste najmanj privilegirane. Lahko celo špekuliramo, da so Grki kljub vsemu začutili, da je vsaj ubranil njihov čast, če že ne kaj drugega.

A morda je tukaj še en razlog, ki presega »grške« notranjepolitične razloge. Res zanimivo je, da je kar 40 odstotkov mladih, starih od 18 do 25 let, ki so v nedeljo v Grčiji šli na volitve, volilo Sirizo. Najbolj ranljivi, »brezposelni« ali prekarni del družbe, ki se zadnja leta volitev tako rekoč ni udeleževal, je torej vendarle šel na volitve in celo vnovič izbral stranko, ki ji vsi neprestano napovedujejo propad. Ta premik je pomemben. Kaže, da se je Sirizi uspelo povezati z nekim družbenim razredom – kot je to pred desetletji uspelo socialdemokraciji.

In če pogledamo po Evropi, vidimo podobno: španski Podemos ima že dve leti stabilno javnomnenjsko podporo, od 15 do 25 odstotkov. Ta mesec so britanski laburisti – ne etablirani del stranke, ampak člani – za vodjo izvolili Jeremyja Corbyna, ki si je za svetovalca izbral prav Janisa Varufakisa, bivšega Sirizinega finančnega ministra. In konec koncev ima tudi Združena levica, ki je na zadnjih volitvah ravno tako prišla v parlament z enkrat več glasovi, kot so napovedovale ankete, razmeroma stabilno podporo.

To morda res kaže, da se v Evropi z zamenjavo generacij zbuja nova levica z jasno usmeritvijo. In ne tista stara, ki se je v devetdesetih letih zaplezala v tretjo pot.