Tiha zmaga

Vedno je dobro pogledati televizijsko oddajo, ki ponuja pogled na življenje iz druge perspektive in nas sooči z lastnimi predsodki. Takšen je tudi dokumentarni film Televizije Slovenija Tiha zmaga, portret gluhega košarkarja Mihe Zupana, posameznika, ki mu je uspelo zrušiti bariero med svetom slišečih in neslišečih tako, da je sam postal most med obema.

»Če bi imel zadnja dva prosta meta za zmago, bi ju dal izvajati tebi,« najboljšemu gluhemu košarkarju na svetu med ležanjem na masažni mizi razlaga naš najboljši košarkar Goran Dragić, »ker nič ne bi slišal, ne bi bil pod pritiskom.« A resnica je drugačna, saj, kot izvemo od Zupanovega očeta, Miha zaradi fizične in umske izčrpanosti po treningu včasih ni mogel niti govoriti s starši po telefonu.

Dragić se med klepetom med fizioterapijo z Zupanom spominja zabavnih anekdot s treningov. Preden se je sam pridružil Slovanu, si je na primer prišel ogledat na trening, na katerem je Zupan naredil neko napako, zato se je trener nanj drl, Zupanu pa je šlo to tako na živce, da je enostavno izklopil svoj slušni aparat in trenerju samo prikimaval.

Dokumentarec, katerega pobudnik in scenarist je Luka Šefic, športni novinar, nekaj časa tudi voditelj in urednik športa na Planet TV, je gotovo pomemben prispevek v boju proti vsakovrstni diskriminaciji drugačnih. Od Zupana izvemo, da gluhi slišeče večinoma gledajo z odporom, ker jih ne vključujemo v družbo, in da je zaradi tega toliko bolj vesel lastnega uspeha.

V vsakem dokumentarcu, ki prikazuje nekogaršnje življenje, poseben pečat pusti čas, v katerem je bil film posnet. Pri Tihi zmagi je to življenjski trenutek, ko se Zupan po izteku pogodbe s turškim moštvom Türk Telekom znajde na razpotju, na katerem ne ve, kaj njega in njegovo družino čaka v prihodnosti, po poletnih počitnicah. Pojavi se možnost odhoda v Grčijo, a Zupan ponudbo zavrne in kariero raje nadaljuje v Turčiji, pri drugem moštvu.

Zupana, ki so ga bralci in verjetno predvsem bralke portala siol.net izbrali za najbolj seksi košarkarja nedavnega evropskega prvenstva Eurobasket 2015, v filmu doživljamo kot duhovitega, pogumnega, iskrenega in karizmatičnega človeka. Režiserka Haidy Kancler alias Maja Senekovič spretno prepleta vse vidike njegovega življenja. Spoznavamo ga kot športnika, kot sina, moža in očeta, kot posameznika, ki je s tem, ko je dosegel na prvi pogled nedosegljivo, utrl pot tako ali drugače senzorno prikrajšanim, da bodo morda tudi sami zbrali več poguma in samozavesti.

Zato toliko bolj razočara konec, ki ga je režiserka izbrala za dokumentarec o tem navdihujočem posamezniku. Zadnjih nekaj minut filma namreč spremljamo tekmo, ki jo Zupan s svojim turškim moštvom Uşak Sportif izgubi, pri čemer so pred tem izgubili že več kot pet tekem zapored. Konec zato žal zazveni popolnoma napačno, ne kot tiha zmaga, ampak kot glasen poraz.