Battles: La Di Da Di

+ + + +

Leta 2011, ko je newyorški trojec Battles nastopil v Ljubljani, se nam je v recenziji koncerta med drugim zapisalo, da je to bend za novo tisočletje. S tem nismo namigovali na to, da morebiti povzema stereotip bendov, ki glasbeno dogajanje krojijo zadnjih petnajst let, pač pa na to, da bi s svojo pojavnostjo, koncertnim pristopom in glasbo pravzaprav moral postati zgled drugim, ki se ne znajo ali pa nočejo odlepiti od predvidljivih, zastarelih obrazcev. Ja, trojec se nerad ponavlja. To je dokazal z obema prejšnjima albumoma in to potrjuje tudi z novo ploščo La Di Da Di.

Čeprav že po uvodnih sekundah prvega komada veste, da poslušate Battles, tretji album zasedbo spet pokaže iz drugačne perspektive. Na prvencu Mirrored (2007) se je, takrat še pod taktirko Tyondaia Braxtona, zdelo, da smo dobili novega glasnika indie rocka. Po Braxtonovem odhodu pred izidom drugega albuma Gloss Drop (2011) so z angažiranjem gostujočih vokalistov nakazali, kako bi se lahko oziroma kako bi se moral slišati sodobni pop. Z novim albumom pa trojec zdaj moči strne okoli medsebojne komunikacije, ki jo nasloni na preciznost ravnanja s kitaro, bobni, basom in elektroniko. S tega vidika je verjetno mogoče razumeti tudi naslov albuma, ki ga v prispodobi lahko preberemo kot »zaprli se bomo v studio in (se) igrali«. Nobenih ambicioznih načrtov, nepotrebne znanosti in odkrivanja tople vode, pač pa le bistvo benda, ki skupaj igra že trinajst let.

Izkaže se, da ima ta (novi) pristop dve plati. V uvodnih skladbah postane jasno, da za to, da se glasba hitro uleže v uho, ne potrebuješ vokala. Skladbe so dobro premišljene, imajo svojo zgodbo, privlačnost in mladosten značaj. Če bi se katera izmed njih pojavila na kakšni lestvici singlov, to vsaj za tista prožnejša ušesa ne bi smelo biti presenečenje. Se pa v drugem delu albuma izkaže, da se Battles stvari ne loteva s preračunljivostjo. Dobra polovica novih skladb je pisana predvsem na posluh zdajšnjih fenov zasedbe, ki glasbo poslušajo tako rekoč analitično. Ti bodo hitro prepoznali zanimive, pogosto igrive domislice in spretno medigro, ki v odsotnosti vokalov pokaže nov, nenališpan obraz. Slabša stran tega je, da skladbe dobijo preveč poenoteno podobo in brez jasne(jše)ga fokusa silijo v isto smer.

Celotni izkupiček novega albuma je zato precej odvisen od poslušalčevega dozdajšnjega odnosa z glasbo zasedbe Battles. Za stare fene bo La Di Da Di morda celo najkonsistentnejši album skupine, novinci pa bodo v njen glasbeni svet verjetno laže vstopili skozi katero od prvih dveh plošč. No, ko se enkrat znajdeš v njenem svetu, je ta tako drugačen in privlačen, da prej ali slej preposlušaš vse albume, ki se med seboj izvrstno dopolnjujejo in na sebi logičen način tudi nadgrajujejo.