Incident v Rigoncah

Hrvaška vas Harmica leži zgolj streljaj od mejnega prehoda Obrežje. Njena prednost je železniška postaja, zaradi česar so se lahko Sirci, Afganistanci ali Iračani tja pripeljali iz Zagreba, ne da bi taksistom plačevali vožnjo po oderuških cenah. »Tisti, ki so se odločili za pot do drugega mejnega prehoda, so morali plačati, ja. Tudi po nekaj sto evrov na osebo. Veš, kako prepoznaš voznike? Ob cesti si manejo roke,« je povedal Adeis iz Afganistana, zdaj iz Rigonc. Kdor se je odločil za Harmico, mu je bilo to prihranjeno. Toda tukaj so begunci naleteli na drugo težavo. Na do zob plastificirano specialno enoto slovenske policije, ki se je na slovenski strani, v kraju Rigonce, odločila do zadnjega varovati schengensko mejo.

Že ko se je Mladinina novinarska ekipa odpravila proti temu »valu beguncev«, je bilo v zraku čutiti dramo. Na avtocesti so nas premetavali udarni valovi konvojev policijskih vozil na nujni vožnji, usmerjenih tudi proti temu mejnemu prehodu. Hrvaška – je po radiu govoril predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović – ne zmore več. Čeprav je na začetku devetdesetih let gostila pol milijona beguncev iz Bosne, jo je zdaj 15 tisoč ljudi spravilo v obup. Sindikat slovenskih policistov je tarnal, da so specialci lačni in izmučeni. Predsednik vlade Miro Cerar se je hvalil, da ga je Angela Merkel pohvalila za vzorno varovanje meje. Janez Janša pa je tvital, da »prihajajo dnevi kaosa …«.

Okrog 400 beguncev v vasi Harmica o tem seveda ni vedelo nič. Slika je bila nadrealna. Begunci na Obrežju so morali prve dni kar nekaj dni sedeti na travi, tukaj pa so prostovoljci zraven železniške postaje za ljudi, ki so čakali na odločitev slovenskih oblasti, postavili pravo malo naselje, majhen kamp. Na eni strani je bila kuhinja, na drugi šotori z vzmetnicami, na katerih so zvečer spali predvsem otroci, pred tem pa pili mleko iz svojih stekleničk, kot so to nekoč počeli doma. Tam je bilo še košarkarsko igrišče, poleg so bila kemična stranišča, skladišče za obleke in »električna postaja«, kot so ji rekli, kjer so si lahko ljudje napolnili mobilne telefone.

Tudi novinarji, seveda. Ranim iz Damaska nam je posodil svoj polnilec. Tudi on je bil eden izmed tistih, ki so preživeli odisejado s čolnom do Grčije. Želel je na Švedsko. Kjer je bival prej, naj bi bile zdaj ruševine, v Turčiji pa ni več mogel ostati. »Si terorist?« smo ga vljudno vprašali. »Razumem obnašanje držav. Razumem vas. Red mora biti,« je odgovoril potrpežljivo, očitno pripravljen na daljše bivanje v tej vasi. Na naši poti čez mejo na hrvaško stran je eden od policistov, naslonjen na ograjo, siknil, naj kakšnega begunca vzamemo s seboj. Ranim se je zdel primeren. Pripravljen se je bil na vso moč potruditi, da bi začel znova. A zakaj Švedska? Pokazali smo mu slike Bleda. »Come to Slovenia, its more beautiful,« smo ga prepričevali. V njegovih očeh je bilo videti omahovanje. Bo Ranim morda že 25. v tem kriznem »valu«, ki bo zaprosil za varstvo Slovenije?

Toda iz Harmice je bil pogled na našo državo vendarle odvraten. Na eni strani je stalo nekaj hrvaških mejnih policistk in policistov, sto metrov naprej na mostu čez Sotlo pa zlovešče črna prikazen enot slovenske specialne policije z intervencijskimi vozili. Ker se je pred hrvaško mejo zbrala večja skupina ljudi, ki je začela poskakovati in prepevati »Maribor, Maribor, Slovenija« in »Open the borders«, je bilo hrvaškim policistom cirkusa kmalu dovolj. Naveličani nesmiselnega vztrajanja na svojih mestih so se umaknili. Enega izmed policistov, ki je nameraval vztrajati, so sodelavci pomirili, očitno z besedami: »Si normalan?« Beguncem se je tako odprla pot. Odpravili so se naprej, prečkali sredino mostu in se tako rekoč znašli na ozemlju Slovenije, v vasi Rigonce, kjer pa so slovenski specialci postavili kordon. Videti je bilo, da Bleda niso želeli dati. Rož, hrane, vode niso sprejemali. Niso govorili, poskušali so delati vtis, kot da so pobegnili iz filma Terminator. Zaprli so mejo, vzorno, kakor je prej napovedovala politika.

Pogled na Slovenijo je bil odvraten. Na eni strani je stalo nekaj hrvaških mejnih policistk in policistov, sto metrov naprej zlovešče črna prikazen okrepljenih enot slovenske specialne policije z intervencijskimi vozili.

V očeh nekaterih morda pohvalno izpeljana strategija – a kaj so z njo pravzaprav želeli doseči? Za begunce je bil to pat položaj na mostu čez Sotlo. Čeprav so Sirci, Afganistanci in Iračani končali na nikogaršnjem ozemlju, pozabljeni od vseh držav, so se vedli spoštljivo in organizirano. Kaosa ni bilo. Eni so delili hrano, drugi so pospravljali smeti ali pazili na otroke. Majhna deklica, ki je komaj shodila, je s prstom kazala na reko, nekaj je hotela povedati očetu. Mladi fantje so igrali nogomet, najstnice so krožile od skupine do skupine, vmes je bil tudi kak gospod, ki, če bi ga čez dan srečali v Ljubljani, ne bi zbujal nikakršne pozornosti. Številni so poskušali ohraniti nekaj »normalnosti« v urejenih oblekah in srajcah. Predvsem pa je bilo tam zelo veliko mladih družin z otroki vseh starosti. Teza, da so begunci predvsem moški, vsaj na mostu čez Sotlo ni držala. Čas je tekel, nočilo se je in postajalo je vse hladneje.

V resnici so bili begunci na mostu čez Sotlo še najbolj podobni Rigončanom – če bi jih že morali kako označiti. Ni bilo zagotovila, da ogovorjeni ne bi odgovoril v slovenščini. Ali še bolje, bili so podobni tistim Rigončanom, ki so se za konec tedna vrnili s študija v prestolnici. Med njimi je bil recimo Nizar, pravnik iz Sirije, s 25-letno ženo, učiteljico, ki je nosila postmoderno pričesko. Zraven je bil njegov prijatelj, ki je bil v Siriji novinar pri nekem lokalnem časopisu. Rekel je, da bo verjetno ostal na Hrvaškem. Potem smo srečali še farmacevte in fizioterapevte. Poleg tega, da so bili begunci, je bil njihov glavni skupni imenovalec ta, da so se vsi upali z napihljivimi čolni pripeljati iz Turčije v Grčijo. »Kdor je prišel z otroki, je zame neodgovoren,« je pot, ki jih je do Slovenije stala okrog 3000 evrov, komentiral Nizar. Poskušal nam je povedati, da ne želijo od nas nič, samo prečkati državo.

Proti polnoči so bili na mostu čez Sotlo številni že utrujeni. Nekateri so na meji čakali že več kot 48 ur. Tu in tam je komu, tudi neki štiriletni punčki, postalo slabo, prostovoljci so ji dali vodo, mati jo je stiskala k sebi. Mnogi, med njimi družine, so že pred tem obupali in se odpravili na nevarnejšo pot prek Sotle na svojo pobudo. Slovenski specialci – kdo ve, kaj so hoteli – pa so še naprej vztrajali na položaju na mostu in ob njem, kjer so varovali tudi t. i. zeleno mejo. Begunci so posedli na most. Otroci so postali zaspani. Prostovoljci iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Nemčije so v Harmici medtem skuhali golaž, otroci so dobili igračke in večerjo, nekateri so se zleknili na odeje in zaspali. Medtem ko smo novinarji po tviterju spraševali predsednika vlade, ali je to njegova velika strategija, je utrujenost verjetno premagala tudi tiste begunce, ki so vztrajali stoje pred slovenskimi policisti. Sicer ne sami, ampak s skupino slovenskih prostovoljcev.

Po zraku je poletela plastenka. Nekdo je začel bobnati. Nato je med množico zavladala panika. Nekdo je zakričal: »Doktor, doktor«, prostovoljci iz hrvaškega Rdečega križa so s kraja konfrontacije s slovensko policijo prinesli gospo srednjih let, ki se je zgrudila in je kasneje dobila infuzijo. Novinarje so prosili, naj ne slikajo. Poleg nje so iz množice prinesli še tri ljudi, očitno poškropljene, kot je policija kasneje sporočila, s plinskim razpršilcem: »Eden izmed policistov je uporabil plinski razpršilec zoper protestnika, ki je v skupini z drugimi protestniki poskušal prebiti kordon policistov.« V zraku je bilo čutiti pekoč dim, nekateri so se slekli in tekočino z vodo spirali s sebe. Potem so začele prihajati ekipe televizijskih novinarjev in se v živo vključevale s kraja incidenta. Policijski kordon je vztrajal naprej. Dokler tudi odgovorni na slovenski strani niso spoznali, da njihova uvodna strategija nima smisla. Naslednji dan, so poročali mediji, so slovenske oblasti začele ljudi iz Rigonc z avtobusi voziti do registracijskega centra v Brežicah.

Mi smo odšli domov. Sprva do specialcev. Pokazali smo osebne izkaznice, spustili so nas nazaj v Slovenijo. Tam, na drugi strani, smo pred mejo srečali skupino petih krepkih moških, ki so v letih pred tem v svoje bicepse investirali nadpovprečno veliko časa. Rekli so, da so prišli tudi oni branit Slovenijo. Po svoje razumljivo. Čeprav so bili verjetno tudi njihove težave, gospodarski položaj, socialni status, strahovi ali negotovost podobni negotovosti in strahovom ljudi na drugi strani meje. Če bi jih srečali prej, bi jih morda celo ogovorili v angleščini: »And you, are you a terrorist?«