Grozeča prikazen lenega delavca

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar bo poskušal javne uslužbence pripraviti, »da bi razmišljali tako kot delavci v zasebnih podjetjih«. S tem napoveduje »izboljšanje dela v javnem sektorju« in verjetno se želi prikupiti tudi gospodarstvenikom. Vendar namesto podpore posluša očitke, da ne razume niti javnega sektorja niti zasebnih podjetij.

V intervjuju, ki je bil na začetku septembra objavljen v Večeru, je razložil, da se pri zasebnikih »ve, koliko denarja je na voljo, in na podlagi te ugotovitve se določa, koliko lahko zaposlimo delavcev in koliko lahko porabimo za stroške in investicije«. Na drugi strani je javni sektor z »diametralno nasprotno logiko«, in to bo treba »omiliti« oziroma »postopoma začeti obračati na glavo«.

»Ne dvakrat, trikrat sem prebral Koprivnikarjevo izjavo, ker očitno ne ve, kako se dela v gospodarstvu,« je v pismu, ki ga je objavil Dnevnik, napisal ekonomist Igor Kadunc. Nekoč je ustanovil in vodil Novo banko, ki jo je pozneje kupila avstrijska banka Creditanstalt, bil je tudi direktor ljubljanskega Hotela Lev in izpeljal je prestrukturiranje Papirnice Količevo.

»V gospodarstvu se nikoli ne zaposluje in ustvarja stroškov glede na denar, ki je na voljo!« je prek javnosti sporočil ministru. Ko direktor podjetja vidi, koliko denarja ima na voljo, začne razmišljati, kako ustvariti še več denarja. Če najde način, mu pri uresničitvi pogosto pomaga banka s posojilom. Šele potem se odloča, kakšne stroje in kakšne delavce potrebuje. »Pri tem direktor z drugimi vodji stalno preverja produktivnost zaposlenih … med drugim tudi preverja, kaj zaposleni delajo in kako.«

Minister Koprivnikar želi izboljšati delo v javnem sektorju in se prikupiti gospodarstvenikom, vendar posluša očitke, da ne razume niti gospodarstva niti javnega sektorja.

Javni sektor ne more težiti k širjenju tržnega deleža in ne more investirati. Prihodki bolnišnic, šol in uradov so odvisni od tega, koliko so jim politiki pripravljeni dati. Zato je treba najprej ugotoviti, kakšne so v družbi potrebe po uradnikih, medicinskih sestrah, zdravnikih, učiteljih, profesorjih … »In potem je treba za to zagotoviti denar,« poudarja Kadunc, ki je na svoji poklicni poti delal tudi v javnem sektorju. Vodil je Slovenski filmski center in bil poslovni direktor Radiotelevizije Slovenija.

Upor »slabih«

Kadunc je imel prav, ko je protestiral, da gospodarstvo ne deluje tako, kot je opisal minister. V resnici to ve tudi minister. Tako kot gospodarstveniki tudi on razume, da bolnišnice, šole in uradi ne morejo delovati popolnoma enako kakor zasebna podjetja.

Ko je Kadunc Koprivnikarju očital nepoznavanje gospodarstva, je prebral le tisti odstavek iz intervjuja v Večeru, ki ga je objavil Dnevnik. Pravzaprav je bil ta odstavek le del obsežne ministrove razlage sprememb dela v javnem sektorju, ki jo je podal v intervjuju za Večer in v intervjuju za revijo Manager (tudi ta je bil objavljen na začetku meseca). Kadunc ju je pozneje prebral in ugotovil, da se z ministrom v marsičem strinjata. Predvsem v poudarjanju težnje k večji produktivnosti.

Čeprav javni sektor ne more delovati popolnoma enako kot zasebniki, se minister in gospodarstveniki strinjajo, da se lahko razmišljanje zdravnikov, učiteljev in uradnikov približa razmišljanju delavcev pri zasebnikih. Približa se mu lahko v tem, da se delavce nenehno sili k večji produktivnosti. S tem bi se njihovo delo »optimiziralo«, obljublja minister, postalo naj bi gospodarnejše in učinkovitejše.

»Linearno zmanjševanje v zadnjih letih je povzročilo veliko škode – toda očitno drugače nismo znali,« je povedal Koprivnikar za revijo Manager. »Zmanjšali smo sredstva za posamezne funkcije, ničesar pa nismo organizacijsko spremenili. Zato so danes nekatere službe precej neracionalne, ker so ubranile svoj položaj, številne pa delujejo na rdečih obratih in ljudje pregorevajo.«

Medtem ko Kadunc meni, da bi morali povečevanje produktivnosti javnih uslužbencev zaupati njihovim šefom, Koprivnikar opozarja, da v našem javnem sektorju to ni mogoče. Večina sindikatov namreč »še vedno zagovarja tog plačni sistem, v katerem je pomembno, da ti na delovnem mestu pripada določeno plačilo«. Potem je ovira uradništvo, še posebej »srednji menedžment«, pri katerem minister zaznava »inercijo in odpor do sprememb«. In nazadnje so težave tudi z vodji oziroma z odgovornimi.

»Subjektivno ocenjevanje, ki ga danes izvajajo vodje, je namreč pripeljalo do tega, da imajo delavci v javni upravi pri najvišji oceni 5 povprečno oceno 4,9,« je pojasnil za Manager. »Ne morem sprejeti, da so vsi zaposleni superodlični, le eden je morda samo odličen. To pomeni, da vodje niso korektno odigrali svoje vloge.«

Lahko bi, kot predlaga Kadunc, vodje prisilili, naj nekaj zaposlenih ocenijo odlično, enak delež naj jih ocenijo slabo in večino srednje. To bi zagotovo povečalo tekmovalnost med zaposlenimi, vendar morda ne bi šlo za pravično tekmo, saj bi bile ocene še vedno subjektivne. Minister je prepričan, da so vodje v javnem sektorju že dokazali, da so pri tem nekorektni.

Zato bi raje videl, da se javni uslužbenci trudijo dosegati objektivno postavljena merila uspešnosti dela. V skladu s tem bi bili nato bolje ali slabše plačani, to pa naj bi vodilo v »notranjo optimizacijo«, pojasnjuje. »Danes dva javna uslužbenca, ki na enakem delovnem mestu opravljata svoje delo po kvaliteti zelo različno, dobita do evra enako plačo. To enostavno ni pošteno, ni stimulativno in ni način, s katerim bi ljudi motivirali in s katerim bi povečevali učinkovitost javnega sektorja.«

Pred meseci je pripravil predlog spremembe zakonodaje. Iz njega izhaja, da bi spet uvedli plačevanje delovne uspešnosti, ki je bilo v času zategovanja pasu močno omejeno. Hkrati bi se uvedla negativna delovna uspešnost, da bi se lahko delavcem, ki ne bi dosegali rezultatov, odreklo napredovanje ali znižala plača.

O predlogu sprememb naj bi se predstavniki vlade še ta mesec začeli pogovarjati s sindikati in delodajalci. Ministrov cilj je, da bi novi sistem zaživel leta 2017. Zdaj uslužbenci ministrstva za javno upravo izvajajo funkcijsko analizo, s katero naj bi za ves javni sektor izmerili učinke dela glede na število zaposlenih ter ugotovili, »kje je treba kaj dodati, kje pa so še rezerve«.

Nagrajevanje delavcev na podlagi doseganja meril uspešnosti pogosto vodi do zmanjšanja dejanske kakovosti. Namesto da bi ljudje delali, kar mislijo, da bi bilo prav, zgolj dosegajo merila.

Drugi nujni pogoj novega sistema je oblikovanje kompetenčnega modela, »ki bo jasno opredelil, katere kompetence mora imeti zaposleni za določeno delo«, pojasnjuje minister. Poleg tega nameravajo skupaj s sindikati in delodajalci doreči merila, po katerih se uslužbenec, ki dela dobro, loči od tistega, ki dela slabo. Pri tem vladi pomagata Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter center vlade Velike Britanije.

Koprivnikar je navedel le en konkretnejši primer: »Pri zdravnikih lahko ocenjujemo, koliko pacientov v svojem času obdela zdravnik, kakšen je delež napotitev na sekundarni nivo, koliko je, če temu rečem tako, povratnikov, kakšna je stopnja zadovoljstva pacientov.«

Pobiranje smetane

Od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začel pritisk na učinkovitost države, so take spremembe, kot jih zdaj predlaga Koprivnikar, izpeljale številne zahodne države. Povsod so s tem želeli javne storitve poceniti, izboljšati ali oboje.

Pa je učinek res tak? Moramo se zavedati, da še tako dobro oblikovani standardi, s katerimi se ocenjuje kakovost dela, ne morejo popolnoma natančno pokazati dejanske kakovosti dela, opozarjata nizozemska strokovnjaka za organizacijo dela Sandra van Thiel z Univerze v Nijmegenu in Frans L. Leeuw z Univerze v Maastrichtu. In zavedati se moramo, da imajo standardi lahko stranske učinke, ki na delo vplivajo negativno.

V britanskem javnem zdravstvu so na primer pred desetletji določili, da noben pacient ne sme na operacijo čakati več kot dve leti. Sprva je kazalo, da je ukrep pripeljal do želenih učinkov, saj se je povprečna čakalna doba skrajšala. Šele podrobnejši pregled je pokazal, da so bolnišnice odlašale s prvim pregledom bolnika. Meril se je namreč čas od tega pregleda do operacije in zato ni nihče zaznal, da je čakalna doba ostala enaka.

Drugo negativno posledico standardov strokovnjaki imenujejo »pobiranje smetane«. Več držav je pomoč pri iskanju dela zaupalo zasebnim podjetjem in pri tem so kot kazalec uspešnosti določile število ljudi, ki so jim podjetja pomagala najti zaposlitev. Zaradi tega so se svetovalci osredotočali na bolje izobražene in premožnejše brezposelne, torej take, ki imajo tako ali tako najboljše možnosti, da najdejo delo. Zanemarili so tiste, ki bi potrebovali največ pomoči. Ta pojav so raziskovalci zaznali v Veliki Britaniji, ZDA, Belgiji …

Nekateri kot odgovor na prepad med dejansko in izmerjeno kakovostjo dela priporočajo neodvisen in strog nadzor nad dejansko kakovostjo ali stalno spreminjanje meril uspešnosti. Vendar zagovorniki tega sistema priznavajo, da je potem vse skupaj za državo dražje kot na začetku.

Pot do privatizacije

Tudi če delavci ne uporabljajo bližnjic in ne pobirajo smetane, imajo kazalci uspešnosti lahko negativne posledice. Delo naredijo bolj togo. Če delavec ves čas razmišlja o doseganju standardov, ima manj časa za razmišljanje, kako bi se na izzive, na katere naleti, odzval drugače, inovativneje.

Nekdanjo delavko v britanski davčni in carinski upravi Jenny Manson je to tako zmotilo, da je o tem leta 2012 uredila knjigo Public service on the brink, Javna služba na robu. »Vem, kaj je moje delo, in rada bi ga opravljala, če bi le imela en dan časa zanj,« je zapisala v uvodniku. »Namesto tega sem vsak dan zasuta z nedomišljenimi, časovno potratnimi in neučinkovitimi pobudami vodstva, neprestanimi spremembami, nepremišljenimi cilji, napačnimi ‘komercialnimi’ zgledi ter nenehnim in zgrešenim prestrukturiranjem. Namesto da bi svojim ‘strankam’ (v resnici gre za bolnike, učence, davkoplačevalce) zagotavljala čim boljšo storitev, opazujem, kako so na boljšem zgolj tisti z vplivom, da zlobirajo ugodnosti zase.«

Na eni od predstavitev zbornika je dejala, da so v njem podobne poglede predstavili osnovnošolski učitelj, univerzitetni profesor, pravnik, zdravnik, občinski uradnik in veleposlanik. Čeprav je po njenem prepričanju glavni vzgib za spremembe zniževanje plač in zmanjševanje števila zaposlenih, je dodala, da ima »občutek, da je vse skupaj povezano s privatizacijo«.

Ta občutek je pravilen, pravi Ursula Huws, ki na Univerzi v Heartforshiru v Veliki Britaniji preučuje delo v sodobni družbi. Pri razlagi sprememb v javnem sektorju izhaja iz marksistične teorije, po kateri se mora kapital nenehno širiti, da bi kapitalizem preživel. Javni sektor je za kapitaliste privlačen, ker gre za del gospodarstva, v katerem se ne ustvarja dobiček za kapitaliste, a bi se lahko.

Ursula Huws navaja, da zasebna svetovalna podjetja vladam celo predlagajo, naj oddajajo javne storitve zasebnikom, tudi če se vladam to ne splača. S tem namreč podpirajo zasebnike, ki lahko storitve tudi izvažajo in so pomemben del gospodarstev držav, v katerih imajo sedeže.

Poleg neučinkovitosti z vidika vlad obstaja še ena ovira za privatizacijo javnih storitev. Delo, ki ga tradicionalno opravljajo javni uslužbenci, je zelo težko ovrednotiti. Zelo težko je namreč reči, kdaj je učitelj ali medicinska sestra dovolj produktivna. Zato so merila uspešnosti tako pomembna.

Šole, bolnišnice in uradi naj bi delovali, kot bi delovalo zasebno podjetje, če bi mu država podelila koncesijo za izvajanje teh storitev. Potem bi te storitve tudi laže oddali zasebnikom.

Pri privatizaciji javnih storitev večinoma ne gre za popolno privatizacijo. Vlade teh storitev praviloma trgu ne prepustijo v celoti, saj bi se podjetja lahko odločila, da jih sploh ne bodo izvajala. Raje jih zasebnim podjetjem oddajo, same pa jih še vedno financirajo in obdržijo odgovornost za kakovostno izvajanje. Standardi kakovosti dela v javnem sektorju, ki so jih uvedle številne zahodne države, so bili tisti, ki so omogočili privatizacijo storitev, je prepričana Ursula Huws.

V to smer koraka tudi minister Koprivnikar. Ko govori, da mora javni sektor delovati kot zasebno podjetje, v resnici ne misli, da bi moral delovati kakor podjetja na trgu. Iz njegove razlage sledi, da bi morali šole, bolnišnice in uradi delovati, kot bi delovalo zasebno podjetje, če bi mu država podelila koncesijo za izvajanje teh storitev.

Koprivnikar sicer poudarja, da želi število zunanjih izvajalcev, ki jih najema slovenski javni sektor, zmanjšati. Vendar se zdi, da je to v intervjuju za Večer dejal predvsem v podkrepitev opisovanja javnih uslužbencev kot nedelavnih. »V javnem sektorju se pogosto premalo potrudimo, da bi naloge sami izvedli,« je povedal.

Zato je razumljivo, da ne nasprotuje oddajanju dela storitev zasebnikom s koncesijo. »Privatizacija v javnih službah zame ni neki bavbav. Ne pomeni avtomatsko slabše dostopnosti storitev,« je pojasnil.

Tudi če bi bilo to res, bi morali delavci nasprotovati oddajanju dela zasebnikom, svetuje Ursula Huws. »Javni sektor je tarča napadov tudi zato, ker se standard javnih uslužbencev uporablja kot zgled za druge delavce,« poudarja, »obdržali so več ugodnosti, ki so jih na polovici 20. stoletja izbojevali naši stari starši.«

V javnem sektorju imajo delavci višje plače, stabilnejšo zaposlitev, predvidljivejše napredovanje, višje pokojninske prispevke, več dopustov, napredovanj, bolniških dopustov … Poleg tega je zanj značilna »višja kultura odnosov na delovnem mestu,« dodaja sociologinja. In kar je morda najpomembnejše, javni uslužbenci niso v službi, da bi ustvarjali dobiček za lastnika, »ampak imajo interes, da delajo s strankami. Medicinske sestre želijo pomagati pacientom, učiteljice želijo učiti otroke …«

Morda bi moralo biti vsako delo tako, da bi ga človek želel opravljati, tudi če za preživetje ne bi potreboval plače.