Janševi »odvetniki«

Alarmantna novica: Slovenija je letos na lestvici ekonomske svobode zdrsnila za šest mest na oddaljeno 111. mesto, ki si ga tokrat delimo skupaj z Nigerijo in Kitajsko, smo lahko prebrali minuli teden. Tudi lani ob istem času so mediji objavili podobno alarmantno novico: Slovenija si na lestvici ekonomske svobode mesto deli s Sierro Leone, eno izmed najbolj revnih afriških držav. Razlogi naj bi bili preveč regulirana družba, nefleksibilen trg dela, šibka pravna država ... In tudi leto pred tem so mediji objavili alarmantno novico. To je leta 2013 javnosti sporočil kar tedanji notranji minister in vodja Državljanske liste Gregor Virant. Dejal je, da bi morali biti vsi »zaskrbljeni zaradi zdrsa Slovenije na nekaterih mednarodnih lestvicah, med drugim na lestvici ekonomske svobode«, kar naj bi bil po njegovem mnenju dokaz, »da imamo premalo liberalizma« in »kvečjemu preveč socializma«.

Pogled v metodologijo te lestvice pokaže sicer malce drugačno sliko. Indeks pripravlja kanadski Fraserjev inštitut, s katerim v Sloveniji sodeluje Visio inštitut. Osnovna ideja lestvice, katere idejni oče je bil sredi devetdesetih neoliberalist Milton Friedman, pa je, da vsaka oblika povečanja (ekonomske) moči države omejuje »svobodo« (trošenja) posameznika. Več ko je zmožna kupiti ali zagotoviti država, manj naj bi ostalo ljudem. Kar vodi do nenavadnega paradok-

sa. Eden najpomembnejših podelementov lestvice, kjer Slovenija izgubi največ mest, je recimo obdavčitev najbogatejših – milijonarjev in milijarderjev. Po tem merilu je Slovenija slaba, saj pri nas socialni prispevki navzgor niso omejeni. Po drugi strani tudi milijarderjev v Sloveniji nimamo. Na tej lestvici je v Evropi najbolje uvrščena Švica, kjer posamezni kantoni milijarderjem dajejo individualne odpustke.

A omenjeni paradoks ni zgolj metodološka napaka, temveč prefinjen pritisk multinacionalk in njenih slovenskih izpostav na posamezne države. Fraserjev inštitut se sicer predstavlja kot neodvisna raziskovalna organizacija s sedežem v Kanadi. A kanadski novinarji so med letoma 2005 in 2012 razkrili, da inštitut dejansko ni neodvisen. Ugotovili so, da ga financirajo največje multinacionalke. Recimo tobačna industrija (Rothmans, British American Tobacco, brata Koch in Philip Morris), naftna industrija (ExxonMobil) ali farmacevtske multinacionalke (Pfizer). Tako je tudi postalo jasno, zakaj so vrednote ali »izsledki« tega inštituta pač takšni, kot so. Zakaj recimo inštitut s svojimi »raziskavami« širi dvom o podnebnih spremembah, zakaj zagovarja zniževanje davka na dobiček (korporacij), zakaj privatizacijo vode, izobraževalnih institucij in zdravstva. In seveda imajo mnoge korporacije, ki inštitut financirajo, tudi prej omenjene, sedež v Švici.

Vpliv tega kapitala na Slovenijo pa ni omejen zgolj na lestvico ekonomske svobode. Družba Visio, ki dobiva prek Fraserjevega inštituta sredstva, vodi Tanja Porčnik, sicer tudi predsednica društva Svetilnik, ki v tej vlogi pogosto nastopa kot komentatorka v javnosti. Društvo Svetilnik je na primer nedavno organiziralo peticijo za privatizacijo. Med prvopodpisanimi lahko najdemo sodelavce ali simpatizerje Svetilnika, recimo Tomaža Štiha, bivšega sekretarja pri finančnem ministru Janezu Šušteršiču, Žigo Turka, poslanko SDS Romano Jordan, bivšega poslanca Državljanske liste Marka Pavlišiča, Marka Borisa Andrijaniča, dekana Fakultete za državne in evropske študije Mateja Avblja, Jako Šobo (Mladi za spremembe) in Blaža Vodopivca. Omenjeni nastopajo v še mnogih drugih organizacijah. Dajejo vtis, da za njimi stoji široka civilna družba. Zato, ker imajo dejansko politične aspiracije.

Njihov aktualni projekt je poskus politične rehabilitacije Janeza Janše. Zgoraj omenjeni so minuli teden kot zaskrbljeni državljani poslali javno pismo predsedniku vlade Miru Cerarju in Janezu Janši. Skrbi jih, ker »Slovenija po mnogih kazalcih, pomembnih za življenje prebivalcev, vse bolj zaostaja«. Med drugim tudi po »Indeksu gospodarske svobode«, so zapisali. Slovenija naj bi se dušila. Infrastruktura propada, mladi se izseljujejo, ogrožena je pravičnost, slovenska politika pa naj bi se zapletala v politično mešetarjenje majhnih političnih strank. Ker lahko te trende ustavi le politika, ki je na volitvah dobila »najširšo podporo državljank in državljanov«, so zapisali, ju pozivajo, naj presežeta delitve in skleneta široko koalicijo SDS in SMC, nekakšno krizno vlado narodne enotnosti.

Za alarmantno novico minulega tedna, da je Slovenija padla na lestvici ekonomske svobode, stoji kapital naftnih multinacionalk, tobačne in farmacevtske industrije.

Kot vemo iz polpretekle zgodovine, takšne akcije niso brez uspeha. Njihov poziv spominja na akcijo »resetirancev«, ki so leta 2011 zahtevali predčasne volitve. Iz tega je kasneje nastala Državljanska lista, ki je v navezavi s SDS ustanovila državni holding, slabo banko in posledično povzročila zgodovinsko največji odliv javnega in bivšega družbenega premoženja k zasebnikom in korporacijam. Ta proces se je malce upočasnil, zato je zdaj očitno potreben nov sunek.