Kaj pomeni biti socialist?

Živimo v revolucionarnem času. Katastrofalen gospodarski in politični poskus organiziranja obnašanja ljudi po načelih globalnega trga je spodletel. Obljuba o izboljšanju življenjskega standarda delavcev se je izkazala za laž. Ozka globalna oligarhija si je prisvojila ogromno bogastvo s tem, ko nenasiten stroj korporacijskega kapitalizma pleni vire, izkorišča poceni neorganizirano delovno silo in ustvarja skorumpirane vlade, ki namesto, da bi si prizadevale za splošno dobro vseh, podpirajo dobičke korporacij. Državljan je postal nepomemben, sodeluje lahko v zelo zrežiranih volitvah, najbolj pomembne so zahteve korporacij in bank, pravi Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.

Takoj zatem opozarja, da je zgodovina pokazala, da prevzem oblasti s strani ozke skupine, naj bo to politična stranka ali klika oligarhov, vodi do despotizma. Vlade, ki strežejo le ozkim zasebnim interesnim skupinam in temu prilagajajo državni aparat, niso več sposobne racionalno ukrepati v času kriz. Ker slepo sledijo svojim gospodarjem, brez zadržkov rešujejo skorumpirane finančne ustanove in banke, ne vidijo pa problemov trajne brezposelnosti, podzaposlenosti, stagnacije in padanja plač, zadolženosti, propadajoče infrastrukture in milijonov revnih in brezdomcev.

To vodi do spremembe, ki bo, kakor je napisal Friedrich Engels, bodisi socializem bodisi barbarizem. Če ne bomo odpravili globalnega kapitalizma, bomo padli v kaos propadlih držav, množičnih migracij, ki smo jim že priča, in neskončnih vojn. Ali bomo ta sistem odpravili ali pa nas bo uničil. Zato je treba v tem trenutku krize spomniti, kaj pomeni biti socialist, pravi Hedges.

Socialisti po njegovih besedah nasprotujejo militarizmu in imperializmu, razumejo, da prava socialna, gospodarska ali kulturna reforma ni mogoča, dokler militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun, dopuščajo pa, da so revni lačni, delavci v stiski, infrastruktura propada, socialne storitve klestijo v imenu varčevanja. Država uporablja psihozo neprekinjene vojne, ki je prevzela politiko po prvi svetovni vojni z vojno poti komunizmu in se je danes spremenila v vojno proti terorizmu, za ukinjanje državljanskih svoboščin, uporabo naših virov za vojno in kriminalizacijo drugače mislečih. Norost neskončnih vojn je eden od znakov umiranja civilizacije.

Bojišča v tujini so laboratoriji za arhitekte industrije ubijanja. Tiranija, ki jo imperij povzroča v tujini, se na koncu vrne k njemu domov. Tisti, ki ubijajo v tujini v imenu imperija, v tem imenu kmalu ubijajo doma. Tako ukinjajo demokracijo. Nemški socialist Karl Liebknecht je med prvo svetovno vojno dejal: »Naš največji sovražnik je doma«. Ali bomo uničili stroj neskončne vojne in preprečili vojne dobičke ali pa bomo postali naslednje žrtve, svari Chris Hedges.

Ni mogoče biti hkrati socialist in imperialist, zato nobeden vodilni politik ne reče niti besede proti vojni industriji. Politična kariera tistega, ki si to drzne narediti, je končana. Socialisti razumejo, da se brez razbitja vojne industrije čisto nič ne bo spremenilo, samo slabše bo. Vojna je posel. Imperialistične vojne zagotavljajo naravne vire za korporacije in zagotavljajo dobičke vojni industriji. Proizvodnja orožja in vodenje vojne je danes glavna aktivnost države. Korporatisti in militaristi so sovražniki socialistov.

Nehati moramo iskati močne voditelje za našo odrešitev. Močni ljudje ne potrebujejo močnih voditeljev, je dejala Ella Baker, borka za človekove pravice. Politiki, tudi dobri, igrajo igro kompromisa in jih pogosto zapeljejo privilegiji, ki jih prinaša oblast. Socialista ne skrbi, kaj je primerno ali kaj je popularno. Socialista skrbi, kaj je prav. Socialisti na oltarju dobička ne žrtvujejo šibkih in ranljivih, zlasti otrok. Za socialista ni bruto domači proizvod ali indeks na borzi merilo uspešnosti družbe, ampak pravica vsakogar, da ne gre spat lačen, da lahko živi varno, da se lahko izobražuje, da lahko uresniči svoje talente. Bistvo dela ni le plača, je tudi dostojanstvo in občutek lastne vrednosti.

Bistvo upora ni to, kar z njim dosežemo, ampak to, kar nam omogoči postati. »Jaz se ne borim proti fašistom zato, da bi zmagal. Proti njim se borim zato, ker so fašisti,« pravi Chris Hedges.