2. 10. 2015 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
New Order: Music Complete
2015, Mute Records
Čeprav se je po izdaji albuma Waiting for the Sirens’ Call (2005) zdelo, da New Order svetovni javnosti nima ponuditi ničesar novega več, in če k temu dodamo še dejstvo, da sta se stebra skupine, Bernard Sumner in Peter Hook, vse bolj razhajala glede usmeritev na nadaljnji skupni poti (kar je nazadnje pripeljalo do Hookovega odhoda in razpada skupine), se britanski predhodniki postpunka ter številnih elektronskih in plesno usmerjenih žanrov zdaj vračajo v velikem slogu. In kot je bilo pričakovati, brez Petra Hooka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
2. 10. 2015 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Čeprav se je po izdaji albuma Waiting for the Sirens’ Call (2005) zdelo, da New Order svetovni javnosti nima ponuditi ničesar novega več, in če k temu dodamo še dejstvo, da sta se stebra skupine, Bernard Sumner in Peter Hook, vse bolj razhajala glede usmeritev na nadaljnji skupni poti (kar je nazadnje pripeljalo do Hookovega odhoda in razpada skupine), se britanski predhodniki postpunka ter številnih elektronskih in plesno usmerjenih žanrov zdaj vračajo v velikem slogu. In kot je bilo pričakovati, brez Petra Hooka.
Skupini, ki je v začetku osemdesetih let nastala na pogorišču benda Joy Division, se je takoj uspelo umakniti od lika in dela tragično preminulega frontmana Iana Curtisa ter nadaljevati uspešno in predvsem vplivno glasbeno kariero, ki je opazno določala smernice v tedanji alternativni, plesni in klubski glasbi. New Order je z avtorstvom odličnih samostojnih plošč (denimo Power, Corruption & Lies, Low Life ali plesno usmerjene Technique) pravzaprav narekoval trende v popularni glasbi tedanjega časa, hkrati pa jo je še izdatno (tudi finančno) podpiral, saj so bili člani lastniki znanega manchestrskega kluba Hacienda in podporniki klubskega življenja na Ibizi.
Čeprav se je po albumu Republic (1993) zdelo, da se je skupina nekoliko umaknila in prepustila vajeti mlajšim izvajalcem, je v novem tisočletju več kot prijetno presenetila z nekoliko bolj kitarsko naravnanim albumom Get Ready (2001) in svetovni javnosti dokazala, da manchestrske legende še ne bodo utonile v pozabo.
Toda po izdaji uvodoma omenjenega ploščka Waiting for the Sirens’ Call je bilo jasno, da so se fantje nekoliko utrudili (klaviaturistka Gillian Gilbert je skupino zapustila že po albumu Get Ready), in dve leti po izdaji so nehali delovati. Predvsem zaradi že omenjenih nesoglasij. A četudi se Sumner in Hook nista nikoli pobotala, je bilo jasno, da bend takšnega kova ne more nehati delovati. Leta 2011 so se člani znova zbrali, seveda brez Hooka, a s povratnico Gillian Gilbert, Philom Cunninghamom na kitari in Tomom Chapmanom na basu. In če so stari oboževalci mislili, da Petra Hooka na basu ni mogoče nadomestiti, so se malce zmotili.
Skupina New Order s povratniškim, svežim in udarnim albumom
© arhiv založbe
To dokazuje tudi novi, izredno sveži, elektronsko in precej plesno usmerjeni album Music Complete. Povratniška plošča, ki ji je uspelo ohraniti prepoznavnost, svežino in udarnost njihovih boljših albumov iz osemdesetih let in kakšnega celo preseči, se giblje med kitarskim postpunkom, prepoznavno elektroniko (vpliv produkcije Toma Rowlandsa iz Chemical Brothers) in nalezljivimi plesnimi ritmi, ki spominjajo na ploščo Technique, k temu pa pripomorejo tudi ugledni gostje Elly Jackson (La Roux), Brandon Flowers (The Killers) in celo Iggy Pop.
Da, New Order je še zmeraj med nami, ritmičen, svež in melodičen. Tudi brez užaljenega Petra Hooka.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.