Epska avantura

Marka Požlepa poznamo kot vizualnega umetnika mlajše generacije, ki v svoja dela rad umešča motive iz vsakdanjega življenja. Zadnje tri projekte je spletel okrog potovanj in v okviru enega od njih, poimenovanega, Whatever Happened to Major Tom, se je podal na utopistično odpravo, na kateri je z ladjo, ki jo je sam obnovil, priplul do osamljenega otočka v Creškem arhipelagu in na njem zasadil palmo. Prav na to izkušnjo se je spomnil, ko sta s prijateljem, francoskim umetnikom Maximom Berthoujem, pred dvema letoma v Parizu razmišljala, kako bi se kakega umetniškega projekta lotila skupaj. Nazadnje je njuna umetniška opusa res povezala ladja. Skupni projekt sta poimenovala Hogshead 733.

Začelo se je v Franciji, kjer sta našla in potem dve leti restavrirala tipično leseno ribiško jadrnico iz leta 1941. Ko sta restavriranje končala, sta z njo prepotovala 733 morskih milj od Francije do Škotske. Nedavno sta prispela na cilj, potem pa ladjo, prepojeno s soljo in morskimi avanturami, preoblikovala v nekaj novega: v soda za viski. »Z industrijsko revolucijo in sploh z uvedbo parnega stroja so prenehali uporabljati les za gradnjo jadrnic, uporabljati pa so ga začeli za izdelavo sodov za viski in vino,« je ozadje projekta, ki sta se ga lotila zaradi ljubezni do rokodelskih veščin, ki v današnji družbi izginjajo, pojasnil Požlep in dodal, da sta jadrnico iz belega hrasta z intervencijo rešila propada in ji tako omogočila še zadnjo pot.

Iz Trebeurdena v francoski Bretanji sta z ladjo, poimenovano Soutien De Famille, odpotovala 21. avgusta in do škotskega otoka Islay po morju potrebovala slab mesec dni. Lahko rečemo, da je za njima resnično epska avantura. Na poti so ju namreč čakala številna presenečenja. Tudi takšna, na kakršna nista bila povsem pripravljena.

Že na samem začetku, ob prečkanju Rokavskega preliva, ko še nista dobro poznala svoje male, šestmetrske jadrnice, sta se znašla v enem najtežjih položajev v življenju. Med zalivom Baie de Paimpol na severu francoske Bretanje in britanskim Plymouthom, med katerima je 120 morskih milj odprtega morja, sta ju po 36 urah neprekinjene plovbe brez primerne signalizacije ujeli nenapovedani nevihti. »Morje je divjalo, veter je strgal jadro in vse drugo, kar je lahko, motor je nehal delovati. Ujeta sredi pomembne transportne poti tovornih ladij sva lahko samo ’plutala’ in manevrirala s sidrom ter upala, da naju bodo s katere od večjih ladij pravočasno opazili,« se divjega začetka spominja Požlep. V Plymouthu sta se nato v nekaj dneh sestavila skupaj in odpravila vse poškodbe na jadrnici.

Že na samem začetku sta ju po 36 urah neprekinjene plovbe brez primerne signalizacije ujeli nenapovedani nevihti.

Ves čas na morju sta spala na približno dveh kvadratnih metrih, kjer sta imela shranjeno tudi skromno opremo. In čeprav ju je nenehno spremljalo slabo vreme in zaradi tega tudi razburkano morje in sta bila opremljena zgolj s preprosto napravo GPS, kompasom in navtičnimi kartami, sta vse naslednje preizkušnje prestala veliko lažje kot prvo. Ja, prva pač ni bila edini izziv na njunem popotovanju.

Jadrnica brez kobilice in z enim jadrom je zaradi minimalne obdelave denimo zamakala. »Ko sva prečkala Bristolski preliv, nama je vsakih deset minut v ladjo priteklo 150 litrov vode,« pripoveduje Požlep. Da ne bi potonila, sta morala na razburkanem morju počrpati po 900 litrov vode na uro. Do konca poti sta ročno in z električno črpalko iz ladje počrpala pet ton vode. Na koncu vsakega dneva sta morala jadrnico še dvigniti iz morja in pokrpati luknje. Šele potem sta lahko legla k počitku.

Pravo presenečenje zanju so bili morski tokovi, precej močnejši, kot sta jih bila vajena. Požlepa, ki ima dolgoletne izkušnje predvsem z jadranjem po Jadranu, so presenetile še velike razlike v plimovanju: »Ponekod je bilo med plimo in oseko tudi tri ali štiri metre razlike, zato sva morala, če nisva želela nasesti, še posebej paziti, da sva pravočasno prispela v pristan in pravočasno tudi odrinila naprej. A tudi to se je zgodilo.«

Da sta lahko odplula ob oseki, sta morala vstajati zgodaj. Vlažna jutra sta ob štirih ali petih začenjala s kavo, potem pa vsak dan jadrala od 12 do 15 ur. »To je pomenilo, da sva vsak večer, ko sva pristala, takoj po obedu samo padla dol,« pravi Požlep in dodaja, da sta se med potjo vedno bolj zavedala, da ni vse odvisno samo od njiju in da ima morje svoje življenje. A čeprav sta bila dostikrat stisnjena v kot, ju je morje vedno znova poklicalo in premagala sta strah pred njim.

Takoj zatem, ko sta na Škotskem prijadrala do Bunnahabhaina na Islayju, so ladjo razstavili in les odpeljali v Aberlour, kjer so iz njega naredili 250-litrska soda. Ta sta zdaj že v destilarni Bunnahabhain, kjer bo les, prepojen s soljo, vsaj štiri mesece dopolnjeval okus 12 let starega viskija. Tega bodo potem pretočili v 733 steklenic, vsaka bo simbolizirala po eno od morskih milj zadnje poti ladje Soutien De Famille.

Umetnika bosta epsko avanturo prelila tudi v film, ob tem pa izdala še knjigo, v kateri bosta objavila zbirko besedil, risb, fotografij in pričevanj s poti.