Henrik Brun

»Ljubljana je moje najljubše mesto v Evropi«

Ljubljano opisuje roman Paula Coelha Veronika se odloči umreti ali pa denimo Slovensko poletje mladega francoskega pisatelja Clementa Benecha, zdaj pa jo je za kraj dogajanja v knjigi izbral še en tuj avtor. Tokrat jo je ovekovečil večkrat nagrajeni raziskovalni novinar in nekdanji vojni poročevalec Henrik Brun. Roman Danska zanka je te dni izšel tudi v slovenščini, avtor pa bo na začetku oktobra ponovno obiskal Slovenijo.

Dogajanje v vaši novi knjigi Danska zanka je postavljeno v Ljubljano. To ni prva knjiga, umeščena v slovensko prestolnico, saj so zgodbe vanjo postavljali že drugi znani avtorji – denimo Paulo Coelho v romanu Veronika se odloči umreti. Za začetek torej preprosto vprašanje – zakaj Ljubljana?

Ko sem se začel ukvarjati z zgodbo za to srhljivko, nisem niti najmanj dvomil, da mora dogajanje potekati v Ljubljani in tudi drugih slovenskih mestih. Ne zgolj zato, ker mi je Ljubljana zelo všeč, temveč ker mi je všeč Slovenija kot celota. Pa tudi zato, ker so večino likov v zgodbi navdihnili resnični ljudje, ki sem jih spoznal v Sloveniji, tematika pa temelji na intervjujih, ki sem jih opravil pri vas. Že zaradi tega se mi je pred očmi takoj pojavila Ljubljana. Ko pa ste ravno omenili knjigo Veronika se odloči umreti, moram priznati, da sem jo prebral šele pred kratkim. In popolnoma razumem frustracijo glavne junakinje, ki jo neznosno moti, da nihče ne ve, kje je Slovenija. To, da poznam in ljubim Ljubljano ter da sem jo lahko predstavil bralcem, mi je v veliko zadovoljstvo. Če ne zaradi drugega, že zato, da sem imel izgovor, da jo pogosto obiskujem – tudi zaradi raziskovanja in iskanja primernih prizorišč za knjigo.

Je bila najprej zgodba ali mesto?

Če sem iskren, je bilo najprej mesto. Na sončen dan sem sedel na kavi ob Ljubljanici, ko sem dobil zamisel za zgodbo. In ko sem se je lotil, sem ugotovil, da sem večino zamisli za zaplete dobil iz tega, kar sem tam videl. Takrat sem tudi opazil, da se zgodba lahko dogaja zgolj v Sloveniji, kot jo poznam(o) v sedanjosti, središče živčevja pa bo Ljubljana.

V knjigo ste vpletli tudi številne spomine iz časov, ko je bila Slovenija še del nekdanje Jugoslavije. Zakaj ste se odločili vključiti tudi obdobje prejšnjega režima?

Deloma zato, ker lahko dejanja številnih oseb v zgodbi dodatno obrazložimo šele z njihovo preteklostjo. In v tej preteklosti je bila Slovenija še del Jugoslavije. Poleg tega sem se naučil, da je v pisanje vedno pomembno vključevati zgodovino, zanimiva pa se mi zdi tudi nagla sprememba, ki jo je vaša država doživela med tranzicijo. Z vsem tem sem bralcu laže prikazal vse vidike slovenske mentalitete, ki so seveda odvisni od tega, s kom imate opravka.

Glavni junak prihaja iz Danske. Tako kot vi je tudi on novinar. Je knjiga avtobiografska?

Res je, glavni lik Ketil Brandt je danski novinar, kot jaz. Za to sem se odločil predvsem zaradi pristnosti in kredibilnosti njegovega značaja. Vem, kako novinarji delajo, še posebej pa, kako delajo danski novinarji. Njegova dejanja so tako verjetnejša, kakor če bi se odločil, da bi bil glavni junak denimo policist. Hkrati pa tako nastajata boljša drama in boljši jezik. Ketil vsekakor ni popolnoma jaz. Je veliko bolj ekstrovertiran in aktivističen v svojem poklicu. Ne bi, denimo, omahoval in bi se tudi fizično vmešal, če bi videl krivico. Sam pa v vsej novinarski karieri nisem nikoli brcnil svojega vira. Hkrati je Ketilova zgodovina zelo podobna moji, saj je bil tudi on vojni poročevalec na Hrvaškem in v Bosni ter si je v tem času pridobil prijatelje v Ljubljani. V knjigi pogosto premišljuje o izkušnjah, ki so sorodne mojim. Morda lahko zato rečemo, da je v njem polovica mene (smeh).

»Moram priznati, da so bila srečanja na neuradni ravni, z ’navadnimi’ ljudmi, kot so študenti, begunci in vozniki tovornjakov, tista, ki so dala knjigi poseben pečat. Zaradi njih mi je Slovenija zlezla pod kožo.«

Poleg tega se Ketil zaplete s slovensko novinarko. Je tudi to del vaše resnične zgodbe ali gre za neizbežen dodatek romantike?

Ja, ko se zgodba razvija, postaja vedno bolj jasno, da sta se Ketil in Ines, slovenska novinarka, čustveno navezala drug na drugega. In ker sta skupaj v napetem položaju, je neizbežno, da njuno sodelovanje dobi ljubezensko noto. Načeloma sem romantični zaplet vključil, ker se mi zdi, da se dobro dopolnjuje s Ketilovo osebnostjo, poleg tega je takšna zgodba zelo realistična. Ines v Ketilu zbudi tudi osebnostno rast.

Knjigo kritiki opisujejo kot natančen oris slovenske in balkanske realnosti, ki ste jo spoznali, ko ste bili na začetku devetdesetih let v tem delu Evrope vojni poročevalec. Kdo so bili takrat vaši viri oziroma ljudje, ki ste jim dovolj zaupali, da ste verjeli njihovi presoji o razmerah v Jugoslaviji?

Ker sem bil novinar, sem v vseh tistih letih govoril s številnimi uradnimi viri v Sloveniji, med njimi so bili politiki, predstavniki civilne družbe, policisti, veleposlaniki in evropski komisarji. Vsi ti pogovori so bili zelo koristni za moje razumevanje celotne slike in okolja, ki ga opisujem v knjigi. Moram pa priznati, da so bila srečanja na neuradni ravni, z »navadnimi« ljudmi, kot so študenti, begunci in vozniki tovornjakov, tista, ki so dala knjigi poseben pečat. Zaradi vsega tega mi je Slovenija zlezla pod kožo, in to daje zgodbi kredibilnost.

V romanu se ukvarjate tudi s trgovino z ljudmi in s korupcijo v mednarodnih vodah. Kako gledate na trenutne razmere, kar zadeva begunce z Bližnjega vzhoda, in na način, kako se nanje odziva Evropa?

Položaj v zvezi z begunci je znotraj Evropske unije (EU) vrhunec razvoja v slabo smer. Nekatere države se jih hočejo znebiti in jih pošiljajo drugam. Sam menim, da bi se morale države znotraj EU dogovoriti, kako prerazporediti begunce. To bi morale storiti že pred petimi ali šestimi leti in tako bi lahko danes bolje poskrbele za nastale razmere. V EU, ki ima okoli 600 milijonov prebivalcev, res ne bi smeli imeti težav, če je treba sprejeti nekaj sto tisoč beguncev. Zdaj pa mislim, da je za te priprave že prepozno. Begunci si ne želijo biti na Danskem, ker smo Danci tako neprijazni, temveč hočejo oditi na Švedsko. In nočejo v Slovenijo, ampak v Nemčijo. Ne krivim jih, vendar je zdaj celotno breme preloženo na Švedsko in Nemčijo. To pa ni pravično. Upam, da bodo druge članice EU držale obljubo vsaj pri tem, da bodo pomagale ustaviti vojno v Siriji.

Za dosežke na področju človekovih pravic, demokratizacije in razvoja ste prejeli ugledno nagrado Lorenza Natalija, ki jo podeljuje evropska komisija. Kako danes vidite demokracijo in ali verjamete, da je diktat EU in Bruslja primeren za vse vključene države, ali bi morali v prihodnosti razmišljati o decentralizaciji?

Rad bi poudaril, da se mi zdi sporno, da ima EU premalo centralizirano visoko zunanjo politiko, kajti ta bi morala biti globalno močna, ker v temelju zagovarja demokratične in do človekovih pravic prijazne vrednote. In zunanji svet potrebuje Evropo, da te vrednote varuje. Hkrati menim, da bi morale vse države znotraj EU spoštovati nekatere minimalne standarde glede demokracije in človekovih pravic. Poglejte samo, kaj se pod Orbanovo oblastjo dogaja na Madžarskem. Glede tega bi morala biti EU zelo stroga. Dodajam pa, da bi moral obstajati tudi širok prostor, kjer bi vsaka država odločala, kako želi organizirati svojo družbo, v skladu z lokalnimi interesi in tradicijami. Če o vsem odloča Bruselj, bodo ljudje izgubili vero, da imajo tudi sami kaj vpliva. Veliko stvari je mogoče rešiti s pogajanji med vladami, evropske težave lahko rešujemo skupaj v duhu solidarnosti. Ne podpiram pa britanskega načina, saj Britanci EU izsiljujejo z odhodom, namesto da bi tudi oni, skupaj z nami, poskušali najti rešitev. Takšna drža je stvar preteklosti.

Ste na začetku devetdesetih let, ko ste bili poročevalec z Balkana, kdaj napovedali, kašna bo usoda držav nekdanje Jugoslavije, in se je to pozneje uresničilo? Ste bili nad kakimi dogodki in tem, kako so se pozneje razpletli, tudi presenečeni?

Predvidel sem, da bosta operacija Nevihta in hrvaška ofenziva uspešni. Moram pa priznati, da me je presenetila Srebrenica. Niti v najhujši mori si nisem mislil, da bodo zagrešili tako grozljive zločine. Kajti nekaj je, da vojska zajame vojne ujetnike in povzroči, da ljudje postanejo begunci, nekaj povsem drugega pa, da je to morijo opazovala mednarodna skupnost. Rezultat, kjer je bila žrtev Bosna, je bil predvidljiv.

»Nekaj je pri slovenski mentaliteti še posebej privlačnega, nekaj podobnega kot pri skandinavski. Morda je to povezano s tem, da ne živimo v ravno velikih državah. Hkrati pa moramo oboji govoriti tuje jezike, če hočemo biti odprti do drugih.«

Zdi se, da se v Evropo v neki novi obliki vrača socializem. Na eni strani imamo ponovno zmago Sirize v Grčiji, na drugi se vzpenja Jeremy Corbyn, novi voditelj laburistične stranke v Veliki Britaniji. Drugod, tudi v Sloveniji, levičarsko-socialistične stranke prav tako pridobivajo podporo.

Načeloma to podpiram, ker se mi zdi, da v Evropi potrebujemo več socialnega zavedanja. In zdi se mi celo, da bo Siriza v Grčiji preživela dlje, kot si mislimo, ker Grki resnično potrebujejo, da se jim zgodi nekaj novega, in to se jim dejansko že dogaja. Bolj uveljavljene socialistične stranke, kot je laburistična v Veliki Britaniji, pa so za desnico lahka tarča. Mislim, da bi morale biti tradicionalne socialdemokratske stranke v Evropi bolj vizionarske, morale bi govoriti o izzivih globalizacije in ponuditi rešitve socialnih vprašanj, s katerimi bi dokazale, da imajo boljše dolgoročne načrte kot desnica.

Se radi vračate v Ljubljano? Kako ste vsa ta leta doživljali spremembe v naši državi?

Zelo rad se vračam v Ljubljano. Je moje najljubše mesto v Evropi in zdi se mi, da je, še posebej v zadnjih desetih letih, začela oddajati signal, da je resnična prestolnica. Vsekakor je postala živahnejša, enako tudi preostanek države: gore, jezera, obala, gozdovi, kar hočete. In nekaj je pri slovenski mentaliteti še posebej privlačnega, nekaj podobnega kot pri skandinavski. Morda je to povezano s tem, da ne živimo v ravno velikih državah, česar se zavedamo Skandinavci in tudi Slovenci, a smo nanje vseeno ponosni. Hkrati moramo oboji govoriti tuje jezike, če hočemo biti odprti do drugih. Kljub vsemu pa Slovenija zame, zaradi svojega jezika in zgodovine, ostaja eksotična in vsakič, ko jo obiščem, odkrijem kaj novega.

Roman:
Danska zanka
Kdo: avtor Henrik Brun, prevod Darko Čuden
Založnik: Založba Sanje