Grenka resnica o izsušitvi močvirja Wall Street

Predsednik ZDA Barack Obama je pred petimi leti podpisal zakon, ki naj bi omogočil dokončno izsušitev močvirja Wall Street. Državljanom je obljubil, da jim nikoli ne bo več treba plačevati za napake bankirjev, ker bi bile banke prevelike, da bi lahko padle. Grenka resnica je, da so banke danes še večje kot takrat, določbe zakona Dodd-Frank so bile uresničene le delno, še huje, nekaj predpisov sploh ni bilo sprejetih, ker so to preprečile banke.

Kako se je lahko to zgodilo, v die Zeit opisuje Heike Buchter. Od leta 2008 je osem milijonov Američanov zaradi krize izgubilo zaposlitev, skoraj toliko jih je ostalo brez doma. Ti ljudje so na volitvah glasovali za Baracka Obamo, ki se jim je v predvolilni kampanji predstavljal kot reformator. Zdaj, dobro leto dni, preden bo zapustil Belo hišo, je jasno, da pričakovanj teh volivcev ni izpolnil in jih tudi ne bo.

Da bo temu tako, je nakazal že zelo zgodaj. Med prvimi njegovimi ukrepi po prevzemu funkcije je bilo imenovanje Timothyja Geithnerja za ministra za finance, ki je bila daleč najpomembnejša funkcija v njegovem kabinetu. Finančni minister je bil namreč med drugim pristojen, da stabilizira finančni sistem in gospodarstvo nasploh. Obamova izbira Geithnerja je ustrezala Wall Streetu, saj ga imajo bankirji za enega izmed njih.

Leta 2003 je postal šef podružnice ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed) v New Yorku. Tako je dejansko bil nadzornik Wall Streeta, kar ga ni oviralo, da bi z bankirji navezal tesne stike. Njegov koledar iz tistega časa, ki je zdaj javen, je poln terminov za telefonske pogovore, srečanja in kosila z Jamiejem Dimonom, predsednikom uprave velebanke JP Morgan Chase, Lloydom Blankfeinom, šefom velebanke Goldman Sachs. Tedanji prvi mož velebanke Citigroup Sanford Weill je hvalil Geithnerjevo »pripravljenost poslušati«. Ko se je Geithner kot šef podružnice Fed v New Yorku družil z bankirji, se je pripravljala največja finančna kriza po drugi svetovni vojni.

Ko je počilo, je skupaj s takratnim finančnim ministrom v administraciji predsednika Georga Busha in nekdanjim šefom velebanke Goldman Sachs pripravil 700 milijard dolarjev težak sveženj za reševanje velebank z Wall Streeta z davkoplačevalskim denarjem. Kmalu po tem je Geithner dobil vabilo Baracka Obame za mesto finančnega ministra. Težko je verjeti, da bi bilo to vabilo naključje.

Kot finančni minister je Geithner postavil jasne prednostne naloge. Obamova administracija je dala 336 milijard dolarjev v gotovini in v obliki garancij za reševanje Bank of America in 476 milijard dolarjev za reševanje velebanke Citigroup. Za družine, ki so jim grozile deložacije zaradi prisilnih dražb njihovih domov, ker niso mogle več odplačevati hipotekarnih kreditov, je Obamova administracija istočasno predvidela 50 milijard dolarjev. Načrte, da bi banke morale v večji meri lastnikom hiš odpisati dolgove, je Geithner zavrnil.

Enako malo zanimanja je Obamova administracija pokazala za iskanje krivcev za sesutje finančnega sistema. Preiskovalna komisija, ki jo je imenovala vlada, je odkrila jasne dokaze za goljufijo in napačno ravnanje, a niti enemu od vodilnih bankirjev se zaradi tega ni bilo treba zagovarjati pred sodiščem. Barack Obama pojasnjuje, da je bilo ravnanje Wall Streeta po njegovi oceni neetično, ni pa bilo kaznivo.

Uresničitev predloga 50 generalnih državnih tožilcev v zveznih državah, ki so od bank zahtevali visoke odškodnine zaradi množičnih prisilnih dražb hiš, je preprečil Obamov pravosodni minister Eric Holder. Preden je postal pravosodni minister in zdaj Holder spet dela za družbo Covington & Burling, ki ima Bank of America, JP Morgan Chase in Citigroup med svojimi strankami.

Novo regulacijo za finančne koncerne je Obama v veliki meri prepustil Barneyju Franku, spornemu članu kongresa in Massachusettsa. Pred kratkim je nameraval za finančnega ministra predlagati bankirja Antonia Weissa, ki je od svojega delodajalca banke Lazard dobil 20 milijonov dolarjev odpravnine. Zaradi glasnega protesta levega krila demokratske stranke Weiss ni bil imenovan. Obama se mu kljub temu ni odrekel, saj je zdaj njegov svetovalec.