Od proletariata do prijaznosti

Pred kratkim je bila v Kinoteki prikazana sovjetska filmska klasika iz leta 1931 Simfonija Donbasa režiserja Dzige Vertova. V letu premiere je bil film denimo prepovedan v takratni Nemčiji.

Skladatelj Andraž Jež, ki piše tudi za festival Liffe, pravi, da je bila pri zadnji projekciji v Kinoteki opravljena svojevrstna cenzura. Film ima zelo natančno kolažiran zvok, ki ga je hvalil sam Charlie Chaplin, ta je Vertova zaradi tega označil za glasbenika. Jež si je film v Kinoteki ogledal, ker je želel slišati skrbno postavljen zvok izvirnika, a mu to ob projekciji ni uspelo, saj je bil film predvajan v okviru cikla Kino-uho, kjer navadno ob glasbeni spremljavi v živo predvajajo neme filme. Tokrat so naredili izjemo, saj je bil predvajan zvočni film, kljub temu pa je bila poleg živa glasba, ker gre za projekt mešanja in dopolnjevanja zvoka, ki so ga ustvarili na delavnici na makedonskem filmskem festivalu MakeDox pod vodstvom glasbenika Eduarda Raona.

Andraž Jež trdi, da je glasba večino časa igrala »proti« filmu. »Namesto podnapisov je bil film v Kinoteki ves čas sinhroniziran z glasom deklice, ki je v imenu nekakšnega zdravega razuma (v resnici pa v ideološkem diapazonu evropske komisije) kar naprej dodajal k zgodbi. Inovacija je bila neposrečena že od samega začetka, ko je glas režiserjevo ime prebral kot „Žiga“. Dziga Vertov, kar je psevdonim Davida Abeleviča Kaufmana, namreč v ukrajinščini pomeni vrtavka in ni v nobeni povezavi z imenom Sigismund oziroma Žiga. Najočitneje pa se je to pokazalo v prizoru, ki prikazuje udarnike, saj je njihov entuziastični „Naj živi diktatura proletariata, hura!“ elegantno in brez pojasnila spremenjen v: „Naj živi diktatura prijaznosti.“ Sledil pa je tudi nezaslišan dodatek: „Toda ali ni diktatura tiranija, totalitarizem, fašizem?“ V film iz leta 1931, ki slavi Sovjetsko zvezo, je nekdo pretihotapil cenene manifestacije ideologije tako imenovanega totalitarizma. Pred filmom, med njim ali po njem ni bilo kakorkoli opozorjeno ali vsaj nakazano, da gledamo film s spremenjenim besedilom, kar bi bilo sicer nekoliko manj zavajajoče, še vedno pa sporno,« pojasnjuje Jež in dodaja, da je spreminjanje političnih gesel, ki jih je želel Vertov s svojim filmom povzdigniti, nič drugega kot cenzura.

Vodja filmskega programa pri Kinoteki Varja Močnik je povedala, da so tudi oni po omenjenem predvajanju filma dobili ogorčeno elektronsko pošto, da pa je bila anonimna. »Za kombiniranje zvoka so bili odgovorni glasbeniki, to je bil povsem njihov koncept. Šlo je za kombinacijo harfe, pozavne, bobnov in računalnika, kjer je bila v offu še neka deklica, ta je rabila kot glasbenikov komentar. Naj omenim, da so glasbeniki sicer popolnoma naklonjeni filmu, čeprav je bilo na koncu morda razumljeno nasprotno,« odgovarja Varja Močnik in dodaja, da je bilo vse skupaj daleč od cenzure, šlo je zgolj za drugačen umetniški pristop.