Irena Preda, pevka

Je vse bolj uveljavljena slovenska sopranistka in kot operna pevka se lahko pohvali tudi z uspehi v tujini. Pa vendar ni »samo« operna, temveč presenetljivo vsestranska pevka. Te dni ji lahko prisluhnemo denimo v predstavi režiserja Janeza Janše Zraka!, kjer pa ni le ena od nastopajočih, temveč tudi ena od štirih soavtorjev predstave; ob Janši in njej sta to še Boštjan Narat in Irena Tomažin. S slednjo si tudi delita oder in skupaj dihata kot eno. Dobesedno, saj v predstavi, ki skoraj v celoti poteka v temi, ni besedila. V njej ne govorijo, samo dihajo. Ne le oni dve, pridruži se jima cel zbor dihalk, dokler vsega skupaj ne prekine njen dramatični krik.

Ima močno odrsko karizmo, o čemer smo se v zadnjih letih pri nas lahko prepričali že v predstavah režiserja Mareta Bulca. Nazadnje v gledališki predstavi Srce na dlani, v kateri poje in je ob Poloni Janežič tudi avtorica glasbe. Pred tem smo jo v družbi skrbno izbranih glasbenikov in glasbenic spremljali tudi v izredno dobro sprejetem gledališko-glasbenem projektu Gremo vsi!, katerega osrednja tema so bile migracije vseh vrst, tudi »beg možganov«.

V to vlogo je prelila tudi svoje izkušnje, saj je diplomantka londonskega Trinity College of Music, s čimer je dokazala, da za sledenje sanjam nikoli ni prepozno. Na to prestižno glasbeno šolo so jo namreč sprejeli pri šestindvajsetih, po komaj štirih letih učenja solopetja pri Piji Prodnik na nižji glasbeni šoli v Ljubljani. Na kolidžu jo je potem navdušil njihov etos. Njihov odnos do vzgoje glasbenikov, ki so jih gnetli v vsestranske umetnike, v razgledane in kreativne posameznike, ki razmišljajo s svojo glavo. Spodbujali so jih, da raziskujejo glasbo v najširšem smislu, da se ne zapirajo, da nenehoma izstopajo iz območja lastnega ugodja. Vcepili pa so jim tudi disciplino in samozavest, da neustrašno sledijo svojim sanjam.

V okviru študija se je preizkusila na jazzovskih in gospel koncertih ... podiplomski študij pa sklenila z opernim petjem. Že med študijem je dobila kar nekaj opernih vlog, najodmevnejšo je začela pripravljati dva dni po zaključku študija, ko so jo v londonskem gledališču Greenwich angažirali za naslovno vlogo v Bizetovi Carmen.

Prve odrske izkušnje je nabirala že v srednji šoli, v mešanem mladinskem zboru ljubljanskih srednješolcev Veter, s katerim je dosegala številne uspehe doma in po svetu. Tam je odkrila svoj glas in našla tudi bodoči poklic. Kot mlada in nadobudna pevka je sodelovala z domačo rokovsko skupino Big Foot Mama. Ob nastajanju njihove tretje plošče Tretja dimenzija jo je k sodelovanju povabil basist Alen Steržaj, s katerim se je poznala že iz soulovsko-bluesovskega benda Mojo Hand.

Od takrat je koncertirala na številnih odrih po vsem svetu, pogosto tudi v nacionalnih jezikih držav, ki jih je obiskala. Pela je namreč že v devetnajstih jezikih. Hindujščina, kitajščina in hebrejščina so ji bili največji izziv. Sicer pa govori kar sedem jezikov.

Med njenimi zanimivejšimi nastopi je treba gotovo izpostaviti tudi tistega ob obisku britanske kraljice Elizabete II. in princa Filipa, ko jima je na ljubljanskem gradu zapela prekmursko pesem Zrelo je žito, in po pričevanju vojvode Edinburškega je ob njenem petju vsem zastajal dih. Na domačih opernih odrih je prvič nastopila pred tremi leti, in sicer v vlogi Nine v novi slovenski operi Ljubezen kapital v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana. Pravi, da se ji je bilo v veliko čast v naši osrednji operni hiši lotiti sodobnega opernega dela.

Sopranska barva njenega glasu je dramatična. Ima bogat in izrazit glas, s katerim iz poslušalcev izvablja emocije. O njenem fantastičnem glasu se je izrekla tudi slovita španska operna diva Montserrat Caballé, pri kateri se je med drugim izpopolnjevala in ki jo je povabila, da nastopi na njenem koncertu Puccinijevih arij v Zaragozi. Sicer pa sodeluje s številnimi uglednimi orkestri, pa tudi s solisti, kot sta kitarist Alen Garagić in violinist Julian Rachlin. Je tudi članica večmedijskega projekta Sounds of Slovenia, kjer domači glasbeniki slovenski ljudski pesmi nadenejo sodobno preobleko.

Že ošvrk po njenih dosedanjih projektih kaže, da se rada loteva izrazito različnih projektov. Izbira jih s srcem, pri tem pa jo, kot pravi, vodita radost in veselje, pa tudi odgovornost do dela. In novi izzivi se kar vrstijo. S pianistom Nejcem Lavrenčičem, s katerim sta lani na odru Kennedyjevega centra v Washingtonu predstavila skladbe slovenskih skladateljev in besedila slovenskih pesnikov, se ravno zdaj denimo lotevata novega skupnega projekta, opere enodejanke La voix humaine francoskega skladatelja Francisa Poulenca.

Ob vsem tem pa se posveča tudi pedagoškemu delu, saj svoje znanje na individualnih urah petja preliva tudi v mlade, za katere pravi, da ji jih je v čast poučevati. In ker je nenehoma v pogonu, se zdi kar presenetljivo, da ji ob vsem uspe najti tudi čas zase, za potovanja, učenje plesov, trenutno kubanske salse, in venomer tudi novih jezikov.