Tretja svetovna vojna na RTV

Programski svet je najvišji organ Radio Televizije Slovenije in ko so se v ponedeljek ob treh svetniki sestali prvič po poletnem premoru, med katerim se je v tem javnem zavodu zgodilo zelo veliko, so vsi pričakovali zanimivo razpravo. Do petih smo tisti, ki smo jih poslušali, na to skoraj pozabili.

Dve uri so se namreč seznanjali s tem, kako se uresničuje poslovno-programski načrt, in ker število poslušalcev narašča, direktorju Radia Slovenije Mihi Lamprehtu ni mogoče ničesar očitati, glede kritiziranja direktorice Ljerke Bizilj pa velja poseben režim, ki smo ga spoznali pozneje. Tako so si na začetku svetniki še največ mnenj izmenjali o tem, ali bi moral Lampreht v svoje poročilo narisati več tabel.

Malo po peti uri pa se je oglasil Slavko Kmetič, upokojeni želežničar, ki sta ga v programski svet leta 2012 predlagali Društvo seniorjev Slovenije in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Ker je nekdanji novinar Gojko Bervar že odprl razpravo o »razmerah na RTV v luči zadnjih kadrovskih in programskih odločitev vodstva«, je Kmetič razkril, da se je prejšnjo sredo začela tretja svetovna vojna. To smo morali izvedeti, ker ga zaradi nemirnih časov »zelo bolijo ti napadi na tretji program«.

»Kdor ga gleda, ga potem prižge ponovno in na njem ostaja, zato je to verjetno proces, ki bo šel naprej,« je povedal o tretjem programu. »V Slovenijo bo prinašal informacijo, resnico, dejstvo, kar pa je za tiste, ki uničujejo to državo, moteče.«

Tretji program je parlamentarni program in »zunaj pameti« je, če ga predstavljamo kot branik resnice, je oporekala Brankica Petković z mirovnega inštituta. »Ko so ga pred skoraj desetimi letih ustanavljali, si ga ni želel nihče razen poslancev, ki so se hoteli slikati,« je povedala. »To je breme za RTV, ki ga plačujejo ljudje.«

Na njem je v resnici veliko različnih vsebin, včasih celo dirke forumule 1, a teh Kmetič ne bi mogel pogrešati, če bi se RTV bremena znebila. Dirke bi mesto našle drugje, ampak kje bi še lahko vsakih nekaj mesecev objavili intervju s predsednikom SDS Janezom Janšo, kot je to počela Ljerka Bizilj, ki je program vodila od začetka v letu 2007 do lani?

Če Kmetičeve pohvale držijo, je na tretji program doslej zašlo zelo malo ljudi, saj ima še vedno nekajdesetkrat manjšo gledanost kot prvi in drugi. Zato je nekatere svetnike zmotilo, ko je Ljerka Bizilj, potem ko je postala direktorica televizije, s prvega na tretji kanal prestavila informativni oddaji Odkrito in Točka preloma. »Napad«, ki tako zelo boli Kmetiča, je bil v resnici predlog teh svetnikov, naj vodstvo RTV prosi poslance, da se izrečejo, ali so leta 2007 hoteli, naj bodo na parlamentarnem programu izključno parlamentarne vsebine ali je lahko tudi kaj drugega.

V Kmetičevem svetu je vse, kar se godi, zelo pomembno, a hkrati zelo preprosto. Svetniki RTV, ki so predlagali razpravo o potezah vodstva v zadnjem mesecu, so v tem svetu »orodje nekoga drugega«, ki je v tem svetu že večkrat dokazal, da je sposoben prek »tako imenovane javnosti« razglašati, kaj vse je narobe v Sloveniji, čeprav v resnici tako izvaja napad na tistega, ki želi »to državo narediti normalno«. »RTV je zdaj na poti normalnosti in to je očitno za nekoga moteče in zato je javnost vznemirjena in se gre ta pogrom.«

Črno-beli svet akademika Kosa

V svojem prvem mandatu na oblasti je SDS sprejela zakon, po katerem ima vladajoča koalicija nadzor nad imenovanjem programskih svetnikov RTV. Leta 2012, ko je bila SDS drugič na oblasti, je zato skupaj s Kmetičem v organ, ki odloča o številnih stvareh na RTV, prišlo celo moštvo simpatizerjev Janeza Janše. Na ponedeljkovi seji je bila njihova naloga, da tiste, ki postavljajo vprašanja Ljerki Bizilj in generalnemu direktorju RTV Marku Filliju, predstavijo kot del »koordiniranega napada«.

Različica Janeza Grila, nekdanjega urednika Družine, ki ga je v programski svet predlagala rimskokatoliška cerkev, se je glasila: »Zadaj je neka politična volja, da se vodstvo prestraši, da ne bi šlo v neke radikalne poteze.« Publicistu Andreju Aplencu pa se »zelo zelo zdi, da gre za koordinirano rušenje vodstva Televizije«.

Do malo bolj izvirnega sklepa je z analizo, ki jo je predstavil na seji, prišel slavni literarni zgodovinar Janko Kos. Zgodovine zadnjih dogodkov na RTV po lastnih besedah ne pozna dobro, vendar to ni pomembno za njegovo metodo. Pri tej gre preprosto za to, da vse nastopajoče razvrsti na spektru političnega prepričanja od leve proti desni.

V svetu Slavka Kmetiča je vse, kar se zgodi, zelo pomembno, a hkrati zelo preprosto. Tako imenovana javnost je vedno orodje v rokah nasprotnikov tistih, ki želijo Slovenijo narediti normalno.

Najprej Jeleno Aščić, večkratno nagrajenko za dokumentarni film o migrantskih delavcih, ki se jo je odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik namenila odstraniti iz TV Dnevnika, a jo je po pritisku javnosti zgolj prestavila na zgodnješe termine. Zanjo je Kos ugotovil, da je »profesionalno simpatična, po videzu, glasu, po načinu podajanja«, vendar je žal težko reči, ali je leva ali desna. »Zanima se za socialna vprašanja, iz česar bi sledilo, da je rahlo leva, vendar ni nujno, ker so socialna vprašanja pomembna tudi za stranki NSi in SDS.«

Z Bojanom Travnom je ravno obratno. Vodstvo televizije si ga je ves čas želelo čim bližje odločanju o vsebini informativnega programa, a ga je javnosti vseskozi predstavljalo kot sodelavca pri grafični prenovi Dnevnika, pri čemer njegova plača presega celoten znesek prenove.

Kos pozna njegovo sodelovanje z Urošem Slakom, ki je bilo »dinamično, morda malo preveč razborito«, a doda, da je Traven »zelo zanimiva oseba, morda pričakujejo na RTV kaj dobrega od njega«. Devet obsodb pred častnim razsodiščem društva novinarjev je odpravil z opazko, da je društvo »izrazito levičarska organizacija«. To mu ni bilo v pomoč pri umestitvi Travna, a se je rešil vsaj ene muhe, saj je bilo društvo novinarjev tudi velik kritik vodstva RTV v zadnjih mesecih.

Enako hitro je opredelil tudi profesorja novinarstva na fakulteti za družbene vede in kritika zadnjih potez vodstva RTV Marka Milosavljeviča, »ki je dober strokovnjak, a velja za levega«, ter nekdanjega profesorja na filozofski fakulteti Rastka Močnika, »ki je dober sociolog, a slab politik« in čigar peticijo za javno televizijo naj bi podpisali »zadrti postkomunisti, skrajni levičarji in neznane, nepomembne osebe«.

Seveda Kos ni izpustil Erika Valenčiča, ki je poleti izvedel, da na Televiziji Slovenija ni zaželen. Njegovih nagrajenih dokumentarcev Kos ni gledal, videl je le dva njegova krajša prispevka in ugotovil, da so njegovi izdelki »primitivni, vsiljivi, polni antiamerikanizmov, formalno neuravnovešeni in za moj okus premalo prefinjeni«. Valenčiča je diagnosticiral kot »skrajnega levičarja s simpatijami do islama«. In če vemo, da je zdaj že pokojni francoski komunistični mislec Roger Garaudy leta 1982 prevzel muslimansko vero, je Kos zbral dovolj dokazov za trditev, da »če se kaj nadaljuje v Evropi, je to skrita simpatija med levičarji in islamom«.

Morda bo to še bolj pomembno, če smo res v tretji svetovni vojni, a Kosu je za zdaj predvsem pomagalo priti do stališča glede očitkov vodstvu RTV: »Gre za bolj ali manj čudno, rahlo ali slabo usklajeno akcijo nekakšne levice, ki je uperjena očitno zoper neko desnico.« Marka Fillija, Ljerke Bizilj, Jadranke Rebernik Kos ne bi uvrstil na desnico, možno pa je, »da se jim očita, da desnici popuščajo«, čeprav to po njegovem ni res.

Za tole je bilo potrebnega nekaj sprenevedanja. Ljerka Bizilj je sprva kandidirala za mesto generalne direktorice RTV in na prvem glasovanju je prejela glasove vseh svetnikov, ki bi jih Kos zagotovo uvrstil na desnico. Dobila je več glasov kot Filli, a manj kot Nataša Pirc Musar, ki zaradi proceduralnih zadev ni postala generalna direktorica. Desničarji so ugotovili, da lahko na naslednjem glasovanju svoje dosežejo tako, da podprejo Fillija in on v zameno pozneje Ljerko Bizilj predlaga za direktorico televizije. Čudno, da je Kos na to pozabil, saj je bil sam med politikanti, ki so to izvedli.

Sam je zanikal tudi svojo izjavo, da popuščanja desnici na televiziji ni mogoče videti, saj se je poveselil, kako Valenčičeve prispevke »zelo rad pogrešam«. Spremembo je opazil tudi Aplenc, ki je zaznal, »tudi v pogovoru z družbo, s katero se srečujem, da je informativni program boljši, kot je bil prej. V glavnem slišim pohvale.«

Morda so veseli, da je vse več informativnih vsebin na tretjem programu, prvi in drugi pa imata nove paradne konje. Novosti so oddaje Čas za Manco Košir, Zvezdana z Zvezdano Mlakar ter Halo TV, oddaja, v kateri voditelji s pomočjo strokovnjakov iščejo odgovore na »vprašanja vsakdanjega življenja povprečnega človeka«. »Tako oddajo na radiu delamo že štirideset let in se imenuje svetovalni servis«, je na seji opozoril Sašo Hribar, tudi sam svetnik.

Duh programskih sprememb je Hribar povzel prejšnji teden v svoji satirični oddaji: »Radio Gaga je pod vprašajem, ali bo še naslednji petek ali ne. Tukaj se že pogovarjajo, ali bi nas zamenjali z oddajami Božanski fuk s solzami sreče Zvezdane Mlakar, Manca Košir gleda skozi teleskop in komentira ter Halo radio, imate hemoroide?«

Ne se hecat

Vodstvu RTV se na seji sploh ni bilo treba izgovarjati, da so kadrovske in programske odločitve stvar njihove avtonomne presoje, saj so to namesto njih storili svetniki. Elektrotehnik Žiga Kušar, ki je leta 2011 poskušal postati poslanec Državljanske liste Gregorja Viranta, je na primer zagovarjal pravico predpostavljenega, da se reši delavca, ki ne spoštuje kodeksa oblačenja.

Za primerjavo je ponudil Karmen Švegl, verjetno zato, ker tako kot Erik Valenčič poroča z Bližnjega vzhoda: »Ona je bolj propalestinska, ampak vseeno poroča profesionalno, javlja se dostojno oblečena, nima provokativnih majic.« Verjetno je Kušar mislil na fotografijo, na kateri je Valenčič oblečen v majico s podobo Osame bin Ladna, in ne tisto, kjer ima majico z obrazom Lojzeta Peterleta. Obe fotografiji sta sicer iz zasebnega življenja Valenčiča, nastali pa sta, ko Valenčič še ni delal za RTV.

Neodvisnost urednikov je na ponedeljkovi seji poudarjala tudi Jelka Stergel, ki je enako kot Kušar v programski svet RTV prišla zato, ker je bila članica Virantove stranke, ta pa je bila leta 2012 del vladne koalicije. Poudarila je, da so imele kadrovske poteze vodstva sicer zagotovo politično konotacijo, vendar se ji upira, da mora »ob vseh teh statutarnih organih, ki so del RTV, ki so del javnega sektorja, gledati neka zborovanja in brati peticije. Sori, ker sem malo čustvena, ampak ali bomo normalna država, ki bo spoštovala formalni okvir?«

Akademik Janko Kos z dogajanjem na RTV ni dobro seznanjen, a ga je kljub temu analiziral. To je naredil tako, da je vse nastopajoče razvrstil na spektru političnega prepričanja od leve proti desni.

»Ljudje protestirajo,« ji je morala pojasniti Brankica Petkovič, »ker doživljajo vse te institucije, vključno z našo, kot nekaj, kar nima veze z njimi.«

»Ni me zmotil protest ali peticija,« je razčiščevala Jelka Stergel, »ampak da sta bila osnovana na lažeh in manipulacijah, na primer, da se spodbuja prekarnost. Sami vidimo, koliko ljudi smo morali tukaj zaposliti, ker smo javna institucija. Vseh pa ne moremo.«

»Ampak saj delajo,« je še enkrat poskusila Brankica Petkovič. Po zakonu o delovnih razmerjih mora biti čisto vsak delavec, ki redno dela, tudi redno zaposlen.

»Seveda delajo, jaz tudi delam, tudi zastonj, ampak ne morem biti zaposlena za vse svoje aktivnosti.«

Tukaj se je ta dialog zaključil, ampak nekdo bi moral vodji trženja na slovenskem filmskem centru razložiti, da se noben prekarni delavec ne bi pritoževal, če bi imel poleg svojega »prekarnega« delovnega razmerja še dobro plačano redno zaposlitev. Potem niti ne bi mogel reči, da je prekarni delavec.

Ampak ta seja ni bila prostor za argumentirano razpravo. Videti je bilo, kot da je bil med tistimi, ki so hoteli povedati kaj smiselnega, satirik Sašo Hribar edini, ki mu tamkajšnje vzdušje ni bilo povsem tuje.

»Jelka, tudi jaz si bom dovolil biti malo emocionalno predimenzioniran,« je dejal, ko je dobil besedo. »V časti in ponos mi je, da sem 35 let tukaj, a kot gledalec globoko trpim,« je nadaljeval in razložil, da trpi zaradi oddaje Ne se hecat, »ene najdražjih oddaj v zgodovini RTV in največje sramote v zgodovini RTV«.

Oddajo, ki sta jo vodila Nina Osenar in Boris Kobal in pri kateri je sodeloval tudi direktoričin sin Bine Bizilj, je Televizija Slovenija predvajala le prvo polovico letošnjega leta. Hribar je zatrdil, da je odgovornega urednika razvedrilnega programa Maria Galuniča kmalu po začetku predvajanja opozoril, da je oddaja tako slaba, da jo je treba bodisi močno spremeniti, česar niso naredili, bodisi ukiniti, kar se je tudi zgodilo, a prepozno. Že eno leto tudi čaka na poročilo o tem, koliko je stala, je dodal.

»Za najmlajšega člana oddaje Radio Gaga želim, da bi dobival dvajset evrov na oddajo,« je dejal. »Pravijo mi, da ni denarja, in jaz to razumem. Ampak denar na televiziji je in meče se skozi auspuh.«

Marko Fili je povedal zgolj to, da oddaja ni stala milijon evrov in da so za pregled stroškov naročili zunanjo revizijo, ki še ni končana. S tem je vseeno povedal več, kot bi si želel predsednik programskega sveta Mitja Štular, ki je ob Hribarjevih opombah protestiral, da to ne sodi v aktualno točko dnevnega reda. Tako kot Aplenca je tudi Štularja v programski svet predlagal Zavod za oživitev civilne družbe.

Videti je bilo, kot da je bil med tistimi, ki so hoteli povedati kaj smiselnega, satirik Hribar edini, ki mu vzdušje na seji programskega sveta ni bilo povsem tuje.

Slavkov in Ljerkin svet

Tisti, ki so to točko dnevnega reda odprli, na seji niso dosegli čisto nič. Programski svet ni podprl njihovih skromnih predlogov, ne tistega o tretjem programu ne tistega, naj bo vodstvo previdnejše pri notranji in zunanji komunikaciji.

Ko je voditelj Odmevov Igor E. Bergant vodstvu svetoval, naj poskuša čim prej spremeniti občutke delavcev, ki niso povsem prepričani, da stvari tečejo v pravo smer, mu je Kmetič zabrusil: »To je bila več kot očitna grožnja!«

»Grožnja?« je bil začuden Bergant, ki očitno ni seznanjen s tem, kako je v Kmetičevem svetu.

Ampak tega se bo moral navaditi, saj je zelo podobno tudi v svetu Ljerke Bizilj. Prepričana je, da mora očitke poslušati samo zato, ker je na dobri poti k urejanju Televizije Slovenija. »Vse te fevde, lobije, animirane javnosti, peticije, ne vem, kaj še, jemljem kot napad na urejanje razmer.«

Vprašati bi se morali vsaj to, ali je prav, da v normalnost peljejo tisti, ki vse svoje kritike vidijo kot orodje spletkarskih nasprotnikov normalnosti.