Miha Turšič

»Razsvetljeni politiki so znanost in umetnost omogočali, omejeni politiki so ju uničevali«

Miha Turšič se ukvarja z umetnostjo v vesolju. Na prvi pogled je to bizarno, a samo tisti, ki je »slep«, ne vidi pomena kulturalizacije vesolja. Miha Turšič je bil še nedavno direktor Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju, a je odstopil in 1. oktobra začel gladovno stavko. Odkar je ministrstvo prevzela ekipa iz Kamnika, tako pravi, so se stvari zapletle, ministrstvo je tako rekoč ustavilo financiranje zavoda, govori o napačnih računovodskih izkazih, o neodgovornem ravnanju z javnimi sredstvi, o sporni obračunski dokumentaciji. Turšič vse obtožbe zavrača in odgovarja, da gre za cinizem oblasti, birokratsko politikantstvo, vsa javna sredstva naj bi bila porabljena za program zavoda. Pri stavki bo vztrajal, dokler se ne izpolnijo njegove tri zahteve: odstop državne uradnice, preoblikovanje Ksevta v nacionalno funkcionalno institucijo, povečanje sredstev državnega proračuna za kulturo na dva odstotka.

S Turšičem smo se pogovarjali v nedeljo, četrti dan stavke, v Moderni galeriji, znotraj rekonstrukcije Tržaškega konstruktivističnega ambienta. Od nedelje se ni veliko spremenilo, na pogovor ga je povabila ministrica Lilijana Bizjak Mlakar, a dialog je izostal. V sredo, ko je Mladina šla v tisk, je Turšič še vedno gladovno stavkal.

Danes je nedelja, teče četrti dan stavke. Izgubili ste 4,5 kilograma, kako se držite?

Nekako gre, malce slabo se počutim, sem brez energije. Čez dan sem za zdaj v Moderni galeriji, ponoči, ko je zaprta, spim v Galeriji Kapelica. Zjutraj je lažje, popoldne, zvečer težje, pijem vodo.

Najbrž ste lačni.

Vsekakor, zelo sem lačen.

Gladovno stavko ste začeli zaradi, namenoma posplošujem, neurejenega statusa Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) in financiranja te ustanove. Ali ni gladovna stavka, ta ultimativna oblika protesta, pretirana reakcija?

Povod ni neurejeno financiranje, to je mogoče vzrok, povod je odnos direktorata za ustvarjalnost oziroma njegove direktorice Biserke Močnik do Ksevta. Nikoli se ne bi odločil za gladovno stavko samo zato, ker je premalo denarja, zanjo sem se odločil, ker je direktorat vse leto deloval zgolj v smeri uničevanja, ne pa omogočanja kulturalizacije vesolja. Še zdaj, kot vidite iz njihovih izjav, so popolnoma brezbrižni in oblastniško vzvišeni. V mojih očeh niso drugega kot slabi ministranti.

Vztrajam, vaše zahteve so morda upravičene, a radikalno izvedene in postavljene. Je prav, da se z gladovno stavko pogojuje zagotovitev proračunskih sredstev oziroma rešitev nekega računovodsko-birokratskega zapleta. Se s tem akt gladovne stavke ne razvrednoti?

Razumem težave financiranja, z njimi se ukvarja marsikdo, žrtev je marsikdo, vem, da proračuna ni mogoče reševati z gladovnimi stavkami, tudi financiranja neke institucije ni mogoče izsiliti z gladovno stavko. Ne želim biti narobe razumljen, moja gladovna stavka je usmerjena zgolj in predvsem v to, kar počne ministrstvo za kulturo, kar počnejo v direktoratu za ustvarjalnost. Zavračajo dialog, ne rešujejo težav, pač pa jih proizvajajo, so arogantni, vzvišeni, zaničujejo umetnike in umetnost. To je bistvo moje stavke.

Ne stavkate zaradi plače?

Že skoraj pol leta sem brez plače (da ne omenjam celotne osebne investicije v sredstvih in času), nekaj smo, žal, dolžni tudi ljudem, ki so delali pri nas, zato sem odstopil s položaja direktorja Ksevta. A plača je moj problem, zaradi nje ne stavkam, gre za odnos. Za gladovno stavko se ne odločiš, ker si želiš podpore ali ker pričakuješ, da boš vsesplošno razumljen. Za stavko sem se odločil, ker nekaj zelo konkretnega zahtevam, in pomen teh zahtev enačim s svojim zdravjem in življenjem. Če bi želel podporo, bi sestavil peticijo.

Vaš protest poteka v Moderni galeriji. Zakaj protestirate v rekonstrukciji Tržaškega konstruktivističnega ambienta, ne pa recimo na ministrstvu za kulturo, kjer se je pred dvema desetletjema vaš sodelavec režiser Dragan Živadinov zaradi podobnega neurejenega financiranja zaprl v pisarno tedanjega ministra Andreja Capudra?

Odgovor je preprost. Tržaški konstruktivistični ambient kot umetnina je ena od ključnih referenc, s katerimi se ukvarjamo v Vitanju. Herman Potočnik - Noordung je pionir vesoljske arhitekture, Tržaški konstruktivistični ambient pa je tista stvaritev, ki vsebuje eno od prvih levitacijskih konstrukciji. Umetnostno formo je potegnila s platna in jo postavila v prazen prostor. Je ključna za razumevanje oblik v breztežnostnem prostoru. In ko to kontinuiteto presekajo in na najbolj nespoštljiv način poskušajo razvrednotiti vsa ta prizadevanja, se pač vrneš h koreninam. Ksevt izhaja iz tega konstruktivističnega dela, zato smo ga obnovili, rekonstruirali, zgradili, postavili v Moderno galerijo. S stavko se torej vračam v simbolni prostor, k očetom avantgardne umetnosti.

Arogantni so, na umetnike gledajo, kakor je dejal neki njihov nižji sekretar, kot na otroke, ki se v trgovini mečejo po tleh in od staršev zahtevajo liziko.

Stavka potemtakem ni oder, ni umetniški projekt, ker teče v umetniški ustanovi?

Ne, vsak, ki stavka, ima okoli sebe napise, transparente, moj slogan pa je ambient. In če razumeš dejanja tržaških konstruktivistov, torej dejanja Avgusta Černigoja in Eduarda Stepančiča, lahko hitro prepoznaš, da je njihova umetnina nastala kot reakcija na fašistični, futuristični požig slovenskega Narodnega doma v Trstu. Futurizem je čiščenje, uničevanje starega in hkrati implementiranje novega, četudi z nasiljem. Konstruktivizem in suprematizem pa sta udarila nazaj z etiko in estetiko. Če je ministrstvo v tem primeru antagonist, ki ruši, uničuje kulturo in kulturno institucijo, mu sam odgovarjam z etiko in estetiko. Sem v etični poziciji, oni moralizirajo.

Razumem, a zakaj ne ministrstvo, tam so vaši naslovniki?

Veliko sem razmišljal, kje bi stavkal, morda bom v prihodnjih dneh posegel po še radikalnejših, simbolnih lokacijah. Ampak na ministrstvu, kot opažamo, ni veliko ljudi, ki bi razumeli razloge, zaradi katerih sem se odločil za gladovno stavko. Ker so arogantni, ker na umetnike gledajo, kakor je dejal neki njihov nižji sekretar, kot na otroke, ki se v trgovini mečejo po tleh in od staršev zahtevajo liziko. Stavka v Moderni galeriji, v rekonstrukciji te umetnine, je torej kontekst, znotraj katerega stavkam. Gre za avantgardo, novo umetnost, avantgarda je proizvedla nekaj, česar prej ni bilo, proizvedla je nov svet. In ministrstvo za kulturo, ekipa, ki ga vodi, zavrača idejo, da bi danes, v 21. stoletju, obstajala kultura in umetnost 21. stoletja. Ukvarjajo se s kulturo mogoče 20., predvsem pa 19. in 18. stoletja, niti malo ne prepoznavajo kvalitet razvojne umetnosti.

Nekaj metrov stran, tudi tukaj v Moderni galeriji, je pred meseci ob odprtju retrospektivne razstave NSK govorila ministrica Julijana Bizjak Mlakar. Vas je prepričala?

Ne poslušam govorov politikov, bila je pač tukaj, ker je ministrstvo sofinanciralo razstavo, in je povedala, kar je. Govori ne pomenijo veliko, štejejo dejanja, moja stavka pa je klic k dejanjem.

Konkretno zahtevate odstop Biserke Močnik, vodje direktorata za ustvarjalnost, ker naj ne bi razumela umetnosti. Kaj pomeni »razumeti umetnost« s stališča nekega, ne mislim v negativnem smislu, kulturnega birokrata?

Če obstaja kulturna institucija, ki izvaja mednarodno priznan kulturni vesoljski program, in prosi ministrstvo, da se o njem pogovarja, ministrstvo pa pogovor zavrača, to traja mesece in mesece, pač spoznaš, da nekaj ni prav. Dogaja se absolutno zavračanje dialoga, do tiste stopnje, ko so težave tako resne, da postane vprašljivo preživetje kulturne institucije. Ministrant na ministrstvu bi moral nečemu služiti, služiti bi morali temu, da v Sloveniji funkcionirata kultura in umetnost, ne da se kriminalizirata in uničujeta. Ministrica in njeni uradniki mislijo, da so tukaj zaradi samih sebe, v tem jih pomilujem, takšno mišljenje je uničujoče. Vsak slab politik ima za sabo vrsto drugih politikov, vsak slab birokrat ima za sabo vrsto drugih birokratov. Zato zahtevam odstop, samo odstop Biserke Močnik lahko začne reševati probleme.

Gre za osebne antipatije?

Tudi! Podporo pogojujejo z všečnostjo. Birokrati imajo namreč dovolj manevrskega prostora, da znotraj zakonodaje in pravil nekoga zavračajo oziroma ga onemogočajo. Direktorat za ustvarjalnost svoje postopke, svoje birokratsko znanje uporablja za izvajanje represije nad umetniki in institucijami z namenom kulturne selekcije. Drugače pa se s psihoanalizo državnih uradnikov ne ukvarjam. Sem konstruktivist, postgravitacijski umetnik. Kaj je narobe z direktorico direktorata za ustvarjalnost, ne vem, a nekaj je, tudi z ministrstvom je nekaj narobe, ker to uradnico zdaj ščiti s floskulami birokratskega politikantstva in negativnim političnim marketingom.

Počakajte, očitajo vam, da ne izpolnjujete osnovnih računovodskih standardov, posredno namigujejo, da z javnim denarjem ravnate po domače.

V Ksevtu smo vse delali po predpisih, predčasno smo jih o vsem obveščali, predčasno smo jim dajali poročila, ničesar nismo skrivali, dopolnjevali smo vse, kar so želeli. Na ministrstvu imajo vso našo računovodsko dokumentacijo, njihovo sklicevanje na manjkajočo dokumentacijo je preprosto laž. Vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo na naš poziv, na naše prošnje, želje po rešitvi težav, oni so zgolj zavlačevali. Zgodil se je, pravno gledano, molk organa.

Bodiva konkretna, na ministrstvu pravijo, da od februarja niso prejeli ustrezne obračunske dokumentacije v višini 45.874 evrov. Kaj to pomeni?

Skušajo nas kriminalizirati. Naj čisto tehnično pojasnim, kje je izvorni problem. Ksevt je bil nekaj časa v procesu preoblikovanja iz zasebnega zavoda v javni zavod. Ta proces se je začel leta 2013, sredstva za program pa smo dobili šele sredi leta 2014, kar pomeni, da je bila večina programa že izvedena, in to v prvotnem zasebnem zavodu. Sredstva za program je tako v bistvu financiral zasebni zavod in tukaj se je ustvarila neka popolnoma običajna in rešljiva računovodska operacija, ki pa jo je direktorat za ustvarjalnost izkoristil za spodkopavanje Ksevta. Tako da gre za sprenevedanje, vsa javna sredstva so bila uporabljena absolutno za program, za razstave in preživetje Ksevta. Kdor namiguje na korupcijo, naj pokaže na račun, naj pokaže na številke, naj pokaže dokumente, ki to odražajo.

Nečesa ne razumem, če so politiki prepričani, da je slovenska kultura konstitutivni del slovenske državnosti – praktično je bila, zaradi jezika in zaradi kulturniške podpore političnemu projektu osamosvajanja –, če je torej kultura tisto, kar dela Slovenijo, zakaj se potem kultura politiki zdi nepomembna?

To je vprašanje za politike, tudi sam tega ne razumem in niti ne želim razumeti. Takšnega političnega delovanja absolutno ne sprejemam. Sposoben politik bo imel načrt in bo vedel, kako povečati proračunska sredstva za kulturo, slabi politiki pa tega ne vedo in le mešetarijo s številkami. V večini primerov pa ne gre za denar, gre za načine, kako se ta porabi. Imamo ministrstvo za kulturno politiko, ki se ne ukvarja z vsebino in metodami kulturne politike, pač pa z razdeljevanjem denarja. Če je tako, je bolje, da je kultura le ena od agencij na finančnem ministrstvu in o njej odloča le finančni minister.

Ksevt je nastal s podporo politike, ob pomoči države in Evrope je bila zgrajena stavba. Nekoč se ji je zdel tako pomemben, da je v njem potekala državna slovesnost, nekdanji predsednik republike Danilo Türk je na uradnem obisku v Moskvi predsedniku Ruske federacije Dmitriju Medvedjevu izročil memorandum Kulturalizacija vesolja, Slovenijo je na povabilo Benečanov lani predstavljal na beneškem arhitekturnem bienalu. Kdaj so se zgodile spremembe?

Odnos se je popolnoma spremenil, ko je prišla nova vlada oziroma nova ministrica. Prejšnji minister Uroš Grilc je vzpostavil vzvod za financiranje Ksevta kot začetek normalizacije delovanja institucije. Tedanja vlada je potem sprejela sklep o ugotovitvi javnega interesa – javni kulturni interes je sicer pripoznan kot dolgoročno zagotavljanje kulturnih dobrin kot javnih dobrin, pomembnih za kulturni razvoj države. Ni šlo za kaprico ali simpatije nekoga, pač pa za uradni sklep vlade. Zakaj se ta sklep vlade ne uresničuje, niti se ne zavrača, ampak ignorira, ne razumem. V Ksevtu smo recimo pred časom razstavili plazemski spektrometer PLS Antona Mavretiča, na svetu so bili narejeni trije, dva sta na robu našega osončja v vesoljskih sondah Voyager, tretji je bil predstavljen javnosti na razstavi v Vitanju. State Department in Nasa sta prvič pustila, da je znanstveni instrument zapustil ZDA. Če so pomen Ksevta prepoznale svetovne akropole, ne vem, zakaj ima s tem take težave trenutno slovensko ministrstvo za kulturo. Očitno ni sposobno preseči svojega kamniškega kulturnega spektra.

Ne razumem tegale: če že obstaja neka kulturna institucija, ki se ukvarja z vprašanjem umetnosti v vesolju, če je že bila pripoznana kot javno dobro, zakaj jo potem nehajo financirati, takoj ko se zamenja vlada. Od Vitanja, občine z 2200 prebivalci, ne moremo pričakovati, da bo financiralo Ksevt.

Župan občine Vitanje se res ne more ukvarjati s kulturnim vesoljskim programom in se o tem relevantno odločati. To je najmanj nacionalno, če ne mednarodno vprašanje. Zato Ksevt gradimo v razponu lokalnega in planetarnega. Vitanje kot lokalno skupnost razumem povsem enako kakor »lokalno« skupnost astronavtov in kozmonavtov na Mednarodni vesoljski postaji. Lokalno je nasploh izredno pomembna tema v Ksevtu, saj to raziskujemo na bolj ontološki način. Lokalno želimo razumeti v odnosu do drugih prostorsko-socialnih dimenzij, kot so urbano, regionalno, nacionalno, mednarodno, globalno in planetarno. Tudi zato naši dogodki vedno vsebujejo ta preplet. Izredno sem vesel politikov, ki to razumejo, če se razume in ceni pomen planetarne umetnosti, je treba zelo malo, da se zgodi kaj relevantnega.

Ministrstvo je antagonist, ki ruši, uničuje kulturo in kulturno institucijo, sam pa mu odgovarjam z etiko in estetiko. Sem v etični poziciji, oni moralizirajo.

»Slovenska kultura je deležna sistematičnega političnega razvrednotenja,« so pred dnevi zapisali v peticiji Nacionalnega sveta za kulturo zaradi predvidenih proračunskih rezov. Ministrica je potem, med proračunskimi pogajanji, pridobila nekaj milijonov evrov, a zmanjševanje letnega proračuna ministrstva za kulturo se ni bistveno ustavilo. Kultura tone po volji političnih elit. Zdaj država za ministrstvo za kulturo nameni okoli 1,5 odstotka BDP, vi zahtevate dva odstotka. Je zahteva realna?

Popolnoma realna, mogoče celo skromna, če se zvišanja sredstev za kulturo lotiš pravilno. Če kulturo razumeš v avstro-ogrski obliki, tako kot trenutni odločevalci na ministrstvu, ni čudno, da sektor umira. Slovenija potrebuje razumevanje družbe 21. stoletja, ki se od 19. stoletja pač razlikuje. Veliko bolj je integrirana v na primer produkcijske aplikacije, tehnologijo, podjetništvo in gospodarstvo, predvsem skozi kreativno industrijo. V sinergiji z znanostjo tej omogoča tisto, česar sama ne bo nikoli imela, družbeni vmesnik, orodje za prepoznavanje vrednosti in pomena posameznega vedenja. Še največ se sicer prepleta v izobraževanju, toda tudi to se konča s koncem srednje šole.

Poglejte recimo Nizozemsko, kjer jim je uspelo polovico kulture prenesti v kreativno industrijo, poglejte Avstrijo, tam imajo festival Ars Electronica, kjer industrija in umetnost stopata z roko v roki. To ni več umetnost, ki živi zgolj od ministrstva za kulturo, ampak je umetnost, ki sodeluje z industrijo. To sta umetnost in kultura 21. stoletja.

No, ministrica je zelo ponosna, ker jo je pohvalil pisatelj Boris Pahor, ko je govorila o pomenu slovenščine in narodne zavesti, ki naj bi je bilo pri nas premalo.

Tudi jaz jo bom pohvalil, ko bo omogočila kulturalizacijo vesolja.

Vseskozi govoriva o denarju, ali ni to napačno izhodišče? Zakaj bi se morala kulturna produkcija splačati, je lahko vzdržna, lahko med eno in drugo vejo umetnosti vlada tržnokonkurenčni odnos, ki izlušči tisto, kar je dobro, ono drugo, kar ni, pa potisne v pozabo?

Temu radi rečemo negativni politični marketing, tako govorijo politiki. Ni relevantnega strokovnega članka, ki bi potrjeval, na kar meri vaše vprašanje. Če se ukvarjaš s kulturo samo z vidika financ, to pa danes počnejo na ministrstvu za kulturo, ne moreš prepoznati njenih civilizacijskih potencialov. Moj glavni problem s kulturno politiko v Sloveniji je, da ne prepoznava pomena razvoja umetnosti in razvojne kulture.

Zakaj se torej splača boriti za kulturo?

Tam, kjer ni kulture, ni spomina, ni refleksije, ni razumevanja, je samo divja narava, džungla. Če si želimo džunglo, živimo kot živali, vodijo nas biološki procesi, če pa si želimo imeti človeško civilizacijo, nas vodijo kulturni procesi. Močna kultura vzpostavlja razumevanje družbenega položaja, obstajajo dialog, razprave, manifestacije, ljudje imajo možnost razumevanja družbenih procesov. Imajo možnost biti človek tu in zdaj. Zato več kot DA!

Politika pač noče, da bi ljudje razumeli družbene položaje, kultura je po svoje kritika.

Zanikanje pomena kulture je oblika neodgovorne družbene prakse in predvsem sprenevedanje. Popolnoma razumljivo je, da se politika spreneveda in je družbeno neodgovorna, saj za svojo politično manifestacijo kulturo uporablja samo kot obliko lastne promocije. Politika z evropsko in mednarodno ambicijo je Ksevt podpirala, politika z ambicijo novačenja volivcev pa se usmerja k širše sprejetim kulturnim modelom. Zato ni težko razumeti, da se sedanje ministrstvo ukvarja predvsem z amaterskim in investicijskim programom, saj tam nabira politične točke volivcev in financerje naslednjih volitev.

Ali priznavate »smiselne« in »nesmiselne« umetnosti, uporabne in neuporabne, abstraktne in razumljive? Če so recimo klasične umetnosti, literatura, opera, likovno upodabljanje, še smiselne, zakaj je smiselno gledališče v breztežnostnem prostoru?

V kulturi obstaja zgolj dejavnik selekcije, z njo se ukvarjajo krovne, nacionalne, strokovne ustanove. To, da so v nacionalnih muzejih in galerijah na stenah razstavljena neka dela, druga pa so v depojih, je stvar selekcije neke institucije.

Sicer pa je umetnost v vesolju enako pomembna kot znanost v vesolju. Umetnost je manifestacija razmisleka o človeškem. Družba je aktivna v obliki tradicionalnih (preživelih) praks, nacionalnih, urbanih, tehnoloških, znanstvenih in seveda tudi vesoljskih. Kako razumeti pomen vesoljskih aktivnosti za družbo in posameznika, če ne skozi umetnost in humanistiko. Ker se večina vesoljskih aktivnosti izvaja v kontekstu varnostnih, komercialnih in znanstvenih programov, se do sedaj še ni izoblikoval sistematični postopek izvajanja umetniških in humanističnih praks v vesolju. Ksevt je prva institucija na svetu, ki je prepoznala potrebo po sistematizaciji razumevanja človeškega v vesolju, in to ji s partnerstvi dokazujejo tudi vesoljske, akademske in umetniške institucije po svetu. Smisla v kulturalizaciji vesolja in umetnosti v vesolju ne vidi samo tisti, ki se slepi. Z znanostjo v vesolju raziskujemo, kaj je vesolje, z umetnostjo v vesolju pa raziskujemo, kaj je človek, kaj je človeško. Poskušamo razumeti, kaj počne človek v vesolju. Že več kot 50 let so ljudje v vesolju, že skoraj 600 ljudi ga je obiskalo, med njimi pa ni bilo nobenega umetnika. Astronavti, ki prihajajo nazaj na Zemljo, vedno rečejo, da je težko opisati, kaj so doživeli. Seveda, nimajo humanističnega znanja. Pošlji pesnika na vesoljsko postajo, pa boš videl, kakšno poezijo bo spesnil, pošlji filozofa, pa boš videl, kakšno novo razumevanje in mišljenje bo prinesel na Zemljo. Obstajajo številne podobe, fotografije iz časov osvajanja vesolja, vsi jih poznamo, a zelo malo ljudi jih razume. Okoli Zemlje že letijo umetniški sateliti, ki proizvajajo novo obliko umetnosti. Trditi, da je nova oblika umetnosti, ki jo proizvajajo vesoljski sateliti, nerelevantna, nesmiselna, vprašljiva, je enako, kot da bi dejali, da je Tržaški konstruktivistični ambient, v katerem stavkam, nepomemben.

Naj bo danes umetnost le igranje violine in postavljanje gradov? Danes je nov čas, nov čas prinaša nove oblike družbe in družbenega.

OK, ampak zakaj potem postgravitacijska umetnost?

Naj bo danes umetnost le igranje violin in postavljanje gradov? Danes je nov čas, nov čas prinaša nove oblike družbe in družbenega. Ko so gradili cerkve, je obstajala cerkvena umetnost, ko so gradili mesta, je nastajala meščanska umetnost, ko smo dobili nacije, je nastala nacionalna umetnost, ko smo dobili urbanost, smo dobili urbano umetnost. Ker poznamo internet, imamo sedaj internetno umetnost, tudi to je nova oblika človečnosti. Če imamo vesolje, potem moramo razumeti človeškost v vesolju, to pa lahko naredimo zgolj s kulturo. Ignoranca razvoja in sprememb je neprepoznavanje, kaj kultura je. Kako danes razumeti umetnosti na meji človeškega? Na Luni, kamor lahko greš s telesom? Na Marsu, kamor greš z roverji? Na meji osončja, kamor sta odšla Voyagerja? Moje vprašanje je, ali lahko umetnost obstaja, kjer ni ljudi. Že leta 1971 je Edvard Zajec, pionir elektronske umetnosti, dijak Avgusta Černigoja, napisal računalniški program, na podlagi katerega je računalnik sam obračal kocko in ustvarjal gibljive podobe, vprašal pa se je, ali lahko računalnik proizvaja tudi umetnost. Danes je ta njegov izdelek razstavljen v Moderni galeriji.

Če je umetnik v znanosti gost, znanstvenik pa je v umetnosti amater, kaj je potem politik?

Politik je lahko zgolj podporniki ali pa uničevalec, to je zgodovina že pokazala. Razsvetljeni politiki so znanost in umetnost omogočali, omejeni politiki pa so ju uničevali.

Kako dolgo boste vztrajali pri gladovni stavki?

Vztrajal bom, dokler moje zahteve ne bodo izpolnjene. Stavko pa bom prilagajal glede na razvoj dogodkov, predobro vem, zakaj sem jo začel, poznam tudi izhode iz nje, nespametnih kompromisov ne bom sprejemal, moje zahteve so skromne in smiselne. Vem, kaj delam, in vem, zakaj je to, kar počnem, v bistvu globoko etično, pa naj moralizirajo, kolikor hočejo.