Z ustavo prepovedano, v praksi dovoljeno

Slovenski ustavni sodniki se odločajo, ali dovoliti referendum o izenačitvi pravic istospolnih s pravicami, ki jih že imajo vsi drugi, ali ne. Odločajo se, ali začasno zaustaviti razvoj človekovih pravic na tem področju ali ne. Zakaj so pravice istospolno usmerjenih sploh vprašljive, če se vsi strinjajo, da ustava že danes prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti? Ali obstajajo razlogi proti spremembi ustave, ki bi eksplicitno in nedvoumno prepovedala diskriminacijo gejev in lezbijk samo zaradi njihove spolne usmerjenosti? Potem tovrstnih dilem morda niti ne bi bilo.

14. člen ustave vsebuje prepoved diskriminacije oziroma določa enakost pred zakonom. Takole se glasi: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.« Spolne usmerjenosti, osebne okoliščine, na podlagi katere se v zadnjih letih najbolj ostro krešejo mnenja pravne, politične in siceršnje javnosti, ni med taksativno naštetimi osebnimi okoliščinami. O tem, da gre dejansko za osebno okoliščino in je zato zajeta v besedni formulaciji »katerakoli druga osebna okoliščina«, velja tudi v stroki konsenz, a vendar …

Dr. Janez Pogorelec iz vladne službe za zakonodajo, ki pa je na tem mestu ne predstavlja, je v javnosti večkrat argumentiral pravico ustavnega sodišča, da razpiše referendum o izenačitvi pravic. Pravi, da 14. člen ustave brez sence dvoma prepoveduje diskriminacijo (tudi) na podlagi spolne usmerjenosti. A istospolno usmerjeni v praksi na nekaterih področjih še vedno niso enakopravni. So diskriminirani.

Bi bilo diskriminacije kaj manj, če bi v 14. člen ustave eksplicitno zapisali besedno zvezo »spolna usmerjenost«? To ne bi bil prvi primer dopolnitve 14. člena ustave. Leta 2004 se je kot okoliščina, na podlagi katere je prepovedana diskriminacija, s spremembo ustave dobesedno vpisala »invalidnost«. Pogorelec pravi, da za to ni nobene potrebe, sploh pa to ne bi spremenilo ničesar v luči odločanja ustavnih sodnikov o aktualni temi, o referendumu. »Pri tem, ali bo Slovenija med okoli 25 državami, ki pravico do poroke priznavajo tudi istospolnim, gre torej za politično odločitev in ne za vprašanje človekovih pravic, ki bi preprečevalo razpis referenduma.«

Ne da bi trdili, da Pogorelec išče izgovore – dejstvo je, da izgovore poslušamo ob vsakokratnem podeljevanju pravic istospolnim, pravic, ki so za vse druge že desetletja samoumevne. Bolj ali manj enotno je javno in politično mnenje, da si istospolni zaslužijo enakost pred zakonom, a ko je treba preiti od besed k dejanjem, vselej sledi beseda ampak. Enkrat je problem oploditev z biomedicinsko pomočjo, drugič posvojitev otrok, tretjič zakonska zveza oziroma poroka … Nasprotniki podeljevanja pravic istospolnim so doslej ob vsakem poskusu urejanja teh vprašanj našli nekaj, česar naj istospolno usmerjeni v primerjavi z vsemi drugimi iz takega ali drugačnega razloga ne bi smeli biti deležni. Našli so neko pravico, ki naj ne bi pripadala istospolnim. O različnih argumentacijah, zakaj ne, ki so tudi iz nekaterih politikov in celo iz nekaterih pravnih strokovnjakov potegnile najnižje človeške vzgibe, sploh ni vredno izgubljati besed.

Dr. Ciril Ribičič: »Če bi bila danes spolna usmerjenost omenjena v prvem odstavku 14. člena ustave, bi bilo bržkone manj obotavljanja ustavnih sodnikov glede prepovedi referenduma.«

Vse to morda govori v prid dobesedni navedbi spolne usmerjenosti v ustavi med okoliščinami, na podlagi katerih je diskriminacija prepovedana. Ker kljub temu, da je jasno, da gre za osebno okoliščino, celo ustavno sodišče že drugič razmišlja in odloča, ali so glede nekaterih vprašanj istospolno usmerjeni enaki pred zakonom ali ne. In pravzaprav bi bila takšna sprememba ustave smiselna tudi zato, ker se je spolna usmerjenost v zadnjih letih že pokazala kot jasno identificirana »osebna okoliščina« in jo zato ni treba iskati med osebnimi okoliščinami, ki niso dobesedno navedene v ustavi. Bi s tem prekinili dolgotrajno in mučno debato o tem, koliko pravic pripada istospolno usmerjenim, ki se bo čez čas tako ali tako zdela nepotrebna?

Nekdanji ustavni sodnik in profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Ciril Ribičič se strinja, da je predlog o takšni spremembi ustave smiseln. Ob tem spomni na podobno dilemo, ali na takšen način spremeniti ustavo ali ne, ki je nastala ob vprašanju invalidnosti: »Upravičeno smo poudarjali, da niso upravičene spremembe ustave, ki so sicer potrebne in bi lahko bile koristne, vendar niso nujne. Vendar je pozneje, tako v javnosti kot v odločitvah ustavnega sodišča, dobila ta sprememba svoj smisel: invalidnost kot osebna okoliščina, na podlagi katere ni dovoljena diskriminacija, je dobila tudi zaradi ustavne spremembe večji pomen.« Ribičič dodaja, da bi, če bi bila danes spolna usmerjenost omenjena v prvem odstavku 14. člena, »bilo bržkone manj obotavljanja ustavnih sodnikov glede prepovedi referenduma«.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, ki določa minimalne standarde varovanja človekovih pravic in po kateri razsoja sodišče v Strasbourgu, sicer spolne usmerjenosti eksplicitno ne omenja kot okoliščine, na podlagi katere je prepovedana diskriminacija. A o tem vprašanju tudi evropsko sodišče ne pušča dvoma. Je pa ta osebna okoliščina navedena v določbi o nediskriminaciji v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

Državni zbor v trenutni sestavi se je večinsko izrekel proti referendumu o pravicah istospolnih, ki ga je prek zbiranja podpisov državljanov želel izvesti del civilne družbe. Zato ustavno sodišče danes sploh odloča o tem vprašanju. Bi ti isti poslanci, poslanske skupine oziroma stranke, na listah katerih so bili izvoljeni, prispevali svoj glas k spremembi ustave, ki bi dobesedno prepovedala diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, kot se je to zgodilo glede invalidnosti?

Bolj ali manj enotno je javno in politično mnenje, da si istospolno usmerjeni zaslužijo enakost pred zakonom. A ko je treba od besed k dejanjem, vselej sledi beseda ampak.

Vprašali smo jih po načelni podpori. V večini poslanskih skupin menijo, da bi veljavna ustavna ureditev glede tega morala zadoščati, da pa bi takšno spremembo ustave vseeno podprli oziroma ji ne bi nasprotovali, pa so se izrekli v DeSUS, Združeni levici, Socialnih demokratih ter nepovezani poslanec Jani Möderndorfer. V poslanski skupini nepovezanih poslancev, v kateri sedijo Bojan Dobovšek, Alenka Bratušek in Mirjam Bon Klanjšček, poudarjajo, da je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti po ustavi prepovedana že zdaj, in menijo, da tudi dobesedna omemba te okoliščine ne bi odpravila diskriminacije, ki se dogaja v praksi. Enako stališče imajo v največji poslanski skupini SMC, ki menijo da je 14. člen ustave že sedaj dovolj razumljiv in da so v njihovi poslanski skupini »z dejanji že izkazali podporo takšnemu razumevanju tega člena ustave, ki izenačuje zagotavljanje človekovih pravic ne glede na spolno usmerjenost«. V SDS ter poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti so se odločili, da tega vprašanja ne bodo komentirali. V NSi pa so se opravičili, saj se do tega vprašanja vodstvo poslanske skupine še ni opredelilo.

Načelne podpore oziroma ustavne večine v državnem zboru za spremembo ustave, s katero bi se kar se da jasno in na najvišji ravni prepovedala diskriminacija istospolno usmerjenih, ni. Je pa ta ista sestava državnega zbora zmogla dovolj veliko večino, da je na predlog Združene levice izglasovala izenačitev pravic istospolnih s pravicami vseh drugih, in tudi dovolj veliko večino, da je prepovedala referendum o tem vprašanju. Odločitev ustavnih sodnikov o dopustnosti referenduma pa bo pokazala, ali je 14. člen ustave, ki določa enakost pred zakonom za vse, dejansko »dovolj razumljiv«. Če se bo pokazalo, da ni dovolj razumljiv niti za ustavne sodnike, potem bo razmislek o spremembi ustave ne le smiseln, pač pa nujen. Že dolgotrajen razmislek, ki ga zdaj opravljajo ustavni sodniki glede referenduma, pa kaže, da enakost pred zakonom morda v ustavi ni dovolj jasno zapisana in bi bilo formulacijo treba dopolniti. Ali kot je dejal nepovezani poslanec Jani Möderndorfer: »V primeru, da bo ustavno sodišče referendum vseeno dopustilo, sem pripravljen sodelovati pri oblikovanju sprememb ustave, s katerimi bi enkrat za vselej odpravili diskriminacijo LGBTI.«