Zgodba o preminulem smučarskem šampionu

Na odru Slovenskega mladinskega gledališča bodo 17. oktobra ob 19.00 premierno uprizorili predstavo Rokova modrina, ki je posvečena preminulemu smučarskemu šampionu Roku Petroviču, nastala pa je po besedilu Boštjana Videmška. Režiser Matjaž Pograjc se je na življenjsko zgodbo edinega serijskega zmagovalca v zgodovini slovenskega moškega alpskega smučanja ozrl skozi prizmo kafkovsko jalovega boja proti sistemu in občutka moreče odtujenosti v njem.

Rok Petrovič je bil–in je še vedno–edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega alpskega moškega smučanja. V sezoni 1985/86, na vrhuncu smučarske evforije, je v skupnem seštevku slaloma s petimi zmagami osvojil največje število točk in za seboj pustil tako Ingemarja Stenmarka kot Bojana Križaja. Ker nikoli ni bil ekipni igralec in ker je šport veliko bolj kot tekmovanje v nacionalnih barvah dojemal kot osebnostno rast, je izstopal tako močno, da ga večkrat sploh ni bilo mogoče opaziti.

Smučal je tako, kot se smuča danes. Le da z muzejsko opremo. Zmagoval je, ker se ni bal poraza. Ko so drugi govorili, je Rok molčal. Prebiral je nemško klasično filozofijo in se našel v budističnih spisih. Ko so drugi tekli, je on plaval. Odplaval. Najprej, izjemno mlad, v znanost. V fiziko in v metafiziko, ki ju je tako umetelno spojil, da je skoraj osmislil alkimijo. Kasneje v morske globine in ostal tam spodaj.

Avtor dramskega besedila, novinar in vojni poročevalec Boštjan Videmšek, "meni, da je bil Rok Petrovič (in je še vedno) eden redkih slovenskih mitoloških junakov. In edini, ki je bil–in je tukaj in zdaj–resničen. Zato je zgodba Roka Petroviča, do zdaj sicer nikoli zares povedana in raziskana, tako močna identifikacijska točka za vsaj dve generaciji Slovencev, ki s(m)o v smučarsko, politično in družbeno ekstremnih in prelomnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja iskali oprimke v spolzkih in ostrih skalah zgodovinskega previsa."

V vlogi Roka Petroviča bo nastopil Primož Bezjak, v ostalih pa Damjana Černe, Željko Hrs, Uroš Maček, Matej Recer in Katarina Stegnar. Glasba za predstavo je delo dua Silence, za scenografijo sta poskrbela Tomaž Štrucl in Sandi Mikluž, kostume je oblikovala Mateja Benedetti.