Televizijsko gladiatorstvo

»Dober večer. Slovenija ječi pod težo begunske krize,« je v torek oddajo 24 ur zvečer dramatično začel Uroš Slak, medtem ko mu je iz ust prihajala vidna sapa. Ta večer je namreč namesto iz studia oddajo vodil kar iz zbirnega centra za begunce pri Brežicah. Improvizirani studio na prostem so si omislili pred premično ograjo, ki jih je ločevala od beguncev v daljavi. Ti so, kot v nekakšnem resničnostnem šovu, ves čas služili kot živa kulisa.

Slaku je postavitev prišla prav, saj je vsakič, kadar je izrekel »ti begunci«, lahko z roko pokazal proti njim. Vse skupaj je delovalo kot ceneno televizijsko gladiatorstvo, še posebej, ker so pred voditelja in njegove tri goste so postavili govorniške pulte. Nanje so se lahko naslonili z rokami, da so se med več kot dvajsetminutnim stanjem malo razbremenili.

Terenska tehnična ekipa POP TV je potrebovala kar nekaj časa, da je pri gostih v improstudiu poštimala zvok, tako da predstavnice civilne zaščite iz Posavja in predstavnice Rdečega križa Slovenije sploh nismo slišali. Kar je škoda, ker je slednja, vsaj tako se nam zdi, govorila o tem, da trenutno vsi potrebujemo predvsem strpnost in razumevanje.

Smo pa kasneje dobro slišali župana Brežic Ivana Molana, ki je imel ksenofobni izpad. Molana skrbi, da bi, če ne zapremo meje, »Slovenija postala slepo črevo, v katerem se bo zbrala nenormalna količina migrantov, ki jih ne bomo mogli obvladovat, in potem bo prišlo do takšnih situacij kot sinoči, pretepov, požigov in pa marsikaj«. Skrbi ga tudi, da bi Brežice postale begunski geto.

Po Molanovem mnenju se preveč ukvarjamo s tem, ali migranti, kot jim pravi, dobijo sendvič ali ne, ne razmišljamo pa o domačih ljudeh, zato se moramo vprašati, koga bomo ščitili, Slovence, domačine, ali bomo razmišljali samo o migrantih. Ve, da je zanje situacija težka, a še težja je za domačine.

Slak Molana ni ustavil, pustil mu je, da je v miru končal svoj izliv ksenofobije, nestrpnosti in nacionalizma. Župan Molan, ki je sicer član stranke SDS in je vodenje brežiške občine prevzel po tem, ko je njegov predhodnik Andrej Vizjak zasedel ministrski stolček, je na lanskih volitvah nastopil kot samostojni županski kandidat, ga je pa podprla tudi njegova stranka.

Njegova mantra ’beguncem je težko, a nam je še težje’ je z ekranov žarela tudi naslednji dan, ko je potem, ko je požar uničil dve tretjini brežiškega zbirnega centra, Ivan Molan zbranim kameram in mikrofonom povedal, da je domačinom v tistih krajih res težko, da se življenje počasi ustavlja in da se je zgodilo tudi to, da nekateri otroci prvič niso mogli v šolo.

Še hujši izpad gneva je imel za portal Politikis podjetnik in župan Zavrča Miran Vuk, ki je v videoposnetku begunce ozmerjal z nekontroliranimi hordami, pred katerimi bo z vaškimi stražami zaščitil domači stadion prvoligaškega nogometnega čudeža NK Zavrč.

Slak je v svoji dramatizaciji na začetku poročil morda uporabil napačno besedo. Ječanje je znak bolečine, žalosti, trpljenja. Slovenija, vsaj tista Molanova in Vukova, ne ječi, ampak bruha žveplo.