Dramatični boj pihal in godala

Ljubljanski koncert kanadskega saksofonista Colina Stetsona in violinistke Sarah Neufeld je bil dolgo in nestrpno pričakovan. In to z razlogom, saj gre za eno najinovativnejših in najbolj svežih glasbenih navez ta hip. In res, ko smo jima v torek končno v živo prisluhnili na odru Kluba Cankarjevega doma, smo bili priča izrednemu nastopu tega inštrumentalnega sodobnoklasičnega dvojca. Para, ki ima več kot očitno otipljivo kemijo na odru in zunaj njega.

Stetson in Neufeldova, oba znana po odmevnih, izvirnih solističnih projektih, pa tudi po skupnih sodelovanjih z globalno prepoznavnimi bendi, kot so Arcade Fire, Bon Iver in Bell Orchestre, kot dvojec brezkompromisno združujeta edinstveni individualni pristop k inštrumentom, ki jih igrata. Oba uporabljata nekoliko neortodoksne perkusijske elemente. Neufeldova med igranjem na ozvočeno violino z nogo ritmično udarja po tleh, Stetson pa ima na dlani mikrofon, tako da njegovo udrihanje po tipkah poskrbi za močne, dodatne perkusivne udarce.

S tem poskrbita za osnovo, nanjo pa potem nizata, dodajata in odvzemata melodično violino in že prav zunajzemeljski glas Neufeldove, ki se odlično poda živopisanim mehkim basovskih linijam. Te Stetson s pomočjo krožnega dihanja izvablja iz pihal, tenorskega in basovskega saksofona ter kontrabasovskega klarineta, igranje nanje pa nadgrajuje s pridušenim vokaliziranjem skozi ustnik. Kar je še posebej navdušujoče, saj na ta način iz inštrumenta izvablja povsem univerzalen zvok, za katerega se zdi, da bi mu lahko slepo sledili tudi na rob katerekoli gore.

Primerjava ni pretirana, saj skupno intenzivno izvajanje Stetsona in Neufeldove izjemno buri domišljijo. Podobno se zdi tudi denimo bojevanju. Ves čas namreč pulzirata, se tipata, poslušata, gledata, čutita ter gradita in usmerjata zvok, vsak s svojim glasbilom in ne nazadnje tudi telesom, ki nenehno niha, se ziba in kroži.

Glasbenika sta nam vidno sproščena predstavila serijo kompozicij, ki sta jo letos pri kultni montrealski založbi Constellation Records izdala na svojem prvem skupnem albumu Never were the way she was. Vmes pa sta drug drugemu dala tudi priložnost za krajši počitek, saj je vsak izvedel tudi po nekaj solo kompozicij. In če so se nam že pred dvema letoma, ko nas je Stetson obiskal v solo različici, šibila kolena, je Neufeldova v jukstapoziciji z njim to izkušnjo samo še nadgradila.

Po njunem hipnotičnem, temačnem izvajanju, ki sta mu pridodala krajši podaljšek, smo domov odšli potešeni. Pa ne le mi, enako velja tudi za številne posameznike z vseh vetrov, ki so napolnili dvorano in ju iz kompozicije v kompozicijo presunjeni nagrajevali z glasnimi kriki in močnim, zasluženim aplavzom.