Damir Avdić: Manjina

Zadnjih nekaj mesecev smo v medijih tudi ob podpori piarovcev Morrisseyja, vodjo in pevca nekdanje britanske glasbene atrakcije The Smiths, označevali za »enega največjih pesnikov« v glasbi, a v tem kontekstu bi morali obravnavati tudi opus Damirja Avdića, Bosanskega psiha, Diplomatza.

Avdić je živel veliko bolj kruto resničnost kot Morrissey, povojno resničnost nekdanje Jugoslavije, rojstne Bosne in Hercegovine in navsezadnje tudi tranzicijske Slovenije, in to je v komadih dobesedno bombardiral, vedno neposredno, brez zadržkov, brez dlake na jeziku in brez pretiranih konotativnih pomenov.

Zgolj z besedami, trdimi, hardcorovsko bluesovskimi kitarskimi rifi in brezkompromisnostjo je postal eden pomembnejših kantavtorjev, pesnikov in glasbenikov balkanskega prostora – ne zgolj zaradi ostrine bridkih verzov ali namerno navite distorzije zveste kitare znamke Gibson Les Paul, ampak tudi zaradi minimalističnih, lahko bi celo rekli »performerskih« hipnotičnih nastopov.

Avdić je pesnik, igralec, pisatelj, umetnik. Je tudi pisec nekaj knjig, predvsem pa glasbenik, ki se je na dosedanjih albumih lotil marsikatere družbene anomalije in svoj pogled nanje predstavil v nabritih skladbah. Tako se je lotil nacionalizma, bratstva in enotnosti, jugonostalgije pa skrajnih levičarjev in desničarjev ter veliko bolj sivega kapitalističnega vsakdanjika, kot smo si ga v socializmu sploh lahko predstavljali.

Res je, da je vsak novi album Damirja Avdića nadaljevanje prejšnjega. Avdić preprosto spremlja dogajanje v družbi, v kateri živi in dela, in iz tega ustvarja verze, ki nas zadenejo naravnost v srce, saj so iskreni in v njih ni nepotrebnega pretvarjanja, tega prepogostega spremljevalca današnjega časa in družbe.

Tako je tudi z njegovim tokratnim albumom. Gre za nadaljevanje tem, ki jih je deloma obdeloval že na prejšnjih. Uvodni singel Čuvaj se začne z značilnimi, distorziranimi kitarskimi rifi in opozarja sodobnega posameznika na pasti, ki mu jih današnja družba servira kot družbeno sprejemljivo, politično korektno vedenje. Zlagana prijaznost, pripadnost posameznim skupinam, spremembe, rušenje, grajenje novega – in potem tako znova in znova. V čem je sploh smisel?

»Umjetnost mora biti besplatna i dostupna svima / kako bi je bezidejni, bezmudi beskurčići mogli kompilirati, autorizirati i širiti dalje kao svoju / i angažirano se boriti protiv sistema / Projektima subvencioniranim od države, parama otetim haračem politički korektnog imena: porez,« pravi Avdić. A začetek komada Kapitalizam Macht Frei nazorno prikaže tudi nekaj, čemur smo priča v slovenski družbeni stvarnosti.

Manjina je album, med poslušanjem katerega se bo zamislil marsikateri »pravičnik« ali »kulturnik«. Ostro.