Naši Che Guevare

Izjava Finca Janneja Harjunpääja, projektnega menedžerja v slabi banki, ki za 80-odstotni delovni čas dobiva več kot 20 tisoč evrov na mesec, češ tega napora ne zmorem več, »najdite si svoje Che Guevare«, borce za svobodo – je ena izmed boljših ponazoritev vloge in položaja slabe banke v Sloveniji. Kdor misli, da je šlo za lapsus ali za neposrečeno primerjavo, morda izrečeno v trenutku duševne in telesne izčrpanosti, se hudo moti. Ne, Harjunpää je bil čisto trezen. Govoril je, kar govori tudi slovensko združenje Svetilnik, »društvo za promocijo svobode«, torej skupina slovenskih neoliberalcev, ki promovira lestvico »ekonomske svobode«. Govoril je, kar govorijo tudi številne izdatno financirane mednarodne organizacije, ki promovirajo sodobni liberalizem. Govoril je isti jezik, kot ga govorijo tisti, ki poudarjajo potrebo po »odpiranju« Slovenije v svet, ki poudarjajo potrebo po strpnejšem odnosu do (teh) tujcev, do mednarodnih tujih naložb in podobno.

Harjunpää ni nikakršen osamljeni jezdec, nerazumljeni, samonikli borec proti krivicam sveta, ne, vsa finančna industrija se danes bori za ta tip svobode. Spomnimo se zgolj na temeljno načelo, v skladu s katerim se je mednarodna skupnost odzvala na krizo. To je bilo, da je treba denar »metati« na vrh piramide in upati, da ga bo nazadnje kaj prišlo do ljudstva spodaj. Za to vrsto »emancipacije« ljudi na podlagi emancipacije elit se danes »borijo« najmočnejše države in institucije, ki delajo v njihovem imenu ali interesu. Pravzaprav so se najmočnejši vedno zavzemali za takšno »odpiranje«, ker imajo na odprtem polju tudi največje možnosti za zmago. Prizadevali so si za liberalizacijo, za deregulacijo, za boj proti birokraciji, za prost pretok kapitala. A to seveda ni Che Guevarov boj za svobodo. To je zrcalna slika Che Guevare, ki je bil borec za svobodo najšibkejših, nekako v skladu z rekom Rose Luxemburg, da se svoboda družbe meri s svobodo najbolj zatiranih članov te družbe. Ne da se svoboda družbe meri s svobodo, ki jo uživajo dobro plačani izvršni direktorji slabe banke.

Saj vemo, kam vodi ta tip svobode. To območje – Slovenija – je bilo zadnjič brez »zaščite«, na odprtem, popolnoma liberaliziranem področju pred točno sto leti. Kako je bil tedaj videti ta svobodni svet elit, za katerega se zdaj bori Harjunpää? Zgodovinarji pišejo, da so v Ljubljani ljudje tedaj živeli v neogrevanih, barakarskih naseljih. Živeli so celo v kanalizaciji, v opuščenih gradovih, pod mostovi, v gramoznih jamah. Otroci so bili bosi, odrasli pa so v povprečju imeli par čevljev. V tistem trenutku je tukaj prevladoval nemški kapital, bilo ga je 90 odstotkov. Ta kapital je imel monopol nad družbenim in kulturnim življenjem. In verjetno so tudi tedaj govorili o tem, da je treba še malo »stisniti«, pa bo bolje. Danes, v času globalizacije, njihovo vlogo počasi prevzemajo multinacionalni skladi tveganega kapitala, Apollo, One Equity Capital Partners, Blackstone Bank of America, Merrill Lynch … Mar nemara zato, ker so prebivalci tega dela sveta kaj manj pametni, delavni ali – v skladu s Harjunpääjem – zaplankani ali neemancipirani v primerjavi z na primer Američani? Torej ne znamo več menedžirati niti svojih lastnih hotelov?

Glavni pogajalec naj bi sestanek med ekipo slabe banke in kupcem prekinil in pogovor nadaljeval individualno, s predstavnikom kupca – slovenskim posrednikom. Temu je bilo sporočeno, da lahko podjetje kupi celo s popustom, a pod pogojem, da kupec pred transakcijo nakaže večjo količino denarja nekaterim londonskim svetovalnim podjetjem.

Z vsem spoštovanjem do izvršnih direktorjev finančnih ustanov, ampak kriza je izbruhnila prav v Ameriki, prav zaradi finančne elite, zaradi te njene svobode. Smo pozabili? Katastrofa je izbruhnila zaradi »Harjunpääjev«, teh samozvanih Che Guevar. Najdramatičnejši trenutek finančne krize je bil trenutek propada banke Lehman Brothers, ki je v agoniji nazadnje želela likvidirati svoje, ameriške pokojninske sklade, zaradi česar so se v ZDA odločili za ameriški tip »kvantitativnega« sproščanja. Z drugimi besedami, ameriški »topčider«, centralna banka FED, je »natisnil« skoraj 70 trilijonov dolarjev in jih plasiral v svet, tudi izbranim francoskim in nemškim bankam, ki so delovale v ZDA. Zato pa postajajo danes še do nedavnega skorajda bankrotirani ameriški pokojninski skladi lastniki čisto realnih slovenskih podjetij. Ker imajo veliko virtualnega denarja. To je zgodba teh skladov in to je bistvo slabe banke ter Harjunpääjeve vloge v njej: ni borec za svobodo ljudi, je borec za osvoboditev finančnega kapitala. Na drugi strani pa niso zaplankani ljudje, ampak ljudje, ki so se znašli na napačni strani Ginijevega količnika, s katerim sociologi merijo neenakost.

In ta boj proti nesrečnim je danes v Sloveniji predstavljen kot »reševanje«, kot »saniranje« in zdaj še celo kot »emancipacija« ob pomoči finančnih Che Guevar? Kako je to videti v praksi? V nadaljevanju navajamo zgodbo, ki sta nam jo potrdila dva vira. Gre za zgodbo o podjetju, katerega posojila so bila prenesena na slabo banko. Posojila so znašala več kot sto milijonov evrov. Podjetje se je z bankami upnicami dogovorilo, da bo v prihodnjih petih letih vrnilo polovico, torej okrog 50 milijonov evrov. Nato pa je v igro vstopila DUTB in poskušala družbo poslati v stečaj. Vzporedno s tem je pri DUTB potekal sestanek z morebitnim kupcem, ki je za podjetje ponujal sprva okrog 25 in nato okrog 35 milijonov evrov takoj. Glavni pogajalec naj bi bil potem sestanek med ekipo slabe banke in kupcem prekinil in pogovor nadaljeval individualno, s predstavnikom kupca – slovenskim posrednikom. Temu je bilo sporočeno, da lahko podjetje kupi celo s popustom, a pod pogojem, da kupec pred transakcijo nakaže večjo količino denarja nekaterim londonskim svetovalnim podjetjem.

Ironija je, da bo lahko slaba banka – če bo omenjeni posel zares sklenjen – opisano zgodbo prikazala kot uspeh, nemara celo kot osvoboditev Slovenije iz primeža gospodarske krize. Kljub izplačilu »provizije« posrednikom, torej podkupnine, bi to utegnil biti velik uspeh za slovenski proračun. Kajti omenjeno podjetje je bilo na DUTB preneseno s stoodstotnim popustom, in če bo slaba banka zanj dobila 30 milijonov, bo to njen čisti dobiček. Takšnih primerov je še več. Slaba posojila in slaba podjetja je Slovenija v skladu z usmeritvami evropske komisije na slabo banko prenesla s popusti, ki so bili tudi v primerjavi s popusti kakšne irske ali španske banke enkrat višji (razliko smo pokrili seveda mi, z rezom v socialno državo in povečanjem primanjkljaja). Popolnoma razvrednoteno premoženje pa je mogoče sedaj, ko je poleg ameriške centralne banke začela denar tiskati tudi evropska, z malo truda prodati z veliko razliko in to predstaviti kot poslovni uspeh. Znani so tudi že primeri, ko skušajo podjetja sama svoja posojila »odkupiti« z velikimi popusti. To je zdaj eden najbolj cvetočih poslov v Sloveniji.

Ali torej DUTB res opravlja svojo vlogo, kot je ta mesec ob odstavljanju vodilnih ponavljala vlada? Je res, da mora DUTB nadaljevati delo? S tem pozitivnim trendom? Poglejmo, kakšni so realni učinki. Slaba banka je bila ustanovljena, da bi sprostila kreditni krč. Tako hudo se je mudilo z ustanovitvijo, da tedaj nova vlada Alenke Bratušek koncepta spomladi 2013 ni spreminjala. Bila je panika, iz meseca v mesec je bilo posojil podjetjem manj, rešitev naj bi bila prav ustanovitev slabe banke. Ob veliki razpravi o uvedbi slabe banke, ob pobudi za referendum, ki ga je ustavno sodišče na čelu z Ernestom Petričem prepovedalo zaradi izrednih finančnih razmer, varovanja interesa države in skrbi, kaj bodo rekle bonitetne agencije, so podjetja imela za 18 milijard evrov posojil. Konec leta, ko je bila DUTB ustanovljena, se je vrednost teh znižala na 14 milijard. Potem je banka začela delovati. Posledica? Konec leta 2014 je bilo posojil le še za 11 milijard. Zdaj jih je le še za 10 milijard. Kje so torej realni pozitivni učinki? In kje je zdaj Ernest Petrič? Si tudi on misli, da je Che Guevara, veliki borec za človekove pravice?