40 let od umora režiserja in komunista Pasolinija, ki je del otroštva preživel v Idriji 

Na današnji dan je bil pred 40 leti v italijanskemu mestu Ostia umorjen filmski režiser Pier Paolo Pasolini. Njegov umor, ki naj bi bil politično motiviran, je bil mednarodno odmeven in je še vedno zavit v tančico skrivnosti. Pasolinijeva umetniška paleta je bila široka in se ni ukvarjal zgolj s filmom, bil je tudi pisatelj, pesnik in esejist, predvsem pa intelektualec, aktivist, komunist in nenazadnje gej. Zaradi zadnjih dveh označb je bil še posebej trn v peti konzervativni italijanski družbi in oblasti. Snemal je kontroverzne, udarne in dostikrat prepovedane filme, med katere sodijo tudi Berač, Teorema, Svinjak, Dekameron in Salo ali 120 dni Sodome. O njegovem zadnjem dnevu življenja je lani režiser Abel Ferrara posnel tudi celovečerni film.

Umorjen je bil ponoči 2. novembra leta 1975 v Rimu. Pasolini je zadnje ure življenja preživel z materjo in prijatelji, preden se je svojim alfa romeom odpravil v večno mesto. Ob zori so ga našli mrtvega na plaži ob obronkih Ostie. Bil je star 53 let.

Scenarij za prej omenjeni film, kjer so postavili najverjetnejšo teorijo o Pasolinijev smrti, je nastal na podlagi obširnih raziskav ter pogovorov s Pasolinijevimi sorodniki in prijatelji (predvsem z Ninettom Davolijem). Poiskali so tudi dokumente, ki so potrdili resničnost njihovih izjav, ter izprašali ljudi, ki poznajo okoliščine Pasolinijeve smrti. Med njimi tudi takrat mladoletnega prestopnika Pina Pelosija, ki je uboj že priznal, bil obsojen na devetletno zaporno kazen, a je priznanje kasneje preklical. Zaslišali pa so tudi Pasolinijevega odvetnika Guida Calvija in sodnike v številnih sodnih obravnavah. Film so snemali na resničnih lokacijah, uporabili pa so tudi Pasolinijeve osebne predmete in oblačila, ki so jim jih priskrbeli njegovi prijatelji in sorodniki.

Najbolj razširjena zgodba o zadnjih urah Pasolinijevega življanja pravi, da naj bi režiser Pelosija pobral na rimskem kolodvoru Termini, toda Pasolinijevi privrženci, prijatelji in novinarka Oriana Fallaci so bili od nekdaj prepričani, da je šlo za politično motiviran umor desnih skrajnežev. Pelosi je denimo dejal, da so bili njegovi sorodniki zaradi Pasolinijevega umora pogosto ustrahovani, zato si resnice ni upal povedati prej.

Po njegovem zadnjem filmu Salo ali 120 dni Sodome (1975) so grožnje skrajnih desničarskih organizacij postale še pogostejše. Film namreč govori o zadnjih dnevih Mussolinijeve diktature, prikazuje pa intimno okolje zastražene vile, kjer se štirje dekadentni fašisti perverzno izživljajo nad ugrabljenimi mladeniči in mladenkami.

Pasolini (1922-1975) se je rodil v Bologni, kjer je kasneje študiral umetnostno zgodovino in filologijo. V začetku 30. let prejšnjega stoletja pa je del otroštva preživel tudi v Sloveniji, natančneje v Idriji, kjer je živel s svojo družino in obiskoval četrti razred osnovne šole. Ob 90. obletnici njegovega rojstva so mu tam postavili celo spominsko obeležje.

Od leta 1947 je bil Pasolini član komunistične partije Italije. V svojih romanih je neposredno opisoval stiske mestnega proletariata, prostitutk in drugih ljudi z roba italijanske družbe.

Po letu 1960 se je posvetil filmu, njegova avdio-vizualna dela pa so bila razpeta med krščanstvom, antično mitologijo in marksizmom. Svoje homoseksualnosti nikoli ni skrival in je o tem tudi javno govoril.