Olmo Omerzu, filmski režiser

Filme, njihovo zgodbo in temo, vedno gradi na prizorih, ki se mu porodijo v mislih. Zato v ospredju ni klasična zgodba, ampak niz prizorov, ki vsak zase nosi svoje sporočilo. Tako zasnovani filmi so, če povemo z Brechtom, ena sama potujitev, da bi tako gledalca spodbudil k refleksiji o (družbenih) temah, ki jih film odpira.

Tudi zato njegovi filmi nimajo glavnega junaka, s katerim bi se gledalec poistovetil. To je njegov način namernega razbijanja horizonta pričakovanj, saj gledalca med gledanjem filmov navadno vodi prav identifikacija z junakom. In njegovi filmi ves čas prehajajo tudi iz žanra v žanr, kar gledalcem omogoči različne interpretacije.

To velja tudi za njegov najnovejši Družinski film, ki bo v sredo svečano odprl 26. Ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe). Nedavno je premiero doživel na festivalu v San Sebastianu, na mednarodnem filmskem festivalu v Tokiu pa je te dni prejel prestižno nagrado za najboljši umetniški prispevek. Pripoveduje o idilični družini češkega višjega srednjega razreda, ki začne razpadati po šivih, ko se starši odpravijo jadrat na drugi konec sveta. Njegova vsebina je nekakšna levitev iz filma o svobodi najstnikov, ki so prepuščeni samim sebi, v dramo krize starševstva, saj otroci v drugem delu filma izginejo, ostanejo le starši sami s sabo in z med seboj nerazčiščenimi odnosi. In dvajset minut filma nameni tudi »robinzonskemu« preživetju družinskega psa Otta na samotnem otoku, da bi gledalec imel čas za refleksijo o odnosih v družini in za razmislek, ali se bo družina ponovno združila. »Pes je metafora družine. Je katalizator družinskih problemov,« pravi.

Družinski film, v katerem igra tudi znani igralec iz hollywoodskih akcijskih spektaklov Karl Roden, je v resnici seciranje sodobne družine: »Zanimalo me je, kakšna je vloga družine v današnji družbi in katere vrednote danes predstavlja. Opazoval sem prijatelje, ki skušajo ustvariti svoje družine, pa ne uspevajo. Pravzaprav je to tudi film o smrti družine, čeprav jim dam na koncu možnost obuditve. Izkaže se, da jo lahko reši le še pes, ki ga vidimo na samotnem otoku.«

Tridesetletni režiser, diplomant in magister filmske režije na prestižni praški filmski šoli FAMU, je svoj prvi film Almir v produkciji RTV Slovenija posnel pri trinajstih letih. Sicer pa je umetnost pri njem doma, saj je režiser in lutkar tudi njegov oče Silvan Omerzu. V mladosti, tako kot danes, je požiral filme. Danes filma ne mistificira; uvršča ga med umetnost in pop kulturo.

Po Almirju je za nekaj časa opustil film, posvetil se je risanju stripov, da bi v njem ustvaril svoj svet, ki ga v filmu, zaradi produkcijskih stroškov, ni mogel. Svoje stripe danes označuje za art brut, ker ni šlo torej za poskus ustvarjanja umetnin, ampak predvsem za nujo po izrazu. »Delal sem osebne, tudi avtobiografske, zgodbe. Iz teh prizorov sem kolažiral zgodbe,« se spomni.

V Pragi, ki je že nekaj časa njegov domicil, je bila njegova mentorica morda najboljša češka režiserka Vera Chytilova: »Bila je neizprosna. Njen pedagoški način je bil zasnovan na provokaciji, da bi dobila čim več iz študentov.« Hitro je doumel, kakšen film ga zanima. Avtorski film, vendar ne oseben. Zanimajo ga medčloveški odnosi, ruši klišeje in tako pripravlja »zgodbe« v tesnem sodelovanju z igralci, v gledalcih pa želi povzročiti napetost in nelagodje ter jih spodbuditi k refleksiji. V celovečernem prvencu Mlada noč, za katerega je prejel nagrado čeških filmskih kritikov RWE – odkritje leta, je tako v ospredju zgodba dveh najstnikov, ki sta v praškem stanovanju priči pogovorom odraslih po prekrokani novoletni noči. »Otroci so element čistosti in nepopisanosti, uporabil sem jih kot figure, brez psihologije. Prisotni so v situacijah, v katerih ne bi smeli biti, s tem se v filmu ustvarja čudna napetost, prek katere se tematizira neodraslost odraslih.« Podobno bo zasnoval tudi nov filmski projekt Kavke na cesti.

V Slovenijo se ne namerava vrniti, čeprav njegovi filmi nastajajo tudi v slovenski koprodukciji in ob sodelovanju s tudi slovenskimi filmskimi ustvarjalci. Scenarij za Družinski film je pisal z Nebojšo Popom Tasićem. »Toda rad bi živel tam, kjer bi lahko vsaki dve leti posnel film. Pri nas to ni mogoče, saj veljajo v filmski industriji kuratorski odnosi. Dobiš sredstva za film, nato pa moraš dolgo čakati, da prideš spet na vrsto. Lažje je delati film in bolj svobodnega se počutiš, če lahko film financiraš iz različnih virov,« ugotavlja.

Kot ustvarjalec nima creda za svojo ustvarjalnost. »Karkoli bi rekel o credu, bi čez deset minut zanikal. Imam pa predstavo, kakšen film me zanima. Zanima me globina protislovij v medčloveških odnosih. Življenje je namreč polno tudi dramatičnih zametkov, ki pa se ne razvijajo tako kot v filmih. So latentni. Včasih se jih zavedamo, jih izkoristimo, drugič ne.« Film pa je po njegovem polje, kjer takšna razmerja lahko urejaš sam.