Joanna Newsom: Divers

S prvencem The Milk-Eyed Mender (2004) je postala ena od štirih ključnih obuditeljev ameriškega folka. Z naslednikoma, pravljično mojstrovino Ys (2006) in avanturističnim, epskim trojnim albumom Have One On Me (2010), je začrtala povsem svojo glasbeno pot in postala ljubljenka ameriške neodvisne scene. Toda ni se ustavila pri glasbi. Z vlogo naratorke v lanski psihedelični, kontrakulturni filmski epopeji Inherent Vice Paula Thomasa Andersona je naredila nov korak proti temu, da se pridruži (pop-kulturnim) ikonam, posebnežem in neprilagojencem, ki ameriškemu mainstreamu nastavljajo ogledalo pod drugačnim kotom. Pri triintridesetih, s četrto ploščo, zdaj ponuja svoj najkonvencionalnejši pop album, pa čeprav bo z njim spet polarizirala mnenja poznavalcev. Toda to, da o njej obširno polemizirajo celo tisti, ki njene glasbe ne prebavljajo, je le dokaz več, da je Joanna Newsom postala pomemben glas sodobne popularne glasbe.

V še veliko večje skrajnosti gredo z (esejističnim) seciranjem besedil privrženci. Ti so s ploščo Divers kljub na prvi posluh preprostejši formi skladb spet dobili kopico raznoterih zgodovinskih in aktualnih referenc oziroma aluzij, s katerimi glasbenica prevprašuje teme časa, prehajanja, minevanja, ljubezni in smrti. Ločnice med fikcijo in stvarnostjo, preteklostjo in prihodnostjo, arhaičnostjo in modernostjo se v njenih besedah pogosto izgubijo ali, še raje, dobijo podobo nekakšnega neotipljivega prehoda. Ko se je na novo zaljubil njen somišljenik in prijatelj Devendra Banhart, je izdal lahkoten, tako rekoč šlagerski album. Newsomova po poroki pred dvema letoma ljubezen razume kompleksneje. Po svoje še vedno romantično, hkrati pa se ji ob tej življenjski prelomnici postavljajo povsem eksistencialna vprašanja, o katerih do poroke ni razmišljala.

Privrženci Joanne Newsom, ki so pričakovali morebiten zasuk v njeni estetiki, bodo verjetno ostali nepotešeni. Divers ponudi prepoznaven, samosvoj spoj folka in baročnega popa, prešpikanega z elementi countryja, rockovske in klasične glasbe, torej žanrov, s katerimi se je Newsomova prikupila že na prejšnjih albumih. Toda po novem se eklektičnega vijuganja loti precej bolj subtilno, v ospredje pa večkrat kot harfo postavi klavir. Po žanrsko razpršenem predhodniku in bolj profiliranih prvih dveh albumih se zato pojavi vtis, da je Divers pravzaprav zelo osredotočen, spretno usklajen prerez preteklih (skladateljskih) izkušenj, ki postane sidrišče in hkrati razpoloženjski pladenj za njeno poezijo.

Je Divers za Newsomovo pomembna prelomnica? Je in ni. Z njim nedvomno dokaže, da se izvrstno znajde v kontekstu konvencionalne pop pesmi. Hkrati pa za njeno kariero ne pomeni nič večjega koraka, kot so jih prejšnje plošče. A to je dovolj samo po sebi.