Uprava narodne enotnosti

Preden potočimo solzo nad odstavljenim vodstvom Slovenskega državnega holdinga (SDH), nad Matejem Pircem in Matejem Runjakom, ki ju je minuli teden nadzorni svet domnevno tako grobo, nepričakovano, neargumentirano in nekorporativno zamenjal v trenutku, ko sta bila oba na dopustu in ko je bila pozornost slovenske javnosti usmerjena na Rigonce, se moramo spomniti, kako je bilo ob njunem prihodu. Ko sta prišla, bi moral njun šef postati dolgoletni vodja Slovenske odškodninske družbe (SOD) Tomaž Kuntarič. A ni. Kuntarič je zaradi nezadovoljstva odstopil. Ni bil edini. Malo prej so zaradi nezadovoljstva odstopili še člani akreditacijske komisije, strokovnjakinja za kadre dr. Alenka Stanič, vodja akreditacijske komisije iz časa Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), pa Arne Mislej in dr. Otmar Zorn, ki je bil pred tem predsednik nadzornega sveta SOD: »Odstopil sem zato, ker nisem hotel biti samo marioneta,« nam je dejal.

Očitki, da gre ob njuni odstavitvi za politično čistko, so smešni, ker sta bila Runjak in Pirc na vrh SDH postavljena na grob način, kot neizkušena, mlada kadra bivše stranke Gregorja Viranta in stranke Pozitivna Slovenija. Razen politične podpore pri njiju ni bilo videti izstopajočih kvalitet; na tako pomembne funkcije sta se zavihtela dobesedno nekaj let po diplomi. Runjak je tja prišel kot izbranec nekdanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča, prišel je celo s potencialnim konfliktom interesov iz borznoposredniške hiše Poteza, z znanjem, ki ga je kot javni uslužbenec povsem očitno zlorabil pri preprodaji delnic Telekoma, pri čemer je dobro zaslužil. Ni dvoma, da se je minuli teden vladajoča koalicija usklajevala pri iskanju njunih naslednikov, ampak preden se razjezimo, se moramo spomniti na njun čas. Na Gašparja Mišiča. Ali pa recimo na dejstvo, da je še nedavno nadzorni svet SDH vodil bivši vodja vseh volilnih kampanji Zorana Jankovića – Samo Lozej.

V novi upravi SDH je stranka SMC dobila šefa, Marka Jazbeca, SDS pa članico uprave, Nado Drobne Popovič.

Preden predstavimo novo vodstvo SDH, ki bo bdelo nad 10 milijard evrov vrednim državnim premoženjem, si moramo odgovoriti na vprašanje, zakaj šele zdaj. Zakaj ju niso odstavili že prej? SDH bi moral v skladu s svojim zakonom že lani poleti dobiti novo vodstvo. Pa ga je ves čas, ko so bile sprejete za Slovenijo zgodovinsko ključne odločitve, vodila nepopolna, neizkušena, začasna uprava. SDH bi v skladu z zakonom moral že lani poleti dobiti nove nadzornike, pa jih je šele letos julija. SDH bi moral v skladu z zakonom že lani, še pred privatizacijo, dobiti pooblaščenca za integriteto. Pa ga je dobil letos, po zaključku vseh glavnih postopkov. SDH bi v skladu z zakonom moral že lani dobiti smernice delovanja. Pa so si jih v nasprotju z zakonom na SDH napisali kar sami. V skladu s sklepom o privatizaciji iz leta 2013 bi finančno ministrstvo moralo ustanoviti posebno nadzorno komisijo, s KPK in računskim sodiščem – pa je ni.

Deloma so razlogi za opisane zamude razumljivi – a to gotovo ni vdor politike v gospodarstvo, kvečjemu šibkost politične elite. Spomnimo se, da so politične stranke klecnile, ko sta Runjak in Pirc želela vlado Alenke Bratušek tožiti zaradi začasne zamrznitve privatizacijskih postopkov. Formalni razlogi, zaradi katerih sta Runjak in Pirc odšla šele zdaj, so bili politični pretresi zadnjih let. Predčasne volitve, zaradi katerih se je njuna »začasnost« zavlekla. A ne smemo spregledati še drugega razloga: Runjak in Pirc uživata veliko podporo slovenske in mednarodne finančne industrije. Delala sta v njunem interesu, privatizirala sta najboljša podjetja, posrednikom sta omogočila velike zaslužke, plačevala sta svetovalce, odvetnike, najemala podjetja za odnose z javnostmi. Njun argument je bil, da sta zgolj izvrševala sklepe parlamenta. A zakaj sta sprva prodala najboljša podjetja? Tudi letališče, ki ga ni bilo treba? In zakaj sta potem načrtovala še privatizacijo Darsa, o kateri parlament nikoli ni odločil? Že v tistem trenutku, ko smo to razkrili, bi ju lahko nadzorniki zamenjali iz krivdnih razlogov.

In kako kaže z njunimi nasledniki? Minuli teden je nov nadzorni svet SDH pod vodstvom Damjana Beliča končno imenoval novo upravo. To so zdaj postali predsednik Marko Jazbec ter članici uprave Anja Strojin Štampar in Nada Drobne Popovič. Imenovanja nove uprave so se nadzorniki lotili po filigransko. Da bi izbor upravičili tudi z znanstvenimi merili, so morali kandidati opraviti celo psihološke teste. Nadzorniki so za 23 tisoč evrov najeli kadrovsko agencijo Amrop Adria, ki je izdelala psihološke profile, torej »poročila o osebnem in osebnostnem profilu« prijavljenih kandidatov, kot so nam pojasnili na SDH. In ker so bili prijavljeni kandidati tako dobri, je pojasnil Belič, se je nadzorni svet odločil, da bo namesto popolnitve uprave oziroma imenovanja enega člana zamenjal vso upravo in imenoval vse tri nove člane. Kljub izrednemu trudu in vsej opisani folklori pa seveda ni mogoče spregledati, da je nova uprava SDH tudi politično usklajena. Ne samo, da je koalicijsko usklajena, morda je tudi parlamentarno usklajena. Čeprav se je SDS ta teden pridružila pozivu NSi po sklicu izredne seje parlamenta na temo vladnega kadrovanja v SDH, predvsem pa v slabi banki, poslanec SDS Andrej Šircelj ocenjuje, da je do menjave na vrhu SDH prišlo »hitro, na nek način učinkovito, in upam, da premišljeno«, odločitev nadzornega sveta pa naj bi bila po njegovem mnenju »avtonomna«.

Zakaj? SDS seveda ne moti, da je članica uprave postala tudi Popovičeva. Njena skokovita kariera spominja na vlogo, kot sta jo odigrala Runjak ali Pirc. Popovičeva je še nedavno, leta 2006, po bolonjskem programu magistrirala na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije, ki je v lasti Petra Jambreka. Dve leti za tem, v začetku 2008, je pod prvo vlado Janeza Janše postala notranji kontrolor v Železniškem gradbenem podjetju (ŽGP). Posebej dobro podjetja sicer ni »kontrolirala«, saj so leta 2013 kriminalisti ugotovili, da je naročala nekatera dela (izdajala fakture) pri prenovi železniške proge Kočevje–Grosuplje, ne da bi za to obstajala podpisana pogodba. Iz Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so nam odgovorili, da so zaradi tega letos januarja vložili tri kazenske ovadbe zaradi zlorabe položaja in pranja denarja. Popovičeva nam je sicer zagotovila, da nje ni med ovadenimi, a ta primer gotovo ne sodi v kategorijo »bogatih delovnih izkušenj« ali izkušenj iz korporativnega upravljanja, kot piše v njenem življenjepisu. Kljub neuspešni kontroli je nato pod drugo vlado Janeza Janše leta 2012 postala poslovna direktorica Slovenskih železnic, od koder se je potem, v času Runjaka in Pirca, zavihtela na SOD oziroma SDH, kjer je vodila oddelek za upravljanje kapitalskih naložb.

Iz njene kariere ni mogoče razbrati, zakaj je bila izbrana za članico uprave SDH, je pa mogoče razumeti, zakaj so nad zamenjavami v SDH bolj kot v SDS razočarani v NSi. Glavni problem je seveda predsednik uprave Marko Jazbec. Njegov najpomembnejši karierni dosežek je mesto člana uprave NLB med letoma 2009 in 2012 – od koder pa je bil razrešen z nezaupnico. To se je zgodilo v času, ko je AUKN na sporen način že prevzela prva Janševa vlada – Jazbec naj bi tedaj v upravi NLB edini nasprotoval prodaji Mercatorja. A vendarle: Jazbec se ne more pohvaliti s kakšnim izstopajočim poslovnim uspehom, je predvsem finančnik, SDH pa ni banka. Razumljivo je, da si vlada Mira Cerarja prizadeva obdržati 25-odstotni delež v hotelski verigi Save, ki jo sedaj vodi Matej Narat, tudi osebni Jazbečev prijatelj. A zdaj kaže, da pri tej akciji ne gre le za zavarovanje državnih strateških interesov v turizmu, ampak tudi za varovanje služb. Jazbec prihaja namreč na čelo SDH iz Save – od leta 2013 vodi hotele Bernardin. Kjer je Jazbec marca letos zaposlil tudi Jureta Lebena, tistega mladega člana izvršilnega odbora stranke SMC, ki je moral mesto državnega sekretarja na okoljskem ministrstvu zapustiti, ko se je izkazalo, da je do službe na Zavodu za gradbeništvo prišel z manipulacijo – prijavil se je kot magister znanosti, čeprav tega naziva nima. Je Jazbecu stranka SMC zdaj uslugo vrnila?

Očitki, da gre ob odstavitvi Runjaka in Pirca za politično čistko, so smešni, ker sta bila Runjak in Pirc na vrh SDH postavljena kot neizkušena kadra stranke Gregorja Viranta in stranke Zorana Jankovića.

Edina v izbrani upravi SDH, ki vanjo vsaj na prvi pogled sodi, je Anja Strojin Štampar. Je pravnica, specializirana za gospodarsko pravo, magistra znanosti, ekonomistka, končani ima dve fakulteti. Je tudi diplomirana francistka, poleg angleščine, nemščine in francoščine, razume še španščino, kitajščino, latinščino in ruščino. In kar je še bolje, že 14 let se ukvarja z upravljanjem državnega premoženja. Na SDH prihaja namreč iz Kapitalske družbe (KAD), kjer je zaposlena že od leta 2001 in kjer je bila že dvakrat imenovana v upravo. Ne dvomimo, da je njeno poročilo »o osebnem in osebnostnem profilu« najboljše izmed vseh izbranih članov uprave SDH. V skladu s slovensko folkloro pri kadriranju na najpomembnejše gospodarske funkcije ji lahko zamerimo le pomanjkanje iznajdljivosti ali zdravega razuma. Lahko bi se recimo pridružila kakšni stranki. Če ne že kot plačevalka članarine, pa vsaj kot članica kakšnega gospodarskega odbora. Ali morda udeleženka kakšnega piknika.

Strah pred Cinvenom

SDH Cinvena zaradi nespoštovanja zavez ne bo tožil

Še v začetku tega leta je predsednik vlade Miro Cerar slovensko javnost svaril pred visokimi odškodninami in dragimi sodnimi postopki, ki bi obremenili državo, če bi se zaustavili privatizacijski postopki. Cerar je januarja letos v pogovoru za TV Slovenija dejal, da naj bi bila privatizacija Telekoma že tako daleč, »da bi prišlo do pravnih problemov in tožb in odškodninskih zadev«, če bi Slovenija postopke prekinila. Tudi v SDH so tedaj opozarjali, da bi »morebitni odškodninski zahtevki potencialnih kupcev zaradi ustavitve prodajnih postopkov… po naši oceni lahko temeljili na določbah obligacijske zakonodaje, ki ureja obveznosti strank in pravne posledice v fazi pogajanj«. Tak proces bi bil po oceni SDH dolgotrajen in bi družbo »izpostavil visokim pravdnim stroškom«.

Kaj pa zdaj, ko je postopek enostransko prekinil kupec, to je angleški sklad Cinven, ki je po oddaji zavezujoče ponudbe želel še dodatno spreminjati pogoje prodaje, nakar je od nakupa tudi odstopil? Bo zdaj Slovenija, ki se je tožbe tako bala, tožila Cinven? »Ne,« odgovarjajo iz SDH. Na SDH naj bi proučil pravne možnosti, so nam odgovorili, naročili naj bi tudi posebno pravno mnenje in ugotovili, da je »glede na mednarodno sodno prakso izid takšnega tožbenega zahtevka zelo negotov, stroški pa visoki. Finančnemu skladu Cinven bi bilo morda mogoče očitati kvečjemu stroške prodajnega postopka, ki so nastali po oddani zavezujoči ponudbi, in predstavljajo nizko vrednost«. Poleg tega bi tak postopek imel še slab vpliv »na izvedbo drugih privatizacijskih postopkov v Sloveniji in glede na to, da bi z vložitvijo tožbe zoper finančni sklad Cinven poslali slab signal na mednarodne trge«, odgovarjajo.

Pravnega mnenja in stroškov privatizacije v SDH sicer ne želijo razkriti, pojasnjujejo, da imajo ti oznako poslovne skrivnosti. A ti niso tako majhni, saj so v SDH konec leta 2014 ocenili, da bodo stroški privatizacije Telekoma znašali skupaj do tri milijone evrov.