Filmski in jazzovski velikan

Čeprav velja za enega najpomembnejših ustvarjalcev filmske in jazzovske glasbe 20. stoletja ter je bil tokrat v Ljubljani prvič, na koncertu ni bilo nobenih nepotrebnih ceremonij in poveličevanj njegove bogate kariere. Očitno je bilo, da Michel Legrand pri svojih triinosemdesetih na odru še vedno najbolj uživa takrat, ko vodi orkester, sedi za klavirjem ali pa z duhovitimi, tudi samoironičnimi anekdotami med skladbami zabava občinstvo. Ob ovacijah, ki mu jih je občinstvo v napolnjeni največji, Gallusovi dvorani Cankarjevega doma namenilo po vsaki skladbi, se je sam raje skromno priklanjal Simfoničnemu orkestru in Big Bandu RTV Slovenija, s katerima je tokrat predstavil izbor nekaterih svojih najvidnejših del.

Dobitnik treh oskarjev in petih grammyjev je z glasbo opremil več kot 200 filmov, najprej francoskih novovalovskih avtorjev, pozneje še mnogih ameriških režiserjev, med njimi takih velikanov filmskega platna, kot so Orson Welles, Robert Altman in Clint Eastwood. Močan pečat je pustil tudi v jazzovski glasbi. Igral je z Milesom Davisom, Johnom Coltranom in Billom Evansom. Pri dvaindvajsetih je z osmimi milijoni prodanih izvodov prvenca posnel enega najuspešnejših inštrumentalnih albumov. Njegove skladbe, ki so postale jazzovski standardi, so v svojih repertoarjih med drugim izvajali Frank Sinatra, Nina Simone in Henry Mancini, s svojim orkestrom pa se je znašel celo na turneji z Björk. Ja, Legrand je navdih vedno rad iskal v različnih glasbenih pristopih in delček teh je predstavil tudi v Cankarjevem domu.

Slišali smo glasbo iz filmov Cherbourški dežniki, Poletje 42, Yentl, poklona njegovemu dobremu prijatelju, francoskemu režiserju J. P. Rappeneauju in igralcu Stevu McQueenu, improvizacijo z njegovim triom ter tri (filmske) uspešnice, ki jih je odpela Nina Strnad, On My Way To You, What Are You Doing The Rest of Your Life in How Do You Keep The Music Playing. Ker je slednja napisana za duet, se je Legrand predstavil še v vlogi šansonjerja, za kar ga je menda navdušil sam Jacques Brel. Čeprav je bila izvedba, ob kateri ni skoparil s šaljivimi opazkami na račun svojega petja, simpatična, pa je navdušil predvsem kot pianist. Po osemdesetih letih igranja so njegovi prsti še vedno tako gibki kot na najboljših studijskih posnetkih, navdihujoče improviziranje s triom pa bi si pravzaprav zaslužilo samostojen koncert.

Toda šlo je pač za poseben dogodek, s katerim je ponudil prerez dolgoletnega ustvarjanja. Lepo bi bilo slišati še kakšno manj znano, a v svetu filmske glasbe kultno skladbo. Je pa res, da je bil glede na njegov prvi nastop pri nas izbor uspešnic bil pravzaprav pričakovan. No, občinstvo je bilo vzhičeno, zato se je za konec zahvalil še z dodatkom, glasbo iz filma Brian’s Song. In če smo se ob Legrandovem gostovanju o njem naučili kaj novega, potem je to dejstvo, da je ob tem, da je izjemen skladatelj in pianist, tudi izvrsten enterteiner.