Guy Garvey: Courting the Squall

Elbow je skupina z Otoka, ki je bila v prvi polovici svoje petindvajsetletne kariere nekoliko spregledana, zlasti zaradi težav z založbami in s tem tudi z glasbenimi mediji. To se je nenadoma spremenilo, ko so fantje iz Manchestra leta 2008 izdali odlični album The Seldom Seen Kid. Odprl jim je vrata v samo središče britanske glasbene industrije in ta jim je z različnimi nagradami podelila priznanje za dotedanje delo.

Pri tem je verjetno največjo vlogo odigral Guy Garvey, frontman skupine, odličen tekstopisec in vokalist, ki je s poglobljeno intimno liriko in značilnim glasom požel veliko pohval glasbene stroke in občinstva. To mu je med drugim omogočilo nastopanje na britanskem radiu BBC 6 Music, kjer že več let vodi oddajo Sunday Afternoon in poslušalcem po svoje predstavlja različne glasbene zvrsti in izvajalce.

Očitno je, da si je Garvey po izidu zadnje velike plošče z matično skupino vzel nekaj časa zase, čeprav je pred kratkim izšel tudi Elbowov EP Lost Working Bee. A zdi se, da so bila pričakovanja predvsem javnosti v Veliki Britaniji, kjer je skupina najbolj priljubljena, bolj usmerjena v napoved izida njegovega prvega samostojnega albuma. In ker se doslej ni loteval izletov zunaj matične zasedbe, so se takoj pojavila vprašanja zvestih oboževalcev in širše javnosti, ali to nemara ne napoveduje razpada skupine, toda Garvey je takšne trditve takoj zanikal.

Zdaj smo le dočakali njegov solo prvenec Courting the Squall in na njem se je predstavil predvsem kot zrel tekstopisec in interpret svojih pesmi, ki jih večinoma piše tudi za Elbow. V besedilnem in vokalnem smislu se njegov solo prvenec ne razlikuje pretirano od materialov, ki jih ustvarja z matičnim bendom. Je pa razliko občutiti pri glasbeni plati albuma, saj je Garvey k sodelovanju povabil svoje najljubše glasbenike in prijatelje iz zasedb I Am Kloot in The Whip (basista Peta Jobsona, kitarista Nathana Suddersa, klaviaturista Bena Christophersa in bobnarja Alexa Reveesa).

Na precej mirnem albumu, ki se sicer začne z nekoliko poskočnejšo skladbo Angela’s Eyes, se malce poigrajo z različnimi glasbenimi žanri, neznačilnimi za bolj rockovsko usmerjeno skupino Elbow. Poleg nekaterih bluesovsko naravnanih poskusov je veliko spogledovanja z jazzom, zlasti v skladbah Yesterday in Electricity, jazzovskem duetu s pevko Jollie Holland. Poleg že omenjene otvoritvene skladbe še najbolj preseneti temačna, a kljub temu igriva skladba Belly of the Whale z ekstatično pihalno sekcijo. Je pa treba dodati, da se na celotnem albumu čuti vpliv skupine Elbow, predvsem zaradi Garveyjevega čutnega vokala ter intimnih, izpovednih besedil.

Garveyjev prvi samostojni izlet iz matične zasedbe je več kot solidna potrditev njegove glasbene in besedilne zrelosti. Upajmo, da jo bo potrdil tudi na naslednjem albumu skupine Elbow.