Ocenjevanje vsega

»Šole imajo pomembno in navdihujoče poslanstvo,« učitelje v videu nagovarjajo ustvarjalci računalniškega programa Xool360. To poslanstvo je izobraževati, oziroma kot dodajajo avtorji videa, to poslanstvo je pripraviti učence na življenje. »XOOL360 je tu, da vam pomaga izpolniti to poslanstvo.«

Ustvarili so ga mladi podjetniki Vladimir Balukčič, Mihael Mirt in Jaka Lindič, ki so doslej za šole razvili že dva računalniška programa. Z njihovim eAsistentom je več sto osnovnih in srednjih šol digitaliziralo svojo dokumentacijo ter omogočilo staršem bolj sprotno obveščenost o tem, kaj se dogaja z otroki v šolah. Nekaj več kot petnajst šol pozna tudi Xooltime, ki deluje tako, da učenci naloge namesto v zvezkih rešujejo na računalniških tablicah, s čimer učitelji sproti spremljajo, kako dobro vsakdo v razredu razume obravnavano snov.

Xool360 pa je doslej podrobneje spoznalo le nekaj ameriških učiteljev. »Projekt je za zdaj še v razvoju, zato o njem težko napišemo kaj oprijemljivega,« nam je po e-pošti sporočil Balukčič.

»Obljubljeno je bilo, da bo razvito še za čas pilotne uporabe tablic,« pravi Aleš Žitnik, ravnatelj Osnovne šole Franceta Prešerna v Kranju. Za preskus tablic Xooltime so se odločili pred dvema letoma, in to prav zato, ker jih je tako navdušil Xool360. »Če bo izpeljano, kot so takrat obljubili, je to zelo dobra aplikacija za samonačrtovanje in spremljanje napredovanja,« je dejal.

Drugih ravnateljev, ki bi poznali Xool360, nismo našli, eden pa si je po našem poizvedovanju ogledal videopredstavitev. »Dobra predstavitev, zelo prepričljiva,« je komentiral Šemso Mujanović, ravnatelj Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra v Kamniku.

Video res obljublja veliko. Program izhaja s stališča, da niso samo šole, ampak celotna družba obsedene z ocenami. »Biti pripravljen na življenje pa niso samo dobre ocene, ampak tudi (samo)motivacija, čustveni razvoj, odnosi in vedenje, komunikacijske veščine in organizacijske sposobnosti,« se nadaljuje predstavitev.

Če se opisujejo otrokove lastnosti, je lahko to zanj in za njegove starše še bolj obremenjujoče, kot če vidijo samo oceno.

Zato Xool360 pomeni orodje za učitelje, s katerim bodo lahko »spremljali osebnostni razvoj in pri tem pomagali otrokom, in to brez napora«. To naj bi omogočale tabele, v katere bi učitelji za vsakega učenca ali dijaka vnašali pluse, minuse ali krožce, s katerimi bi ocenili otrokovo (samo)motivacijo, čustveni razvoj, odnose in vedenje in komunikacijske sposobnosti. Možni oceni sta tudi dvojni plus in dvojni minus, torej gre za ocenjevalno lestvico od ena do pet. Za vsako od ocenjevanih veščin računalniški program pri vsakem dijaku omogoča tudi prikaz, kako se je ocena gibala skozi čas.

Pri tem ne bi šlo za uradne ocene, vendar tudi ne zgolj za učiteljeve beležke. Ocene bi bile namreč vidne tudi otrokom in njihovim staršem. V videu je prikazana spletna stran, na kateri so podatki o dijakovih ocenah za vse veščine in učiteljev komentar. Za primer je navedeno, da izmišljena učiteljica biologije za izmišljenega dijaka »Jako Udriha« zapiše: »Od sebe da samo toliko, kolikor se od njega pričakuje, čeprav menim, da je sposoben več.« Pod komentarjem je ponujen »XoolNasvet« za Jakove starše: »Zelo koristno je, če spodbujate otrokov samopogled s postavljanjem ključnih vprašanj, prek katerega bo otrok znal kritično ovrednotiti tako proces dela kot tudi svoj končni dosežek.« Takšna vprašanja so na primer: kakšno oceno želiš dobiti; kaj ti lahko pomaga, da boš snov res dobro znal …

Nemogoče

Video si je ogledala tudi profesorica za razvojno pedagogiko na ljubljanski filozofski fakulteti Ljubica Marjanovič Umek, ki na nad predstavljenim programom ni navdušena. »Zdi se mi v celoti zgrešen in pri njem žal ne prepoznam širše strokovne, kaj šele teoretske utemeljitve,« pravi, »to je še ena komercialna poteza, kjer avtorji obljubljajo nemogoče. S tovrstnim ocenjevanjem šola zanesljivo ne more prispevati k osebnostnemu razvoju otrok oziroma mladostnikov.«

Najprej jo zmotilo, da v videu avtorju ugotavljajo, kako naj bi bilo preveč ocenjevanja in premalo spremljanja otrokovega osebnostnega razvoja, nato pa kot rešitev ponudijo ocenjevanje osebnostnega razvoja.

Na to ne opozarja zato, ker gre za zabavno ironijo, ampak želi spomniti, da psihologija pozna veliko standardiziranih merskih pripomočkov za ocenjevanje navedenih področij, ki pa ima vsak posebej v ozadju tudi psihološke teorije, ki omogočajo interpretacijo dosežkov. »Tovrstni pripomočki se ne naredijo kar tako, da kdo nariše lestvico in omogoči enostavno ocenjevanje kompliciranih struktur,« je kritična profesorica. »Obljube, da bodo s tem prispevali k osebnostnemu razvoju, so mi popolnoma nepredstavljive, saj ne znam misliti, kaj bodo na osnovi križcev in krožcev naredili.« Enako sporno je po njenem to, kako bi se v okviru programa Xool360 do plusov, krožcev in minusov prišlo.

Strokovnjaki za izobraževanje so že večkrat razpravljali o tem, kako naj učitelji spremljajo veščine in lastnosti, o katerih govorijo ustvarjalci programa Xool360. Ko je bilo uvedeno opisno ocenjevanje v prvih razredih devetletke, so njegovi zagovorniki trdili, da učitelji to tako ali tako vedno počnejo in da ne bi bilo nič narobe, če svoja opažanja zapišejo, se spominja profesorica Mojca Šebart, prav tako profesorica na filozofski fakulteti.

Sama se s tem ne strinja. »Vem, da si niti pri študentih ne smem privoščiti, da bi spregledala, če ima kdo težave z drogami, če se kdo boji nastopati v javnosti ali če kdo lažje odgovarja ustno kot pisno,« razlaga, »vendar ne vidim prednosti v tem, če bi to pisala na papir ali v računalnik.«

Po uvedbi opisnega ocenjevanja se je izkazalo, da učitelji, sicer dobronamerno in v prijaznem jeziku, pri opisovanju otroka pogosto uporabljajo stereotipe. »Če se opisujejo otrokove lastnosti, je lahko to zanj in za njegove starše še bolj obremenjujoče, kot če vidijo samo oceno,« pojasnjuje Mojca Šebart. Če otrok vidi zgolj slabo oceno, lahko to razume, kot da pač ni dosegel standarda znanja, iz učiteljevega opisa pa bi se morda lahko razbralo, da je len ali nesposoben, kar bi otroka lahko zaznamovalo.

»Kot pedagoginji mi učenci z nekonformno držo pomenijo izziv in bi to pri njih spodbujala v smeri aktivnosti in kritičnosti. Hkrati bi jim seveda postavljala tudi druge zahteve, tako da ne bi bili nasilni ali žaljivi,« opisuje profesorica pedagogike. Da bi ta raven odnosa med učiteljem in učencem postala bolj uradna, pa se ji zdi napačno. »Institucije vedno delujejo tako, da težijo k neki normi, in odklone od norme obravnavajo kot problem.« Pisne ugotovitve o posameznikih so sporne tudi zato, ker povečajo možnost »halo učinka«. Učenca, za katerega je zapisano, da je na primer len, bodo bolj verjetno obravnavali kot lenega, tudi če je to do njega krivično.

Kar učitelji znajo

Ljubica Marjanovič Umek ob ideji, da bi učitelji ocenjevali otrokov osebnostni razvoj, najprej poudari, da znajo strokovno usposobljeni učitelji dobro prepoznati individualne razlike med otroki oziroma mladostniki, ki se kažejo tudi v njihovi čustveni, socialni zrelosti, motivaciji za učenje … Razlike med otroki učitelji zagotovo tudi upoštevajo pri ocenjevanju znanja in nanje mislijo tudi pri vrsti drugih dejavnosti, ko upoštevajo, da je treba z različnimi otroki ravnati različno. V pomoč pri tem so jim šolske svetovalne službe.

Kot poudarja profesorica, je ujemanje med ocenami, ki jih učencu dajejo učitelji, ter ocenami, ki jih učenec dobi na zunanjih preverjanjih znanja, kot je matura, precejšnje, a ne popolno. To kaže, da učitelji ne podeljujejo povsem objektivne ocene učenčevega znanja, ampak upoštevajo še druge presoje in dejavnike.

»To ni samo po sebi nič narobe,« trdi Ljubica Marjanovič Umek. Tako subjektivno kot objektivno ocenjevanje imata svoje prednosti in pomanjkljivosti. Če družbo moti, da je ocenjevanje preveč subjektivno, lahko da večjo težo objektivnemu, in obratno. »Tako torej ostajamo znotraj ocenjevanja znanja, za kar so učitelji usposobljeni,« in nobene potrebe ni, da jim nalagamo ocenjevanje človekove osebnosti. Še bolj nesmiselno se ji zdi, da bi bili o teh neveljavnih ocenah obveščeni tudi starši.

Če koga skrbi, da učitelji pri otrocih ocenjujejo samo sposobnost učenja na pamet, potem spremenimo standarde znanja, svetuje Mojca Šebart. »Lahko bi že za dvojko zahtevali ustvarjalno razmišljanje, pri petici pa na primer, da z lahkoto rešuješ probleme.«