13. 11. 2015 | Mladina 46 | Kultura
Vrnitev etiketiranih
Britanska zasedba Editors spet v Ljubljani
Zasedba Editors - danes uradno ne več toliko indie kot alter
© Rahi Rezvani
Se še spomnite, ko je pred nekaj leti, z obveznim nekajletnim zamikom, tudi Slovenijo preplavil val vsega, kar je bilo indie? Indie rock, indie pop, oznaka indie na domala vsem, tudi na čelih števnih srednješolcev in študentov, tako tistih malo bolj »alter«, kot tudi tistih malo bolj »mainstream«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 11. 2015 | Mladina 46 | Kultura
Zasedba Editors - danes uradno ne več toliko indie kot alter
© Rahi Rezvani
Se še spomnite, ko je pred nekaj leti, z obveznim nekajletnim zamikom, tudi Slovenijo preplavil val vsega, kar je bilo indie? Indie rock, indie pop, oznaka indie na domala vsem, tudi na čelih števnih srednješolcev in študentov, tako tistih malo bolj »alter«, kot tudi tistih malo bolj »mainstream«.
Pravzaprav so zaradi hitre popularizacije žanra nevede vsi orali zlato sredino. Pisalo se je leto 2011 in oba največja mobilna operaterja sta se odločila, da bosta fenomen te najbolj urbane glasbe unovčila in se tako kot slepi potnik vtihotapila med množico ozkih korenčkastih kavbojk. Tako smo dobili Mobitelov Itak Džafest in Simobilov Žur z razlogom (mariborska izdaja, ne Umekova tivolska tehnaža). In v okviru prvega so v Križankah pred štirimi leti kot osrednje zvezde večera nastopili tudi britanski Editors, ki so te dni izdali že peti album In Dream. V okviru promocije nove plošče se bodo spet odpravili na evropsko turnejo in se vrnili tudi v Ljubljano, na prizorišče zločina. No, nekaj ulic stran, saj bodo tokrat nastopili na malo manjšem odru v Kinu Šiška.
Večina njihovih britanskih koncertov je razprodanih, prav tako tudi vsi na Nizozemskem in še kje. Zanimanje zanje torej ne pojenja, danes pa jih bolj kot »indie« kategorizirajo v »alter« predalček. Je varneje. Bolj kul in izpade bolj umetniško. Celo bolj jebivetrsko. Indie se je s svojo nenehno širitvijo v vse možne pore glasbene in družbene scene izpel in izžel.
A Editorsom smo v uvodu morda naredili krivico. Britanska zasedba je bila namreč v času ljubljanskega nastopa na glasbeni sceni že slabo desetletje. Nastali so leta 2002 v Staffordu, angleškem mestecu v velikosti Celja. Leta 2005 so izdali prvi singel Bullets, ki so ga natisnili v zgolj tisoč primerkih, v eter pa ga je redno spuščal Zane Lowe z BBC Radia 1, kar je pomenilo, da bo uspeh zagotovljen. Zgodilo se je, da so vse kopije singla pošle in se kasneje na portalu eBay prodajale tudi po več kot 30 britanskih funtov. A prvi dejanski hit Editorsov, ki se mu je uspelo prebiti med prvih 25, je bil Munich, ki se je na trgu pojavil šele nekaj mesecev kasneje. Zaradi njega jih je opazila tudi skupina Franz Ferdinand in jim prinesla prepoznavnost širšega poslušalstva ter jih vzela s sabo na turnejo. Editorsi so se urili in učili in svojih najprodornejših sodobnikov ter še istega leta izdali debitantski album The Black Room. Sledili so An End Has a Start (2007), In This Light and on This Evening (2009), The Weight of Your Love (2013) in prej omenjeni letošnji In Dream.
Za Mladino je spregovoril frontman Tom Smith, ki je v enem od intervjujev pred časom izjavil, da novo ploščo poganjata hkrati pop in eksperimentalna glasba. Nezdružljiva kombinacija ali pa se nasprotja v tem primeru tako zelo privlačijo, da celo deluje? »Pravzaprav ne vem, kako komercialen ali nekomercialen je ta album. Preprosto všeč sta nam pop in aktualnost v glasbi, kot tudi žanri, ki prihajajo od nekod drugod, iz bolj eksperimentalnih prostorov. Tu so skladbe, kot sta No Harm in The Law, ki sta bolj minimalistični in milijon kilometrov od pesmi, kot je Smokers. Ali pa na primer Marching Orders, ki sploh nima pop strukture, je dolga osem minut in vsebuje pravzaprav kar tri različne pesmi. Tu so še Life Is A Fear, Our Love in All The Kings, ki pritiskajo bolj na pop gumbe. Mislim pa, da na koncu o tem, kaj je pop in kaj ne, odloča predvsem komercialni uspeh skladbe. Novost pri vsem je, da gre za prvo ploščo, ki smo jo producirali sami. Z vsemi ploščki doslej smo imeli nekega šefa, ki je sprejemal velike odločitve. Zdaj pa je bila odgovornost naša in ni bilo več ljudi, kot sta Flood ali Jacknife Lee, ki bi nato namesto nas našla rešitev. Nikogar ni bilo, da bi nam povedal, da bo še vse v redu,« je pojasnil Smith in dodal, da pesmi piše takrat, ko se pogovarja s svojimi demoni, in da niti ne ve, od kod prihajajo besede.
Čeprav je na njih vplivala zasedba Joy Divison, Smith vztraja, da nikoli niso bili njeni oboževalci. Ko je bil star 15 let, mu je bil všeč R.E.M., ki ga posluša še danes, z bendom pa so veliko preposlušali izvajalce, kot so Jon Hopkins, Nils Frahn, Michael Price in (ja, celo!) Robert Palmer. »Mislim, da ti, ko se staraš, postane všeč več stvari. Jih pa morda manj ljubiš,« je prepričan Smith, za katerega se zdi, da ne obžaluje odhoda člana Chrisa Urbanowicza, ki je bil njegov ustvarjalni dvojček. Danes so Editors bolj bend, bolj skupina, bolj skupnost ... in manj vizija dveh ljudi.
Njihovo občinstvo pa se je v 13 letih začuda pomladilo. Na začetku so jih poslušali zgolj moški srednjih let, pravi Smith: »V tristoglavem občinstvu je bilo dvesto plešastih glav, ki so sijale v nas.« Vrnitev sintpopa in zaton kitarskih bendov ga ne skrbita. Zaveda se, da so takšna obdobja zgolj znanilci, da je novo kitarsko desetletje tik za vogalom. »Kako dober bend je The National? Neverjetni so, igrajo kitare in povzpeli so se v sam vrh globalne slave v zadnjih letih,« vztraja Smith. Kako dobri so Editors, pa se boste lahko prepričali že zelo kmalu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.