Neenakost je izbira, ni nepričakovan neugoden rezultat

Živimo v dobi povečevanja neenakosti. Politika neoliberalizma in financializacije gospodarskega življenja je vzpostavila družbeni red, v katerem so bogati na račun vseh preostalih vse bogatejši. Zaradi tega ni nič presenetljivega, da se v mnogih zahodnih državah zmanjšuje srednji razred ter se je večini delovnih ljudi, mladih in upokojencev izjemno zmanjšal življenjski standard.

James K. Galbraith, profesor na univerzi Austin v Teksasu, ki je znan raziskovalec neenakosti, je v pogovoru na portalu Truthout razložil, da je bistvo neoliberalizma prenos javnega premoženja v zasebne roke.

V času neoliberalizma zato nismo priča le zmanjšanju socialnih programov in dodatni liberalizaciji trga dela, kar vključuje usklajen napad korporacij in ekonomske elite na sindikate, ampak tudi povečevanju višine zahtevanega prihodka, kar vodi v ekonomsko neenakost. Financializacija gospodarstva pa je pripomogla k vzpostavitvi takšnih davčnih sistemov, ki ustrezajo tistim, ki bogatijo na borzah. Povečevanje neenakosti dodatno spodbujajo centralne banke s politiko rekordno nizkih obrestnih mer, zaradi katere pada vrednost premoženja na kapitalskih trgih.

Podobno razlago ima Nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz v svoji novi knjigi (Rewriting the Rules of the American Economy), kjer pojasnjuje, da je neenakost izbira, ni nepričakovan neugoden rezultat. To pomeni, da imajo državljani in politiki priložnost, da ta problem rešijo, preden se razmere še poslabšajo, v The Atlantic piše Gillian B. White. V tej knjigi Stiglitz postavi vprašanje, ali je mogoče pravila v ameriškem gospodarstvu spremeniti v prid vseh ne zgolj najbolj bogatih. Prepričan je, da je to mogoče in tudi navaja, kako. Enako seveda velja tudi za Evropo, kjer je neoliberalizem v glavah tistih, ki odločajo, prav tako še vedno edini pravi sistem.

Joseph Stiglitz med drugim opozarja, da kljub tehnološkemu napredku, ki naj bi v teoriji povečal učinkovitost in zmanjšal stroške, potrošniki plačujejo večje pristojbine za finančne storitve, ki so vir bogatenja velikih bank in korporacij. To pomeni, da bogati bogatijo z denarjem, ki izvira iz srednjega razreda. Rešitev Stiglitz vidi v ukinitvi prakse, ki omogoča bogatenje na račun drugih, in uvedbi prakse bogatenja na podlagi dejanske gospodarske dejavnosti. Predpostavka za takšno spremembo sistema je slovo od prepričanja, da regulacija in davki ovirajo investicije in gospodarsko rast.

Če imamo zelo kratkovidne korporacije, ki vodilnim izplačujejo astronomske plače in hkrati manj investirajo, seveda ni mogoče pričakovati dolgoročnih investicij, ki bodo omogočile dolgoročno rast. Ker hkrati zaposleni prejemajo vse nižje plače, ki ne zagotavljajo več socialne varnosti, bogatijo samo tisti na vrhu, pa je Stiglitz dejal v pogovoru, ki je objavljen na portalu Truthout.