Smo v vojni?

»Francija je v vojni,« je dejal francoski predsednik François Hollande, ki je teroristična dejanja v Parizu označil »za vojna dejanja«. ZDA so 11. septembra 2001 aktivirale 5. člen severnoatlantske pogodbe, Francija pa se je odločila za aktiviranje sedmega odstavka 42. člena pogodbe o EU o vzajemni obrambi, ki predvideva pomoč držav unije članici, ki je žrtev oboroženega napada. Člena sta si podobna, le da člen iz »ustave EU« omogoča širši nabor dejanj, ne zgolj vojaških, ampak recimo tudi ekonomskih.

V tem primeru ne gre za vojno napoved, Hollande tega tudi ni izrekel, ker tega niti ne bi smel izreči. Vprašanje vojnih napovedi so države poskušale urediti s haaško konvencijo iz leta 1907, s katero je mednarodna skupnost prepovedala nenapovedane napade. Za zagotavljanje miru naj bi bilo treba vojne eksplicitno napovedati in o tem še posebej obvestiti nevtralne članice, vsaj s »telegrafom«, kot piše v konvenciji. Toda kasneje so države v ustanovni listini OZN prepovedale grožnje z nasiljem in tudi vojne napovedi, ne da bi jih odobril Varnostni svet OZN. Dovoljena je le obramba, to pa mora post festum ravno tako odobriti varnostni svet. In prav na to se je skliceval Hollande.

Stvar postane tukaj še bolj zapletena. Posredovanje ZDA v Afganistanu, ki je bilo formalno dejanje samoobrambe, je post festum odobril Varnostni svet OZN. Toda Afganistan je mednarodno priznana država, »Islamska država« pa ne. Leta 2004 je meddržavno sodišče razsodilo, da je samoobramba držav mogoča le v razmerju do druge države – zanimivo, šlo je za gradnjo zidu, ki ga je Izrael, domnevno zaradi samoobrambe, postavil na meji s Palestino, ki je Izrael ne priznava. Kaj vse to pomeni za Slovenijo? Je zdaj v vojni? Ali ne? In če je, s kom je v vojni?

»Slovenija ni v vojni,« je dejal predsednik države Borut Pahor ta teden, »Slovenija je ena najvarnejših držav.« Nasprotno pa je predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, poslanec SDS Branko Grims, dejal, da Slovenija je v vojni, saj »je Slovenija del EU-ja in EU je v vojni«. Poleg tega naj bi bila država tudi zaradi prehajanja beguncev bolj ogrožena. Kar je zares zanimivo pri tej razpravi, je nekaj drugega. In sicer, kako lahkotno z vojnimi napovedmi operirajo predstavniki države. V tako rekoč vseh državah EU glede aktiviranja sedmega odstavka 42. člena napovedujejo glasovanje v parlamentu in nekatere omejitve, slovenska obrambna ministrica Andreja Katič pa je v Bruslju že povedala, da Slovenija Francijo podpira, četudi še ne vemo, kaj bodo Francozi od nas zahtevali.

Seveda – mednarodnopravno gledano, kot pojasnjuje obramboslovec Iztok Prezelj, ni jasno, ali smo v vojni. Je pa povsem jasno, razlaga, da veljajo v »politološkem smislu« izredne razmere. Dejansko že kakšnih 14 let, če ne več, v katerih je govor o človekovih pravicah nadomestila govorica o varnosti. Politiki si gotovo želijo izrednih razmer, v katerih se morajo ljudje poenotiti, v vojni so demokratične procedure ovira. Niti hec ni dovoljen – »Naj se nehajo zafrkavat!« je pred dnevi dejal policijski sindikalist Zoran Petrovič o podpisnikih pobude za referendum o vojaških pooblastilih.

O vsem tem je že leta 2009 pisala kanadska avtorica Naomi Klein v knjigi Doktrina šoka. Vprašala se je, kako je sploh mogoče, da ljudje včasih sprejmejo povsem očitno nore zamisli. Če ne bi bilo teroristov, bi jih bilo treba izumiti.