»Miro Cerar je s svojimi na videz nedolžnimi izjavami sokreator ksenofobne množice«

Dr. Tadej Troha

filozof

Uroš Abram

Pogovor z dr. Tadejem Troho, filozofom, ki dela na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, sprva ni bil namenjen dogodkom v Parizu, a mimo njih nismo mogli, kljub tragičnosti in nedojemljivosti so namreč zelo pripravni za tiste, med njimi tudi za slovensko vlado, ki begunce razumejo zgolj kot grožnjo. »Dogaja se evidentno, sistematično poneumljanje slovenske družbe,« pravi. Troha je zelo kritičen tudi do Cerarja, do njegove zaigrane morale, do njegovega razumevanja oblasti, hkrati pa tudi do tistih z levice, ki v luči pariškega napada zadržano sprejemajo desničarske strahove.

Po letu 2001, padcu dvojčkov in začetku vojne proti teroristom, so stvari šle zgolj navzdol, ena vojna je sledila drugi. Kaj bi se morala Evropa naučiti od ZDA, da se na napad v Parizu ne bi odzvala enako?

Najprej bi morala videti, da povsem enak ni že sam napad. Poglejte, kdo je bil tarča. Enajstega septembra 2001 so napadli simbole, WTC in Pentagon, tudi v Londonu in Madridu, ko je bila tarča javna infrastruktura, je bila simbolika enostavna – napadli so mesto kot mesto, glavno mesto kot abstraktni simbol državne moči. Tokrat je bila v Parizu neka razlika. Niso napadli ne prepoznavnih simbolov Pariza, ne »belega« Pariza in ne Pariza kot takega, pač pa mestno četrt, ki dobro funkcionira, enega od redkih predelov Pariza, ki ni tako rekoč enorazreden. Napadli so predel, kjer rasna, socialna, razredna ali kakšna druga segregacija ni vidna že na prvi pogled. In to dejansko ni majhna stvar.

Ravno zato gre, napadena je bila sicer navidezna, a vseeno svoboda in multikulturnost. Tisto nekaj, proti čemur se borijo pripadniki ISIS, ne zaradi vere, morda tudi ne zaradi političnega prepričanja. Nekateri izmed njih so pač, kot bi dejal francoski novinar Nicholas Henin, ki je bil mesec dni njihov ujetnik, mulci, pijani od ideologije in moči.

Sporočilo napada je bilo bolj prefinjeno kot tista pred njim, poseglo je v notranjo strukturo mesta. S tem pa se je tudi pokazalo, kdo je objektivni zaveznik teroristov. Če bi odvrgli resnično ali zaigrano pretresenost nad nedolžnimi žrtvami, bi se mnogi v Franciji in Evropi strinjali, da je bil napaden pravi predel Pariza. Napadli so tisti del Pariza, ki tudi z evropske desničarske pozicije kaže na napačen sistem funkcioniranja družbe. Napadli so del, kjer je za kanček videti, da je integracija različnosti možna.

Vemo, kako so reagirali v Washingtonu, kako naj zdaj v Parizu, v Bruslju?

Napada na Madrid in London, pa tudi prvega letos v Parizu je Evropa razmeroma dobro prestala, zaostrili so se varnostni sistemi, a na ravni javnega diskurza teroristični napadi niso spremenili delovanja evropske družbe. Tokrat bo drugače, ker je drugačna podlaga, situacija, v katero je zadel. In jasno je, da bo prišlo do enačaja s problemom beguncev, sam napad pa bo predstavljen kot dokaz predhodno izrečenih tez, da bodo z begunci v Evropo prišli teroristi.

To se že dogaja, Poljaki pravijo, da je sistem begunskih kvot nesmiseln.

Ko je recimo Hollande v prvi reakciji na napad razglasil izredno stanje in zaprtje mej – do česar, kar je zelo pomenljivo, dejansko sploh ni prišlo –, bo desnica ponosno razglasila: prav to formulo, le da v preventivnem smislu, smo oznanjali že ves čas. Ker lahko pride do terorističnega napada, moramo razglasiti izredno stanje in zapreti meje. Pa so to res govorili? Je bil terorizem res ves čas njihov glavni argument? Morda je bila nevarnost terorizma izpostavljena na začetku, a so jo hitro prekrile druge motnje, govorilo se je o smeteh, o drugačnih kulturnih navadah, fundamentalizem je bil zreduciran na nošenje rut in obrezovanje žensk. Napad v Parizu je zdaj tudi na levici povzročil premislek, češ, poglejte, morda pa je imela desnica malo tudi prav. Ne, ni imela, ker o tem sploh ni govorila.

Kako se odzvati na obtožbe z desnice, češ, vi levičarji ste krivi, vi ste džihadistom odprli meje in jih privabili v Evropo, niste poslušali naših opozoril.

Še enkrat, očitek je treba obrniti proti njim. Ni res, da ste na to opozarjali, sami ste pozabili na terorizem in meje ste hoteli zapreti iz popolnoma drugačnih razlogov. Na enak način tudi ni res, da Janez Janša že ves čas govoril o tem, da je treba postaviti ograjo, s čimer se je v nekem trenutku začel hvaliti. Vsaj javno tega pred meseci nikakor še ni govoril, to je govoril Orban, potem so to govorico prevzeli ljudje na forumih, ki so Janši celo očitali, da je premehak. Pri obravnavi besed je treba biti natančen, kaj je kdo kdaj zagovarjal in v kakšnem kontekstu. Tudi zato, ker lahko tako preprečimo, da bi si nekateri politiki pripisali nekakšne strateške uvide. A kakorkoli, terorizem je zdaj prešil ves problem in se postavlja kot ultimativni razlog, pri čemer pa je logika enako lažniva kot pri nevarnosti bankrota kot argumentu nujnosti varčevanja. Ni res, da se zagovorniki proračunskega varčevanja bojijo bankrota, celoten diskurz varčevanja so poganjale druge topike. Motilo jih je trošenje za stvari, ki jih ne razumejo – od socialnih podpor do vlaganja v kulturo in raziskave. Enako je pri varčevanju z begunci. Problem niso bili domnevno infiltrirani teroristi, temveč smeti, fantaziranje o posilstvih domačink, uničenje jesenskih pridelkov.

Če bi odvrgli resnično ali zaigrano pretresenost nad nedolžnimi žrtvami, bi se mnogi v Franciji in Evropi strinjali, da je bil napaden pravi predel Pariza. Napadli so tisti del Pariza, ki tudi z evropske desničarske pozicije kaže na napačen sistem funkcioniranja družbe.

Takšna je morda geneza obnašanja desnice, a napad se je zgodil, nedojemljivo postaja dojemljivo, tudi slovenski politiki, Milan Zver, zagovarjajo aktivacijo 5. člena pogodbe o Natu, Slovenija pa se je strinjala s francosko željo po vzajemni obrambi, pristala je na aktivacijo tistega člena pogodbe o EU, ki govori o pomoči članici EU, ki je bila napadena. Praktično smo v vojni.

Če želijo Francozi sestaviti mednarodno koalicijo, ki bi dokončno vojaško obračunala z Islamsko državo, jih je z vsem spoštovanjem treba vprašati, kdo od Francije je vprašal koga v Sloveniji, ali lahko predhodno bombardirajo položaje bojnih enot Islamske države v Siriji. Francija se je sama, brez Slovenije, odločila, da napade Sirijo, zdaj pa išče podporo.

Absurd je v tem je, da je Evropa neto izvoznica džihadistiov. Nekaj tisoč radikaliziranih posameznikov se bori v Siriji, zrasli so tukaj, pri nas, znotraj nekega »evropskega« vrednotnega sistema. Kako to razumete?

Najpreprostejši je odgovor, da gre za klasično teorijo deprivilegiranih mladostnikov, ki so zaradi različnih vzrokov izključeni iz družbe, getoizirani in odrinjeni. Zato si poiščejo novo identiteto, nekateri izmed njih se radikalizirajo. A obstajajo skupine, ki se počutijo izključene in deprivilegirane na povsem drugi ravni. Nekatere recimo moti, da ne morejo z megafoni javno širiti rasistične govorice, in tudi takšni ljudje se bodo počutili izločene. Pred kratkim sem bil v Stožicah na košarkarski tekmi, za mano sta sedela oče in sin, in kadarkoli je košarkar Olimpije Zackary Wright dobil žogo, je oče sinu utrujal s pripombami o opicah in bananah. Sedaj pa se postavite v vlogo tega otroka, ki leta in leta posluša te neumnosti, kakšen bo postal, katere vrednote bi zagovarjal. Počutil se bo izobčenega, ker bo v svoji privzgojeni govorici rasizma po strukturi vedno ostal sam, pa čeprav bo imel veliko somišljenikov.

Rasisti so preprosto elementarno neumni ljudje. Občutek prikrajšanja, ki ga omenjate, pa se velikokrat sooči še s politično ideologijo ISIS, ki pridiga muslimanom, da imajo samo dve možnosti. Ali sprejmejo zahodno propagando Busha, Obame, Camerona, Hollanda in živijo skupaj z neverniki ali pa se jim pridružijo in se borijo proti križarjem. To je vsiljena dilema.

Če je kakšna država v Evropi danes varna, je to Madžarska. Takšna politika, kot je Orbanova, dela točno tisto, kar si želi ISIS. ISIS potrebuje Orbana, potrebuje njegovo rasistično politiko, potrebuje ga, da pomeni zgled vsej evropski desnici. In ker je že sam postal tak, ni potrebe po dodatni gesti. Orban kot zgled je njihov največji zaveznik.

Seveda je. Med islamizmom in fašizmom ni velikih razlik. Oba sta izključujoča, oba sta v svoji skrajni različici egalitarna, seveda le do izbrane skupine. Islamistična država je enaka gibanjem, ki so v tridesetih letih zavela po Evropi.

Tukaj gre za eno in isto stvar. A naj ne bo pomote, če je Orban zgled, vsa Evropa seveda ne bo postala natančno takšna kot Madžarska. V tem smislu je izraz orbanizacija delno zavajajoč. Ko se je v Sloveniji postavila ograja, ni šlo za orbanizacijo.

Zakaj ne?

Ključno je, kako do ograje pridemo. In če že živimo v kakšnem procesu, živimo v procesu cerarizacije. Proces, ki je pripeljal do žičnatih ograj na meji s Hrvaško, razkriva njene značilnosti, vse to približevanje politiki Viktorja Orbana razkriva značilnosti politike Mira Cerarja. Res je, da imamo oboji ograje, a na Madžarskem se je ta zgodila kot produkt enostavne subjektivne politične geste. Madžarski premier je v nekem trenutku rekel, ograja bo, stala bo povsod, varovala jo bo vojska, stala je toliko in toliko, o tem ne bo razprave, to je moja odločitev. Pri nas je bila zadeva drugačna: ograja so bile prepreke, pa tehnične ovire, pa usmerjevalna sredstva, o njej so govorili toliko časa, tako dolgo, tako naokoli, da so tako rekoč oživele. Zdaj se zdi, da je ograja prišla sama od sebe, da se je sama postavila, ker je takšna pač realnost. Tako se Cerar lahko še danes zavzema za Evropo brez ograj: kot pravi, te slovenske ograje ni postavil zato, ker si je to želel, ampak ker je moral. Zgodila se je. Neke noči. Ali je bila ograja ukazana iz Evrope, Berlina, Bruslja, je čisto vseeno, tudi teh ukazov ne bi bilo treba upoštevati.

Pri ograji je šlo seveda za absolutno politično odločitev premiera, koalicije, ministrov. Ne zdi se, da bi imel kdo resne težave.

Jasno, in tu jim pomagajo mediji. Poglejte, kako jo prezentirajo. Pomemben je postal predmet, ne pa njegova funkcija. Ker stoji na spornem ozemlju, naši policisti sploh ne varujejo meje, na kateri stoji ograja, ne, naši policisti varujejo ograjo kot tako.

Naše ogorčenje nad pariškimi napadi, četudi upravičeno, razkriva naš rasizem. Ali smo bili ogorčeni nad bombo v Bejrutu? Ali smo bili ogorčeni nad vojno v Siriji? Vseeno nam je bilo, dokler na vrata Evrope ni potrkala množica beguncev. Pa še takrat se je pojavila Zlovenija.

Napadi v Parizu so večino Slovencev seveda bolj prizadeli kot tisti v Bejrutu, to je pričakovano in logično. Tisti, ki bi moral skrbeti za simbolne geste, da družba ne pozabi, da sta Bejrut in Pariz nekaj istega, so politični voditelji. Če je kabinet predsednika vlade objavil tvit, kjer je izrazil sožalje Franciji in svojcem umrlih, bi moral objaviti tudi tvit o Bejrutu. Nosilci oblasti bi morali razmišljati, morali bi se zavedati svojega položaja. Tudi če državljani mislijo, da je Bejrut manj pomemben kot Pariz, tega ne sme misliti predsednik vlade. In tudi če misli, tega ne sme pokazati.

Ali ne pričakujeva preveč? Premier Miro Cerar je najprej govoril, da lahko Slovenija sprejme nekaj deset beguncev, potem smo bili pri številki 800, zdaj okoli 6000.

Ravno te Cerarjeve besede in njegova izjava s samega začetka krize, da moramo poskrbeti za begunce in hkrati poskrbeti, da država deluje normalno, so tipične za prikriti rasizem, vzet v širšem smislu. Ne moreš na eni strani govoriti o tem, da je neka zadeva zelo težka, krizna, alarmantna, na drugi strani pa zahtevati popolne normalnosti. Normalnost očitno želiš le zase, ne za vse.

Takšna politika, kot je Orbanova, dela točno tisto, kar si želi ISIS. ISIS potrebuje Orbana, potrebuje njegovo rasistično politiko, potrebuje ga, da pomeni zgled vsej evropski desnici.

Kakšna je razlika med ksenofobijo Mira Cerarja in tisto s forumov?

V konkretnem trenutku gre pravzaprav za sinergijo. Cerar se je begunske problematike že v izhodišču lotil v kontinuiteti z utečeno formulo krize, po kateri lahko porabimo samo toliko, kot ustvarimo. Begunska različica formule, tudi eksplicitno izrečena, ki pravi, da lahko sprejmemo samo toliko beguncev, kot jih lahko oskrbimo, pa ne bi imela tolikšnega učinka, če meje že v začetku ne bi postavil tako nizko. In tu so ljudje na forumih od samega predsednika vlade v roke dobili argument, da je njihov diskurz racionalen. Če lahko sprejmemo samo 15 ljudi, jih je že 16 preveč, 30 pa katastrofa. In prav nič ne pomaga naknadno sprotno višanje meje, stvar je bila že sprožena. Če bi politika že takoj premislila in, recimo, na začetku postavila številko 9000, bi s tem množici na forumih odvzela osrednje orožje. Ali je Cerar zasebno ksenofoben, na koncu niti ni bistveno – pri čemer mislim celo, da je, ne zatiskajmo si oči, Miro Cerar gotovo nima najbolj odprtih in liberalnih stališč –, a ker je popolnoma neizkušen in ne dovolj politično inteligenten, preprosto ne ve, kako grozljive posledice imajo njegove besede. Miro Cerar je s svojimi na videz nedolžnimi izjavami sokreator ksenofobne množice.

Vladna politika do migrantov temelji na neki domnevi, da je bolje, da vlada širi ideje izključevanja, kot pa da jih širi ulica ali opozicija.

Gre za zelo kratkovidno politiko, ker se ksenofobija na koncu ne bo ravnala po njihovem nadzoru. Hočejo biti strateški in mislijo, da so strateški. Od Milana Brgleza bi recimo pričakovali, da bo človek strateškega premisleka. Ampak, ljudje božji, pozabili so, da v javnosti, v mednarodnih odnosih, pri delovanju množične psihologije ne veljajo več enake zakonitosti kot leta 1990! Vlada je silno ponosna na tisto potezo, ko je helikopter ponoči posnel prihod beguncev čez Sotlo. Spreglejmo za hip očitno dejstvo, da je bila policija jasno instrumentalizirana, že to je sporno, in se raje vprašajmo, kakšen je bil namen propagandne akcije. Vlada je želela pokazati, kako so Hrvati grdi, a Evropa je zaznala le to, da se na meji med Slovenijo in Hrvaško dogaja nekaj »balkanskega«, celo Angela Merkel je omenjala še tleče balkanske konflikte. In če je kaj »balkansko«, je to prav nasilno razmejevanje od Balkana. Užaljeno smo kazali, kako se dve sosednji, evropski, Nato članici ne znata dogovoriti. Zgodil se je propagandni spin, ki pa je imel tudi na notranjepolitični ravni napačno izhodiščno predpostavko. S tem, ko se prilagajaš desnici, ko za svoje probleme kriviš Hrvate, desnice ne umiriš.

Zakaj?

Ksenofobne množice, ki je nastala v Sloveniji, ni mogoče reducirati na politično desnico, v njej so različni ljudje, eni so proti Angeli Merkel, drugi so proti beguncem zaradi ogrožanja delovnih mest in nižanja plač, tretji jih ne marajo, ker so drugačni, četrti imajo za sovraštvo spet nove razloge, vsa ta, tudi skrajna stališča so zaradi politike vlade dobila večjo politično legitimnost. In ker nosilec ni enoten in ni zares prepoznan, se lahko samo širi, s tem pa se celoten spekter politične misli iz neke navidezne sredine premakne še bolj na desno.

Nova24tv, Janšev medij, »ki služi resnici«, ne bi bil tako radikalen, če na njen teren ne bi stopil predsednik vlade. In ker Janšev medij predsednika konkurenčne stranke ne more podpirati, se je lahko samo radikaliziral. Ali z drugimi besedami, žica je postala nekaj normalnega, razpravljamo zgolj o tem, kako visoka naj bo.

Dogaja se evidentno, sistematično poneumljanje slovenske družbe. Poglejte recimo Žigo Turka, nekdanjega ministra za šolstvo, in njegov tekst Zapomnite si Pariz. Njegova osnovna predpostavka je, da je naša zahodna civilizacija kulturno, tehnološko, znanstveno, na vse načine superiorna, oni, muslimani in Arabci kot taki, pa so manjvredni. Niti ne želim resno polemizirati z njegovim rasističnim zapisom na portalu Siol.net, a je zanimiv, ker s tem, ko do konca izpelje izhodiščne premise, razkrije probleme tega diskurza. Žiga Turk je kot pisec izredno ponosen na to, da se njegove teze navidezno izidejo. Argument desnice je bil vedno, da znajo oni dobro in razumljivo artikulirati svoja prepričanja, mi, levičarski intelektualci pa smo nejasni. Kriterij je zanje jasen: resnico je vedno lahko povedati, tisti, ki je ne poznajo, pa se zapletajo. A v zaprtem prostoru, iz katerega si izvrgel vse probleme in protislovja, je lahko govoriti. Teorije zarote se vedno izidejo, a to ne pomeni, da so resnične. Pri čemer je treba dodati, da so diskurz Žige Turka in njegove simplifikacije prisotni tudi na levici. Sam ves čas opozarjam, da je za zdaj na levici povsem neprimerno govoriti o kulturnih razlikah, o tem, da moramo biti nanje pripravljeni, da moramo razmišljati, kaj bomo naredili, ko nekoč neka najstnica iz begunske družine ne bo želela nositi rute, kar naj bi od nje zahtevali njeni globoko verni starši.

Takšnim, ki se jim zdi to neumestno, pravijo sentimentalni levičarji.

Tako je. In ker ne definirajo, koga imajo v mislih, lahko samo sklepam, da se po kriterijih, ki jih izražajo, mednje umeščam tudi sam. To, da ne govorim o burkah in kliterodektomiji, ne pomeni, da se tega potencialnega problema ne zavedam. Pravim le, da je v tem trenutku, ko se rešuje problem beguncev, tovrsten pogled na probleme multikulturnosti deplasiran in škodljiv. Tudi po terorističnem napadu v Parizu namreč sodeluje pri enačbi »begunec je musliman je terorist«, ki bo narekovala celoten odziv.

Čez Slovenijo je šlo 220.000 beguncev. Koliko jih je bilo v burkah?

Morda so kakšno opazili, ampak te stvari niso bistvene. Najlažje je tudi z leve kritizirati sentimentalnost, humanitarizem, a se hkrati ne zavedati, kaj ta kritika pomeni. Če recimo kritiziraš humanitarca po starih šablonah in mu očitaš apolitičnost, potem ne opaziš, da diskurza humanitarnosti v Sloveniji sploh ni več, uveljavlja se diskurz varnosti in zavračanja. Kdor prazni humanitarizem vidi kot prevladujoči odziv, ne gleda, kaj se dogaja. Spomnite se na klasični preizkus, ki se je vrtel v javnosti, ali bi bili na dom pripravljeni sprejeti begunca. Izjemno naivno je misliti, da to vprašanje postavlja zagovornik humanitarizma. Hvalevredni so tisti, ki bi to tudi dejansko storili, a ljudje nismo tisti, ki bi se morali za to odločati, na to bi morala odgovoriti država. Podoben »komunikacijski šum« se je pojavil tudi pri vprašanju militarizacije Slovenije. Ljudje so slišali za gesto Radia Študent in oglasili so se posamezniki, bili so tudi z leve, češ, kaj je narobe s tem, da gre vojska na mejo pomagat policistom in ljudem. Nič ni narobe, a če nisi opazil, da je v trenutku sprejemanja zakona vojska že pomagala na meji, potem celotne zadeve ne razumeš. In tudi ne veš, kaj je narobe z idejo, da se vojski povečajo pooblastila, četudi zgolj začasno, četudi zgolj na zalogo …

Vsega skupaj ni razumel niti Milan Brglez, ki je dejal, da »se pobudniki referenduma ne zavedajo resnosti položaja«.

Milan Brglez je bil edina figura, od katere bi, gleda na njegovo predpolitično javno kariero, pričakoval, da se bo znal odzivati na kritiko lastnih političnih dejanj. Od njega sem pričakoval, da bo zaznal utrip javnosti, strokovnjakov, morda premislil o svojih stališčih. A ne, vztraja pri oholi drži. Brglez ima recimo povsem nedopusten, pokroviteljski odnos do poslancev Združene levice. Naj dam en primer: pred tedni je na začetku parlamentarne seje o begunski krizi poslanec ZL Matej Vatovec podal proceduralni predlog, češ, naj predsednik državnega zbora poskrbi za raven razprave. Brglez bi tej gesti preprosto moral pritrditi, ponoviti, da so opozorila o strpnosti na mestu in da morajo poslanci paziti na izrečene besede. A Brglez je sugestijo ignoriral, niti z besedo ni reagiral nanjo. Zakaj? Njega in njegove Združena levica preprosto moti. Na živce jim gre. Tudi Radio Študent jih moti. Motijo jih vsi, ki so kritični, in na notranjepolitični ravni smo po strukturi enaki beguncem. Miro Cerar in njegovi se ne bodo spremenili. Cerarjeva zmaga na volitvah je bila prelomna, način, kako je nastala SMC in njena ideologija sta vseskozi kazala na to, kar je ne koncu nastalo.

In kaj je nastalo?

Njihovo osnovno politično geslo, maksima delovanja, od nje ne odstopajo, je: mi bomo Slovenijo vodili, naloga ljudi pa je, da z nami sodelujejo. Popolnoma so prepričani, da imajo prav, gluhi so za vsakršne kritike ali sugestije! Ironija pa je v tem, da se je vse skupaj zgodilo kot triumf demokracije: volivci so izvolili volivce, torej ljudi, ki so obljubili čisti nič, zamaknjeno odločitev. Cerar recimo pred volitvami ni obljubil skoraj ničesar, a definitivno je obljubil, da bodo podrobno preučili, kaj bomo s privatizacijo. Ko kdo pred volitvami koketira z levičarsko provenienco in pravi, da bo nekaj podrobno preučil, to implicira, da ima do privatizacijskega seznama vsaj malo kritičen odnos. Tako se razume to sporočilo. In kaj se je zgodilo? Privatizacija se je nadaljevala. Vendar, mu boš lahko očital, da je lagal? Ne, rekel bo, da so seznam pač zelo hitro preučili. Izmuzljiv je. Namenoma.

Tako kot ograje nismo postavili sami, ampak je neke noči prikorakala na naše meje, tako bomo tudi mi na neki način kar naenkrat sodelovali v novi francoski ali pa kakšni drugi vojni. Kar zgodilo se bo, kar samo od sebe.

Bi se postavljanje ograj dalo preprečiti, je leva alternativa, ne mislim parlamentarno, pač pa civilnodružbeno, odigrala svojo nalogo?

Na levici res obstaja nekaj konceptulnih težav. Prisoten je argument, da se je z levimi političnimi akcijami vedno okrepil desničarski populizem. Kar je popolna neumnost, nedomišljena predstava. Večina slovenske levičarske intelektualne scene ima elementarni problem, navajeni so na stare šablone, ki danes niso več operativne. Ne moreš recimo mirno reči, Miro Cerar je neoliberalec, ne moreš reči, Miro Cerar je nevaren zaradi svojega praznega moralizma. Njegovi problemi so globlji, gre za človeka, ki je nekoč pisal eseje o tem, kako je Kekec slovenska substanca in kako se motijo tisti, ki zanikajo njegove pozitivne lastnosti. To ni raven predsednika vlade. Klasična levičarska scena še vedno misli, da je Cerar desen zato, ker je vernik in ker ima neoliberalno ekonomsko politiko. Ne, Cerar je desen zaradi specifičnega načina, kako razume ljudstvo, kako razume oblast, kako dojema sebe kot rešitelja. On ne izhaja iz ljudstva, on izhaja iz svojega kroga.

Ta dvojni, kačasti jezik Mira Cerarja je etično sporen. On je tisti, ki je pridigal o etiki, danes pa postavlja žične ograje.

Ne, niso ograje, kako tega ne razumete, to so zgolj preusmerjevalni objekti …

Svetlana Makarovič je dala dve izjavi, ki v kombinaciji izjemno dobro ujameta Cerarja in držo Evrope. Prva je njen verz »s tvojimi solzami bom tla pomil, ker imam v hiši rad čisto«, točno tako se slovenska politika obnaša do beguncev. Drugi je njen predlog, da slovenska himna postane Kuža pazi, pri čemer si idejo dovolim vzeti v čisto formalnem smislu, ne gre toliko za to, da čuvamo schengen za »Tante Merkel«, kot je dodala. Kuža pazi, najbolj elementarna melodija, ki jo na klavir zaigra praktično vsak otrok, je podoba na minimum zreducirane misli, ki hoče ostati čista in s solzami drugih pomiva svoja tla. Takšna je politika Mira Cerarja in Evrope.

Bo Slovenija znova podpisala vilensko izjavo, le da tokrat ne bo namenjena Iraku, pač pa Siriji?

Tako kot ograje nismo postavili sami, ampak je neke noči prikorakala na naše meje, tako bomo tudi mi na neki način kar naenkrat sodelovali v novi francoski ali pa kakšni drugi vojni. Kar zgodilo se bo, kar samo od sebe. Prvi korak se je že zgodil v torek na bruseljskem sestanku obrambnih ministrov EU. In dejstvo je, Miro Cerar lahko zdaj mirno počiva, njegova naloga je za zdaj opravljena.