Nevarna uporaba besedne zveze »vojno stanje«

Izredne razmere, izredno stanje, vojna – to so izrazi, ki smo se jim v času miru dolgo izogibali. Zdaj, po napadih v Parizu, jih je kot vojaško orodje uporabila ena od držav sredi Evrope. Tem vojnim izrazom sledijo konkretni ukrepi. Prebivalci Bruslja od sobote živijo v mestu, ki ga ogroža teror. Na ulicah je vojska, ohromljen je promet, trgi so prazni, trgovine zaprte, omejeno je gibanje. In vse od običajnega državljana do predsednika vlade je zelo strah. Žalovanju, ki je po pokolih v Parizu zajelo kontinent, zdaj sledi oborožena obramba, za katero nihče ne ve, kdaj se bo končala, koliko časa lahko traja, ne da bi trajno uničila naš način življenja. Boj proti terorizmu, izraz, ki ga je po napadih 11. septembra 2001 v New Yorku uporabil tedanji ameriški predsednik George Bush, nima trajnih posledic le za vsakdanje življenje številnih Evropejcev.

Tudi državljanske pravice, ki jih državljanom zagotavljajo ustave svobodnih držav, so nekatere države v veliki meri odpravile. »Izredne razmere«, ki jih je francoski predsednik Francois Hollande razglasil še v noči, ko so bili izvedeni napadi, policiji omogočajo, da lahko brez naloga za preiskavo odpira stanovanja, aretirance lahko zadržuje veliko dlje, nadzoruje lahko telefone in internet. Tudi množična napotitev vojske na ulice, kar so naredili v Belgiji, je postalo bolj pravilo kot izjema, v die Welt opozarja Dirk Schümer.

Katera stranka bi si upala nasprotovati razglasitvi izrednih razmer, ko gre za varnost in človeška življenja? Na koncu so državljani sami tisti, ki se prostovoljno odpovedo svobodi gibanja in komuniciranja, da ne bi ovirali iskanja teroristov.

Če se liberalni politik, kot je predsednik nizozemske vlade Mark Rutte, odloči, da bo uporabil besedno zvezo »vojno stanje«, to ni samo strašna retorika, ampak ima to tudi hude pravne posledice. Ko je razglašeno vojno stanje, nizozemski sodniki lahko nekdanje in bodoče borce v Siriji, ki so jih prej lahko le s težavo obsodili zaradi delikta, kot borce sovražnika obsodijo na do 30 let ječe.

Takšna je obrambna demokracija. Ali je to celo pokušina avtoritarne države, ki v zmešanih časih dobiva doma in v tujini vedno več podpornikov, sprašuje Dirk Schümer. So naše pravice res tako trdne, da jih nobena bomba ne more ukiniti?

Predsednik madžarske vlade Viktor Orban je že precej pred napadi v Parizu dejal, da podpira demokracijo, a prilagojeno različico brez liberalnosti. Od češkega predsednika Miloša Zemana, do skrajne desničarske francoske opozicijske političarke Marine Le Pen, danske ljudske stranke, ki je v vladi v Kopenhagnu, do desničarskih populistov v Švici, Severni Italiji in na Finskem, pa v evropskeptični Veliki Britaniji vplivni politiki vse pogosteje govorijo, da potrebujejo močno državo brez nadležnih državljanskih pravic.

Na Slovaškem je po besedah levičarskega predsednika vlade Roberta Fica zdaj vsak musliman pod ostrejšim nadzorom. Če Evropa svojih meja ne bo hitro neprodušno zaprla, bodo ti vedno bolj priljubljeni neonacionalisti postavili in varovali meje zoženega schengenskega območja. Ko se morajo Francozi v mestu svobode Parizu in Belgijci v prestolnici EU soočati z izrednimi razmerami, ko večina voditeljev EU na ravnost govori o vojni, je prihodnost za liberalno, odprto družbo, na katero smo se vsi navadili, videti temačna.

V Evropi so zdaj brezskrbna potovanja brez mejnih kontrol po schengenskem območju enako preteklost kot so po napadih 11. septembra 2001 v New Yorku sproščena potovanja z letali. Ni mogoče vedeti, kdaj in kje se neha nadzor interneta, krepitev tajnih služb, omejevanje državljanskih pravic. Ko protiliberalne stranke zmagujejo na volitvah, ko napadi in samo grožnje z njimi spodbujajo razglašanje izrednih razmer, se sredi Evrope krepi avtoritarna država po Orbanovem receptu.

Jasna prioriteta je zdaj namreč omejiti nevarnost z okrepitvijo navzočnosti policije in vojske na ulicah, teroriste iskati z veliko razširitvijo pristojnosti tajnih služb in onemogočiti mogoče bodoče teroriste. Zelo malo pomagajo opozorila, da si teroristi ravno takšno negotovost želijo. Saj za vse, kar naredijo, dobijo izjemno veliko pozornosti medijev, strah ljudi, pa tudi oboroženi konflikt z državno oblastjo.

Če se bo večina zadovoljila s tem, da bo na koncu spet vzpostavljen mir, čeprav z nekaj manj svoboščin, bo napadalcem v Parizu res uspelo, da bomo žrtvovali svojo kulturo.