Kako nahraniti učence?

Sindikalni zaupniki s slovenskih šol pogosto opozarjajo, da šole prepuščajo zagotavljanje prehrane zasebnim podjetjem, je novembra sporočilo vodstvo sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ) v pismu ministrici za izobraževanje Maji Makovec Brenčič. Vprašali so jo, kako je v takih primerih zagotovljena kakovost hrane.

Ministrica je odgovorila, da je v vsakem primeru za kakovost odgovorna šola. Tudi če hrano kuha in pripelje zasebno podjetje, šola zaposluje organizatorja prehrane (večinoma to delo opravlja učitelj gospodinjstva in biologije), ki sestavlja jedilnike in spremlja, kaj je na krožnikih. Tudi zunanji nadzor in uradni standardi se ne spremenijo.

Rok Ponikvar s podjetja Slorest trdi, da kuhajo vsaj tako dobro kot šole, saj imajo zaposlenih veliko več ljudi, ki so usposobljeni prav za to delo. »Notranji nadzor je pri nas veliko strožji,« poudarja. Edino podjetje, ki pripravlja prehrano za več šol kot Slorest, je Sodexo. Predsednica sindikata gostinstva in turizma Karmen Leben pravi: »Pri teh dveh podjetjih ne dvomim v kakovost.«

Vendar sindikalni zaupniki vztrajajo. »Odnosi s Slorestom so dobri in starši so zadovoljni,« pravi na primer Katarina Peternelj, organizatorka prehrane na osnovni šoli Škofja Loka – Mesto, »vendar se ne morem znebiti občutka, da veliko podjetje prehrani ne posveča toliko pozornosti kot posamezna šola.« Na njeni šoli za tri oddelke na dislocirani enoti hrano naročajo pri Slorestu, vendar hrane še ni poskusila.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je lani spremljal 94 šol in ugotovil, da zavezujočih smernic glede kakovosti prehrane ne izpolnjujejo v zadostni meri. Velika večina šol sama skrbi za kuho. Medtem ko za šolsko malico ministrstvo določa cene in število kuharjev, so šolska kosila tržna dejavnost. Na voljo so sicer smernice, a ravnatelji sami določajo, kakšne bodo cene kosil in koliko dodatnih kuharjev bodo zaposlili. Odgovornosti za prehrano ravnatelji ne zavračajo, ker so kosila poleg oddajanja šolskih telovadnic edina dejavnost, kjer šole ustvarjajo presežke prihodkov nad odhodki. »Dobički niso veliki, a so,« pravi predsednik združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Gregor Pečan.

Ravnatelji večine šol, ki so se odločili za obroke zasebnih podjetij, so nam pojasnili, da so se v resnici odločali med zasebnikom in tem, ali bodo zgradili kuhinjo. Trdijo torej, da je odločitev posledica oteževalnih okoliščin, ki jih pri večini šol ter pri zasebnih podjetjih ni.

Zasebniki morajo s cenami kosil pokriti več stroškov kot šole, pri katerih elektriko in vodo ter del plač zaposlenih plačajo občine oziroma država. »S ceno, s katero šole pokrijejo zgolj stroške materiala, moramo mi pokriti še plače in energente,« trdi Ponikvar iz Sloresta. Pojasnil je, da zasebna podjetja dobičke s šolsko prehrano ustvarjajo zato, ker od dobaviteljev kupujejo ceneje kot šole, ter zato, ker »bolj učinkovito uporabljajo zaposlene«. Plače kuharjev so v Sloveniji zelo nizke, ne glede na to, ali delajo v javnem zavodu ali v zasebnem podjetju, so pa v zasebnih podjetjih bolj obremenjeni kot v javnem sektorju, trdi Karmen Leban.