S pesmijo za begunce

Podobno kot oblikovalci in ilustratorji ter številni drugi kulturniki so se tudi slovenske glasbenice, zbrane v iniciativi Glasne, aktivirale in s svojim delom podprle begunce in begunke z Bližnjega vzhoda, katerih prihod ta hip povzroča polarizacijo javnosti po vsej Evropi. V znak solidarnosti z njimi so pripravile dobrodelno prireditev na dveh ljubljanskih lokacijah, v atriju ZRC SAZU in Pritličju, kjer se je zbralo zajetno število njihovih somišljenikov, in nazadnje zbrale nekaj manj kot tisoč evrov denarnih prispevkov in veliko materiala. Vse skupaj so že predale Socialnemu centru Rog.

Petkov večer je sprva potekal v prepletu besede in glasbe, uvedla pa ga je kantavtorica Katarina Avbar in v spremstvu kitarista Petra Dekleve začela s svežo pesmijo Nomadi. S to »begunsko himno« nam je nastavila ogledalo in že takoj ponudila priložnost, da se vživimo v kožo beguncev. Z izjemno energijo in močjo je nadaljevala igralka in nekdanja poslanka Jerca Mrzel. S pesmijo kantavtorice Ksenje Jus Uspavanka za človeštvo je spregovorila o beguncih, ki na morju čakajo, da mine norost, ki jih obdaja, čakajo in tonejo, predaleč je namreč obala. Ob verzu »Zjutraj so se zadnjič kot ljudje zbudili, revni, a svobodni in prekleto živi, zjutraj so se zadnjič v novi dan zbudili, zjutraj so objeli vse, ki so jih ljubili,« je bilo razpoloženje že tako ganljivo, da je oder v pravem trenutku, opasana s kitaro, prevzela Jusova in postregla z energično Vojne je konec.

Z Niko Solce in njenim bratom Matijo smo se odpravili na pot. Priredba sevdalinke Put putuje Latif-aga bosanskega pevca Safeta Isovića nas je z Vzhoda popeljala na Zahod in se prelila v temperamentno različico slovenske narodne Kam so šle vse rožice. Nastop je z govorom zaokrožila aktivistka Aigul Hakimova in poudarila, da je begunsko gibanje najmočnejše gibanje 21. stoletja, ki nam je pokazalo, kaj pomeni preživeti in upreti se. Postregla je tudi s podatkom, da je Slovenija v času od osamosvojitve status begunca priznala le nekaj več kot 300 ljudem, kar je zbranim dalo misliti, kako zelo zaprta je naša država do tistih, ki so morali, da bi sploh preživeli, zapustiti domove.

Katarzični obred je nadaljevala Bogdana Herman. Že prej nam je zaupala zgodbo svojih dedka in babice, ki sta bila pred sto leti begunca, in povedala, da ima zato tudi sama v genih zapisano njuno dolgo in težko pot. A capella je doživeto zapela realistično prekmursko pesem Gda se dragi v Ameriko odpravlja, ki opisuje pot slovenskega izseljenca v Združene države Amerike, in spet smo imeli zrahljano dušo, ko se je na odru pojavil še duo Najoua (Ana Kravanja in Samo Kutin) in na kalimbah odigral elementarno »plemensko« skladbo Beg in s tem poskrbel za vrhunec večera.

Naslednja ura je sicer postregla še z nastopom Brine Vogelnik, avtorskimi pesmimi skupine Malamor, ki se napajajo v tangu, kabaretu in bluesu, pa Katarine Juvančič in Feminističnega pevskega zbora Z’borke ter na koncu tudi z nekoliko neposrečenim skupinskim nastopom vseh nastopajočih, a nič ne de, takšnih nesebičnih prireditev – tokratna se je v noč podaljšala v Pritličju, kjer so muziko sukale domače didžejke – smo lahko samo veseli.