Kako odpraviti teror

V Sloveniji neprestano rožljajo z vprašanjem: kaj če bo Avstrija zaprla meje? To vprašanje naj bi pri ljudeh ustvarilo vtis, da je zadeva resna in da je treba Slovenijo nujno ograditi, slovenske meje pa nepredušno zapreti. Toda to vprašanje, ki kliče po novi železni zavesi, je le dimna zavesa. Pravo vprašanje se namreč glasi: kaj če bo Nemčija zaprla meje? Saj res – kaj? Takoj zatem bodo meje zaprle še vse države na balkanski poti, pravijo. Logično! Ne, to ni logično. Še zdaleč ne. Če Nemčija zapre meje, bi bilo logično, da bi begunce sprejele še druge evropske države, magari po sistemu kvot, o katerem so se pred časom dogovarjale.

Toda nič ne kaže, da bo zmagala logika. Ravno nasprotno: zdaj, po terorističnem napadu v Parizu (in Maliju, če že hočete vzporednico sequelu, ki ga je v obliki Balija dobil 11. september 2001), vse evropske države delajo vse, da beguncev ne bi sprejele – ropotajo, kričijo in zastrašujejo ter na pomoč kličejo vojno proti terorju in državo nacionalne varnosti, da bi ja ustvarile »moralni« kontekst za enačenje beguncev in teroristov. Višegrajska skupina – prvi »minišengen«, če smo že ravno pri »minišenegnih« – se je že nepredušno zaprla, beguncev pa ne bo sprejemala (le kristjane, če bodo seveda znali nadaljevati Jezusovo repliko: »Bil sem lačen in nahranili ste me, bil sem nag in oblekli ste me, bil sem bolan, pa ste poskrbeli zame, bil sem brez doma, in ...«), Britanija, ki je na Bližnjem vzhodu zelo drekala, je vse dostope – tudi z junaško pomočjo Francije – blokirala (Calais!), Amerika, ki je Bližnji vzhod najbolj sadistično razstreljevala, pa naj bi sprejela le deset tisoč beguncev.

Če jih sploh bo, kajti večina ameriških zveznih držav odločno nasprotuje sprejetju beguncev, republikanski predsedniški kandidati – ja, Amerika je ravno sredi predvolilne kampanje – pa kar tekmujejo, kateri bo beguncem zadal smrtonosnejši udarec. Jeb Bush, brat malega Busha, bi sprejel le kristjane, Chris Christie, guverner New Jerseyja, ne bi sprejel niti enega sirskega begunca, še sirot ne, Donald Trump, prvi zet Slovenije (in prvi posvojitelj paranoje, ksenofobije, histerije ipd.), ki ju je skušal takoj zasenčiti, pa je rekel, da bi izgnal vse Sirce, ki so v Ameriko prišli v Obamovem mandatu, zaprl vse džamije in popisal vse muslimane, ki živijo v Ameriki. Ko so ga vprašali, v čem bi bila potem razlika med Ameriko in nacistično Nemčijo (v kateri so se morali Judje posebej registrirati), je odvrnil: »Vi mi povejte!«

Več kot deset tisoč beguncev bi lahko sprejele tudi evropske davčne oaze, vse od Liechtensteina in Luksemburga do Monaka in Kanalskih otokov, pa jih ne bodo – to bi jim le pokvarilo turistično sezono. Spomnite se, kako so nekateri javkali, češ da bodo begunci poleti pokvarili ali pa že kar uničili turistično sezono. Britanski turisti so se celo pritoževali zaradi »nevzdržnih« in »brutalnih« razmer, ki so jim bili izpostavljeni na grškem otoku Kosu – te »nevzdržne« in »brutalne« razmere so bili kakopak begunci, toda poleti ni nihče izmed njih niti slutil, kako zelo turistično sezono pokvari šele teror, ki so mu »mehke« tarče pisane na kožo. Teror je zadnje čase ubil veliko turistov (ruski Metrojet, tunizijsko letovišče Sousse, tunizijski muzej Bardo), toda Sircem, Afganistancem, Iračanom in Libijcem je teror turizem v zadnjih letih povsem ubil.

Tiste, ki navijajo za ograjevanje Slovenije, zaprtje meja ter registracijo in strogo preverjanje vseh beguncev, obenem pa poudarjajo, da je beguncev preveč, da le motijo promet in da Slovenija ne zmore obvladovati tako množičnih tokov, je treba vprašati: in kaj boste storili poleti, sredi turistične sezone, ko slovenske avtoceste preplavijo množice turistov, ko Slovenijo prečka tudi po 150 tisoč vozil na teden, ko ta vozila ustvarjajo neskončno dolge zastoje, povzročajo strašen kaos in hude prometne nesreče, v katerih umre tudi kar nekaj Slovencev? Boste vsakogar posebej registrirali? Boste vsakomur posebej vzeli prstne odtise? Boste vsakomur posebej pogledali v šarenico? Če lahko obvladujemo turistične množice, potem lahko obvladujemo tudi begunske množice, še toliko bolj, ker begunske množice nikogar ne povozijo. In v Sloveniji niso nikogar povozile, pa je skoznjo potovalo že več kot 250 tisoč beguncev, zato so ograje in žice odveč.

Kaša ali kasha?

Zakaj je pri nas taka panika zaradi beguncev, če pa gredo vsi v Nemčijo? In dalje: če je v Nemčijo prišlo že na stotisoče beguncev, kako to, da se ji po razstrelitvi Pariza ni kar zmešalo od strahu, panike in paranoje in ni odprla koncentracijskih taborišč? To pomeni le eno: da je bila reakcija na pariški pokol v Evropi pretirana.

Nič, Evropejci – in Slovenci nič manj, se razume – so ponovno vzljubili idejo nacionalne države. In kot kaže, bodo vzljubili tudi idejo države nacionalne varnosti – z digitalnim prisluškovanjem in nadzorovanjem vred (v Ameriki je pod stalnim »protiterorističnim« nadzorom 1,2 milijona ljudi, je na podlagi Snowdnovega »žvižganja« izračunal David Lyon). To naj bi rešilo vse težave – to naj bi jih obvarovalo pred terorjem. Toda vera v digitalni, tehnološki »čudež« je vendarle zgolj vera. Samo pomislite: v Franciji so po terorističnem napadu na satirično revijo Charlie Hebdo že vklopili vojno proti terorju in državo nacionalne varnosti (z obsežnim prisluškovanjem in intenzivnim nadzorovanjem vred), pa terorističnega napada, ki se je zgodil 13. novembra, kljub temu niso preprečili. Še huje, ta napad je bil tako masiven, tako obsežen in vanj je bilo vključenih toliko low-tech oseb, ki so med seboj komunicirale brez posebnega šifriranja, da bi ga morali – če so že ravno vklopili vso sofisticiranost, vso čudežnost in vso učinkovitost države nacionalne varnosti – vnaprej zaznati, pa ga niso. S tehnološkim »čudežem« ni bilo nič. Slovita Poejeva novela Ukradeno pismo (1844), v kateri vsi iščejo usodno pismo, ki bi lahko kompromitiralo neko visoko damo, a ga ne najdejo, ker leži na mizi, vsem na očeh, se dogaja prav v Parizu.

Ergo: da bi nas pred terorjem rešila tehnologija, je malo verjetno. Še manj verjetno pa je, da bo tehnologija zlomila in odpihnila ideologijo, ki poganja Islamsko državo. Vera v vsemogočnost države nacionalne varnosti je čisto pretiravanje. A koga to briga? Še najmanj elite, finančne in politične, ki so tako blazno ograjene in zaščitene, da so pred terorjem povsem varne.

Tudi druge rešitve, ki jih vidi – in s katerimi maha – evropska politika, ne bodo ustavile terorja. Recimo: ograjevanje držav, zapiranje meja, islamofobija, histerija, grožnje z »retaliacijo«, prepoved nošenja burke in nikaba, enačenje beguncev in teroristov. Ne bo šlo – teroristi, ki so razstrelili Pariz (prvič in drugič), so bili »naši«, francoski in belgijski državljani. Bomo zaprli meje za Francoze in Belgijce?

In ja, samo lani se je Islamski državi, ki s svojimi mesijansko-apokaliptičnimi fantazijami lepo dopolnjuje krizo kapitalizma in Zahoda (in ki se ima – rečeno v jeziku zahodne politike – za »spremembo«), pridružilo 15 tisoč ljudi iz 80 držav, pravijo obveščevalne službe. Demoniziranje tistih, ki bežijo pred Islamsko državo, je znak hude kognitivne disonance, če ne že kar nihilizma, ki lahko mirno tekmuje z nihilizmom same Islamske države, katere fantazije o pokoritvi vsega sveta zvenijo le kot odmev zahodnih, neoliberalnih fantazij o pokoritvi »globalnega« sveta. Tako kot si Islamska država prisvaja nove in nove teritorije, da bi lahko pobrala več davkov in bila bogatejša (s tem se na veliko ponaša, kot vemo), si tudi neoliberalni Zahod – z novimi in novimi bombardiranji, vojnami ipd. – prisvaja nove in nove teritorije, da bi si odprl čim več novih trgov, da bi lahko čim več privatiziral in da bi s tem čim bolj bogatel. Če bi hoteli »obrzdati« Islamsko državo, potem bi morali »obrzdati« tudi ambicije neoliberalnih elit in njihove pohode na Bližnji vzhod. Tiste, ki zdaj v imenu »kulturnih« in »varnostnih« vidikov navijajo za prepoved »nošenja muslimanskih pokrival, ki zakrivajo obraz,« burke in nikaba, pa je treba vprašati: kdo je komu vsilil več svoje »tradicije« in več svojih »navad« – Bližnji vzhod Zahodu ali Zahod Bližnjemu vzhodu? Bodo tudi kurentom, ki imajo maskirane, »zakrite« obraze, prepovedali nastopati v javnosti? In klovnom? In pustnim maskam?

Kaj pa sprejemanje »patriotske«, protiteroristične zakonodaje? Nič, s tem politiki le ustvarjajo vtis, da »delajo«, da »ukrepajo«, da so torej »odločni« in »učinkoviti« (in da se odlično vklapljajo v sodobno narcistično kulturo »takojšnje zadovoljitve«, »instant gratifikacije«, amfetaminskega fiksa), terorja pa to ne bo nevtraliziralo ali odpravilo – kot ga niso odpravili Guantanamo, Abu Grajb, Camp Bucca, waterboarding, kletke in vojna proti terorju. Naredili so ga le še kreativnejšega, inventivnejšega, iznajdljivejšega. Od leta 1980 do leta 2003 je bilo na Bližnjem vzhodu 315 samorazstrelitev – od napada na Irak do danes pa jih je bilo že na tisoče. Teror se hrani z vojnami. Še več, v Campu Bucca, malem Guantanamu, ki leži v Iraku, so se, pravi Pepe Escobar, avtor knjige Imperij kaosa, srečali ustanovitelji Islamske države (Al Bagdadi, Al Turkmani, Hadži Bakr itd.).

Bo pomagalo, da vse skupaj razglašajo za huntingtonski »spopad civilizacij« (krščanstvo vs. islam), da navijajo le za sprejetje krščanskih beguncev, muslimanom pa bi vrata zaprli (»nepredušno«, kot pravijo), in da ne zamudijo priložnosti, da terorja ne bi povezali z islamom? Ne, da za vir terorja razglašajo islam, ne bo prav nič pomagalo. Bi pa pomagalo, če bi opustili vojno proti terorju, s katero Bližnji vzhod tako uničujejo, da ljudem ostaja le še religija. Če ljudem s shock & awe kampanjami vzameš vse, jim ne moreš potem očitati, da se »oklepajo« le še religije. »Tisti, ki so ljudem iztaknili oči, jim zdaj očitajo, da so slepi,« bi rekel John Milton, avtor epske pesnitve Izgubljeni raj.

Bo pomagalo, da Islamske države ne imenujejo Islamska država, temveč Isil ali Isis ali Daesh (ali Da’esh ali Da’ish)? To zdaj počnejo evropski politiki, od francoskega predsednika Hollanda do našega zunanjega ministra Karla Erjavca, očitno misleč, da bo Islamska država tistim, ki z njo simpatizirajo, zato manj teknila ali pa bo njen teror zato slabše obrodil. Če teroristične organizacije ne imenuješ tako, kot se imenuje sama (al-Dawla al-Islamiya = Islamska država), še ne pomeni, da si jo eliminiral, da si ji vzel legitimnost ali da si zmagal. Kot bi rekel Prešeren: »Al prav se piše kaša ali kasha, / se šola novočŕkarjov srdita / z ljudmi prepira starega kopita; / kdo njih pa pravo trdi, to se praša. / Po pameti je taka sodba naša: / ak je od kasha kaša boljga žita, / in boljš’ obdelana, in bolj polita, / naj se ne piše kasha, ampak kaša. / Ak pa po črki boljši jed ne bóde, / in zavolj črke ne trpi nič škode, / obhaja taka misel nas Slovence, / de pravdajo se ti možje znabiti, / za kar so se nekdanji Abderiti / v sloveči pravdi od oslóve sence.«

Politika terorja

Če Islamske države ni moglo zlomiti 250 tisoč iraških vojakov, ki so jih leta in leta urili Američani, potem je ne bo zlomilo niti to, da jo imenujejo Daesh. A po drugi strani, tudi to, da Islamsko državo razglašaš za »kult smrti« ali »utelešenje hudiča«, kar zdaj počnejo evropski voditelji, ta večna sonca brezmadežnega uma, ne bo pomagalo. Kaj pa o Islamski državi povejo s tem, ko jo razglasijo za »utelešenje hudiča«? S tem le pokažejo, da svet pojmujejo tako arhaično in srednjeveško kot sama Islamska država.

Bi pa pomagalo, če bi ob vojaški rešitvi našli tudi politično, če bi Iraku, Afganistanu, Siriji in Libiji pustili, da postanejo države in da si povrnejo suverenost (z vsemi državnimi strukturami in institucijami vred), če bi ljudem na Bližnjem vzhodu pustili, da postanejo državljani (zdaj so le »osumljenci«, tam in tu), in če bi recimo sunitom, ki so v Iraku v taki manjšini, da na volitvah, vsaj v doglednem času, nimajo nobenih možnosti, zagotovili avtonomijo z možnostjo odcepitve (kar se bo na koncu itak neizogibno zgodilo, razen če nočejo, da bodo suniti alternativo še naprej videli v Islamski državi). Pomagalo bi tudi to, če Zahod Bližnjega vzhoda ne bi več dojemal kot nekoga, ki ga je treba spraviti na pravo pot (in »civilizirati«, »spremeniti«, »urediti«, »disciplinirati«), če ne bi Sirije groteskno razbijali zato, da bi lahko naftovod in plinovod iz sunitskega Katarja in sunitske Savdske Arabije varno speljali prek sunitske Sirije (režim Bašarja Al Asada naj bi zrušili in ustvarili neke vrste »Islamsko državo«, ki bi delovala kot sunitska tamponska cona, s katero bi stiskali Sirijo ter nevtralizirali geopolitične in energetske interese Rusije), če bi vse vojne – brez izjeme, s »preventivnimi udarci«, kakršnega se grejo zdaj Francozi v Siriji, vred – potrebovale odobritev Varnostnega sveta Združenih narodov, če bi vse – tudi zavezniške, koalicijske, dronske ipd. – pokole civilistov razglasili za vojne zločine in za zločine proti človeštvu, če bi vse krivce za pokole civilistov – tudi Američane, Evropejce – izročili Mednarodnemu kazenskemu sodišču in če bi Zahod nehal verjeti, da se ljudje delijo na tiste, ki imajo, kot bi rekla Hannah Arendt, »pravico do pravic«, in one, ki te magične metapravice nimajo, ali pa če bi, recimo za dober začetek, nehali trgovati in poslovati z Islamsko državo (nafta ipd.), če bi zbombardirali naftna polja, ki polnijo njen budžet (bombardirali jih niso le zato, ker se bojijo, da bi to destabiliziralo naftni trg!), in če bi nehali prodajati orožje državam, ki financirajo džihadistični teror (Francija prodaja orožje Savdcem, ki financirajo Al Nusro, povezano z Al Kaido, s katero so bili povezani januarski atentatorji na revijo Charlie Hebdo!), in če bi nehali podpirati režime, ki na oblast prihajajo s puči (Egipt). S tem bi Islamsko državo bolj delegitimirali kot pa s črkarsko pravdo.

Toda ne pozabite: Islamsko državo – kalifat, ki očitno brezmejno uživa v vojni – legitimirajo že s tem, ko jo bombardirajo. Teroristične organizacije ne moreš bombardirati – bombardiraš lahko le državo, mar ne? Ker je bila Al Kaida brez »države«, brez svojega »suverenega« teritorija, so bombardirali Afganistan in Irak, s čimer so Al Kaido zlagoma prelevili v državo, Islamsko državo. Zdaj evropski voditelji drug za drugim ponavljajo, da bodo Islamsko državo »iztrebili«, »eksterminirali«, »povsem uničili« – do zadnjega terorista. »Toda zadnji terorist je le fikcija – sistem bo vedno ustvarjal nove in nove,« pravi Heiner Flassbeck, nekdanji državni sekretar na nemškem finančnem ministrstvu in svetovalec Oskarja Lafontaina. Ali kot pravi oxfordski učenjak Rob Johnson: »Če bodo Islamsko državo v Siriji zmečkali, kdo jo bo zamenjal?« In dalje: »Čigava vlada in čigava vojska bosta nadzorovali teren, ki ga je okupirala Islamska država? In kdo bo vse to financiral?«

Sploh pa, zaradi tega, ker so teroristični napad razglasili za »vojno dejanje«, še ne pomeni, da so kaj bližje rešitvi. Bush je to storil leta 2001, a to ni ničesar rešilo. Ravno nasprotno: če je v vojni proti terorju umrlo toliko civilistov (600 tisoč v Iraku, 250 tisoč v Afganistanu itd.) in tako malo teroristov, pomeni, da je z njo res nekaj zelo hudo narobe.

In seveda, vojna proti terorju po vseh teh letih – dobrih 12 let po Bushevem oznanilu, da je »misija končana« – še vedno traja. Zdi se, da ni le permanentna, temveč večna. Kot vojna proti drogam. In kot vojna proti revščini.

To ni naključje. Ne spreglejte namreč strukturnega defekta, ki druži vojno proti revščini in vojno proti terorju. Ali bolje rečeno, vojna proti terorju ne deluje iz istega razloga, kot ne deluje vojna proti revščini. Ko se boriš proti revščini, ni nujno, da se boriš proti neenakosti. Ali bolje rečeno: proti revščini se boriš prav zato, da se ti ne bi bilo treba boriti proti neenakosti. Elite – od Billa Gatesa navzdol – se proti revščini borijo zato, da se jim ne bi bilo treba boriti proti sistemu, strukturam oblasti in ekonomskim mehanizmom, ki to neenakost – in posledično revščino – ustvarjajo. Kar velja tudi za vojno proti terorju: vojno proti terorju se greš zato, da se ti ne bi bilo treba boriti proti okoliščinam in razmeram, ki porajajo teror, da ti torej ne bi bilo treba spreminjati sveta, ki ustvarja teror.

In tako kot tisti, ki se borijo proti revščini, še naprej mirno slavijo politiko, ki revščino ustvarja (liberalizacija trga, deregulacija kapitala, privatizacija javnih storitev, vitka država, demontaža socialne države), tudi oni, ki se borijo proti terorju, še naprej zganjajo politiko, ki teror ustvarja, s čimer prikrivajo, da gre le za dva obraza iste politike. Politika, ki ustvarja revščino, je politika, ki ustvarja teror.

Teror bomo odpravili, če bomo odpravili brezup, revščino, brezposelnost.

Konec terorja

Leta 1995 je na velika platna prišel francoski film Sovraštvo (La haine), ki je postal prava senzacija, ker je prikazal bedo, obup in zapuščenost francoskih getov. Prizorišče je neimenovani pariški banlieue, »eksperimentalna« stanovanjska soseska, v katero so naselili predvsem priseljence – v času blaginje. Brezposelnosti ni bilo, delovnih mest je bilo dovolj, socialna država je delovala, integracija je bila hit dneva, ljudje so bili zadovoljni. Toda z leti je šlo vse k vragu: delovna mesta so izginila, tovarne, v katerih so delali priseljenci, so zaprli, država je začela varčevati, socialne mreže so presahnile, kakovostno izobraževanje je mrknilo, javne institucije pa so zamenjale »neformalne« oblike organiziranja – in banlieue, ta novi geto, se je začel utapljati v brezposelnosti, revščini, prikrajšanosti, deklasiranosti, brezperspektivnosti, izgubljenih iluzijah, jezi, nasilju in kriminalu.

Kot vidimo, je šlo potem le še na slabše. Postalo je tako slabo, da se v francoskih banlieues, ki jih je celo francoski premier Manuel Valls – kmalu po napadu na revijo Charlie Hebdo – imenoval »teritorialni, socialni in etnični apartheid«, in bruseljskem Molenbeeku, ki je bil še pred 20 leti trdnjava delavskega razreda (danes pa je celo lokalni nogometni klub padel v tretjo ligo), ne rojeva več le kriminal, temveč teror, ki je šokiral ves svet.

Ali kot je v New York Timesu zapisal novi katarski emir Tamim bin Hamad Al Tani: »Sem musliman in vam lahko povem, da problem ni islam, temveč brezup. To je brezup, kakršnega je obilo v sirskih in palestinskih begunskih taboriščih ter v od vojne utrujenih sirskih, iraških, jemenskih in libijskih vaseh pa v Gazi. To je brezup, kakršnega vidimo v revnih soseskah velikih evropskih mest in celo ameriških. To je brezup, ki ne pozna ne nacionalnosti ne religije – in s tem se moramo ukvarjati, če hočemo ustaviti val terorja.«

Ergo: teror bomo odpravili, če bomo odpravili brezup, revščino, brezposelnost. In tu je problem: vojna proti terorju, ki naj bi odpravila teror, ga ne bo odpravila, ker ne bo odpravila bednih, eksplozivnih socialnih razmer, v katerih je nastal teror – odpravila ne bo niti vzrokov, ki so pognali Islamsko državo, niti vzrokov, ki mlade Francoze in Belgijce poganjajo v njen objem – in v objem njene ideologije.

Ideologije ne moreš zlomiti z bombami. To bi mi, Evropejci, ki imamo bogate izkušnje z nacistično ideologijo, morali vedeti, je opozoril Aleš Bučar Ručman: nacistične ideologije niso odpravili tako, da so jo bombardirali, temveč tako, da so po vojni ustvarili svet, ki je stal na novih ekonomskih, socialnih in finančnih temeljih. V ameriškem Bretton Woodsu so se zaveznice – ob koncu vojne, junija 1944 – dogovorile za novo finančno, monetarno in ekonomsko arhitekturo povojnega sveta, s čimer so se hotele izogniti napakam predvojne ekonomije: finančne, energetske, nepremičninske in kreditne trge so zregulirale, tako da finančni kapital ni mogel več kar prosto bežati (ter iz držav s primanjkljaji kar tako skakati v države s presežki), špekulacije in trgovanje s fikcijami so izobčile, kapital so ustavile, obrestne mere so znižale (da so omogočale višjo zaposlenost), varčevanje so odpravile, državi so določile aktivno vlogo, socialni državi pa še aktivnejšo, kot da bi vedele, da je prav socialna država najboljše jamstvo nacionalne varnosti in da teror, ozaljšan z ideologijo »končne rešitve«, zacveti prav v družbi, ki se getoizira.

Po drugi svetovni vojni so torej naredili vse, da vrnitev v čas pred krizo, ki je povzročila srhljivo vojno in holokavst, ne bi bila več mogoča. »Nikoli več,« so ponavljali. Ljudem so ponudili boljšo ideologijo od nacistične, kapitalizmu so začrtali zakonodajni okvir, neoliberalizem pa odpihnili. In teror je izginil.