SDH izigral delavce

Slovenski državni holding (SDH) je ta teden nepričakovano prodal Adrio Airways Tehniko. Podjetje s 55-letno tradicijo in z 205 zaposlenimi, ki se ukvarja s servisiranjem letal, je za približno dva milijona evrov kupila leta 2009 ustanovljena poljska družba Linetech holding. Iz SDH so sporočili, da je bil prodajni postopek »konkurenčen in transparenten« in da bo Adria Tehnika dobila »lastnika, ki bo podpiral njeno rast in nadaljnji razvoj ter ohranil njene ključne funkcije v Sloveniji«. Gre za standardne floskule, ki jih ob takšnih dogodkih SDH pogosto zapiše v sporočila za javnost. Ki pa predvsem v tem primeru še najmanj držijo.

Drugi najresnejši kupec, konkurent Poljakom, so bili zaposleni v Adrii Tehniki, 153 delavcev, ki so si od poletja prizadevali za delavski odkup. Torej za to, kar je tudi vladajoča koalicija zapisala v koalicijsko pogodbo pod geslom »ekonomska demokracija« kot enega izmed ukrepov za izhod iz krize. Pomenljivi za prihodnost Adrie Tehnike in zaposlenih v njej so razlogi, zaradi katerih so se delavci odločili za odkup. Kot so nam pojasnili v iniciativnem odboru, katerega člani so Roman Repnik, Tomaž Pečnik, Andrej Černe, Alenka Vrhunec in Tadej Gabrovšek, so se tako odločili, potem ko so se predstavniki delavcev srečali z enim od morebitnih kupcev. Ta jim je predstavil svoje namere. »V nekem trenutku nam je postalo jasno, kaj želijo. Niso bili zainteresirani za ohranjanje dejavnosti na Brniku, za ohranitev vseh 200 delovnih mest, zanimali so jih predvsem letalski tehniki z licencami, ki bi jih lahko novi lastnik preprosto razporedil po evropskih letališčih za svoje potrebe po linijskem vzdrževanju,« torej za pregled letal po pristanku.

Po izbruhu krize so v številnih podjetjih delavci poskušali z odkupom. Delavskega prevzema so se lotili novinarji Večera, delavci Mariborske livarne (MLM), ki so hoteli oživiti enoto za izdelovanje kopalniških armatur Armal, zaposleni v Fructalu, Muri, v mariborskem podjetju za proizvodnjo tirnih vozil STS, ki ga je prejšnji lastnik Siemens kar likvidiral. A vse brez uspeha, predvsem zato, kot pojasnjuje dr. Aleksandra Kanjuo - Mrčela z ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki je na začetku devetdesetih let poskušala v Sloveniji širiti prakso delavskega lastništva po zgledu praks iz zahodne Evrope, ker v Sloveniji še vedno ni zakonodaje, »ki bi delavcem pomagala premostiti to prvo obdobje, v katerem ni denarja za investicije, saj navadne komercialne banke, ki delavskega lastništva ne poznajo, nerade pomagajo«. Mimogrede – v omenjenem obdobju so slovenske banke pomagale pri več kot 215 menedžerskih prevzemih, za kar so zastavile za več kot 5,5 milijarde evrov jamstev …

Novi predsednik uprave SDH Marko Jazbec je prejšnji teden na sestanku delavcem dejal, da njihov kapital ni dovolj kakovosten – da je preveč »dolžniški«.

Ironično je, da je delavcem Adrie Tehnike to celo uspelo. Brez pomoči države so si sami zagotovili finančno konstrukcijo. »Ni bilo lahko,« pojasnjujejo, obiskali so tako rekoč vse slovenske banke – brez uspeha. »Sestanki so bili odlični, a nazadnje so bile vse tiste kave in parkirnine presneto drage, saj konkretnih ponudb nismo dobili, razen neke vrste potrošniških posojil z zahtevo po zastavitvi osebnega premoženja,« pravijo. A niso obupali, zbrali so vse prihranke – skupaj skoraj pol milijona evrov –, in ker jim slovenske banke niso priskočile na pomoč, sta jim dodatna posojila zagotovila dva pomembna dobavitelja, hkrati pa jim je uspelo dobiti še poroka za 3,4 milijona evrov dolga, ki ga ima podjetje do obeh lastnikov, do letališča in Adrie Airways.

Iniciativo, ki je od vseh podobnih doslej prišla najdlje, je podpirala lokalna skupnost – občina Cerklje –, načeloma so jo podprle vse vladajoče politične stranke, dva sindikata (Neodvisnost, ZSSS), imela pa je tudi zagovornika v kabinetu predsednika vlade – državnega sekretarja Tadeja Slapnika. Ta meni, da je bila Adria Tehnika idealna za delavski odkup, »saj so licence, ki jih ima podjetje za servisiranje letal, neposredno vezane na kakovostne kadre in znanje kolektiva kot celote. Kupec podjetja bo najbolj odvisen od tega, ali bodo ti kadri in njihovo znanje tudi po nakupu ostali v podjetju in v njem zavzeto delali, pri tem je seveda treba upoštevati, da je bilo v pridobivanje njihovega znanja do sedaj vloženih veliko sredstev.«

Zaposleni v Adrii Tehniki državi niso bili pripravljeni ponuditi zgolj denarja, »zavezali smo se še, da bomo v štirih letih v sodelovanju z drugim poslovnim partnerjem izpeljali dokapitalizacijo podjetja, da bomo zgradili svoj hangar, namenjen servisiranju letal Boeing 747 in Airbus 340 in 330, poleg tega smo se pripravljeni odpovedati zahtevkom do družbe zaradi premalo izplačanih plač in dodatkov«. A vse to očitno ni pomagalo. Pri večinskem lastniku, v SDH, so se odločili, da podjetje prodajo Poljakom, domnevno za dva milijona evrov. Delavci z Brnika so SDH poleg vračila dolgov lastnikoma v višini 3,4 milijona evrov ponujali 1,6 milijona evrov, kar je manj, toda lastnika v »konkurenčnem in transparentnem« postopku iniciativne skupine delavcev nikoli nista obvestila o najvišji ponudbi, niti se o tem z njimi nista zares pogajala. Razlika med ponudbama, seštevek kupnine in vsote za vračilo dolgov, je manj kot 10 odstotkov. Zakaj v sklepni fazi SDH ni izpeljal vsaj licitacije?

Kot smo izvedeli, je nekaj dni, preden je SDH Adrio Tehniko prodal Poljakom, novi predsednik uprave SDH Marko Jazbec z delavci imel zgolj vljudnostni sestanek, ki je trajal le 45 minut. Na njem so predstavniki iniciativne skupine spoznali, da je o prodaji podjetja dejansko že vse odločeno. Jazbec naj bi jim bil dejal, da njihov, delavski kapital ni dovolj kakovosten, da gre predvsem za »dolžniški kapital«. Prosili smo ga za pojasnilo te trditve, zanimalo nas je, ali so po mnenju nove uprave SDH posojila, ki jih vzamejo delavci, slabša od posojil, ki jih jemljejo tuji skladi. Iz SDH so nam odgovorili, češ da delavcev ne smejo obravnavati drugače, in dodali, »da mora SDH pri prodajah kapitalskih naložb spoštovati pravila EU o državnih pomočeh in zasledovati cilj maksimiranja kupnine«.

Poljski holding in slovenski delavci v Adrii Tehniki so ponudili skoraj enak znesek – a je očitno v SDH prevladal predsodek glede delavskih prevzemov. Niti licitacije ni bilo.

Zanimivo – pojasnilo SDH ob prodaji Heliosa je bilo enako, a potem je parlament sprejel strategijo upravljanja kapitalskih naložb, v kateri so ravno delavci dobili poseben status. Kot pravi predsednik SD in minister Dejan Židan, se je koalicija zavezala, da bo podpirala delavsko lastništvo in delavski odkup, o čemer so se stranke dogovorile tudi znotraj nedavno sprejete strategije upravljanja kapitalskih naložb, ki SDH nalaga, da »pred razpolaganjem s kapitalskimi naložbami proučijo interes, možnosti in pogoje za notranje lastništvo zaposlenih«. Na tej podlagi bi po Židanovem mnenju moral SDH, kadar bi dobil dve cenovno konkurenčni ponudbi, »dati prednost ponudbi zaposlenih v podjetju, saj je po izkušnjah sodeč to dolgoročno pozitivno za podjetja in za zaposlene«. Tudi Slapnik opozarja na strategijo upravljanja: »Iz teh razlogov bi bilo po mojem podjetje smotrneje prodati zaposlenim v podjetju ali pa jim v še enem krogu pogajanj omogočiti, da ponudbo vsaj izenačijo ali celo presežejo … Vsekakor pa je očitno, da prodajalci zaposlenim niso priznali lastništva kadrovskega kapitala, saj bi bila v tem primeru njihova ponudba bistveno višja …«

Ironično je sicer, da namerava koalicija v kratkem oblikovati poroštvene sheme, s katerimi bi takšne delavske odkupe podprli, tudi s »kakovostnim« kapitalom, s čimer bi morali biti celo še tako deplasirani Jazbečevi pomisleki o slabšem delavskem kapitalu preseženi. A je Marko Jazbec očitno pohitel in podjetje prodal. O tem sta odločala on in Nada Drobne Popovič brez tretje članice uprave Anje Strojin Štampar, ki bo službo nastopila čez en teden.

Vse to kaže, dodaja profesorica Aleksandra Kanjuo - Mrčela, »da so predsodki, kar zadeva delavske prevzeme, danes tako veliki, da jim ne uspe niti, ko imajo dovolj kapitala«. In to v Sloveniji, ki je bila nekoč, v osemdesetih letih, z delavskim samoupravljanjem model za številne kooperative, ki so tedaj nastajale na Zahodu, tudi španskega Mondragona z več kot sto tisoč zaposlenimi.