Leto brez družine

Že pred letošnjo jesenjo so v Slovenijo ves čas prihajali tujci in ves čas se slovenski politiki in uradniki ukvarjajo s tem, kakšne pravice jim bodo podelili. Veliko truda politiki in uradniki vložijo tudi v to, da bi tujcem preprečili zlorabo pravic.

Od leta 2009 do lani se je sestajala medresorska skupina, katere naloga je bila priprava mogočih ukrepov migracijske politike. Na eni od sej leta 2013 »je bila obravnavana tudi ocena, da je bilo v Sloveniji takrat pet tisoč prejemnikov različnih socialnih transferjev, ki do njih niso bili upravičeni,« pravi Irena Likar, ki na ministrstvu za notranje zadeve skrbi za odnose z javnostmi.

Ocena o pet tisoč neupravičenih prejemnikih javnega denarja je po besedah Irene Likar prišla z ministrstva za delo in družino, katerega predstavniki naj bi bili pojasnili tudi, da so do neupravičenega javnega denarja tujci prišli z zlorabami pravice do združitve družine.

Tujec lahko v Sloveniji legalno prebiva, če pridobi azil oziroma če ga zaposli slovenski delodajalec na delovnem mestu, za katero ne more najti kandidata na slovenskem zavodu za zaposlovanje. Če tujec dokaže, da ima dovolj denarja za življenje, pridobi dovoljenje za začasno prebivanje zase in za družino. Temu se reče združitev družine. Če so v njej tudi otroci, lahko iz slovenskega proračuna dobiva otroški dodatek.

Leta 2013 naj bi bilo torej ministrstvo za delo pri tem zaznalo množične zlorabe. Potekale naj bi tako, da »tujec, ki zakonito prebiva v Sloveniji, pridobi dovoljenje za prebivanje za svoje družinske člane, ki večinoma pridejo v državo le po dovoljenje za prebivanje, nato pa se vrnejo v izvorno državo, sponzor pa na ta račun pridobi možnost uveljavljanja vsaj ene od pravic iz javnih sredstev«. Država namreč želi, da otroški dodatek prejemajo le starši, katerih otroci živijo v Sloveniji.

Lani so politiki odločili, da lahko tuji delavci družino v našo državo pripeljejo šele po enem letu. To so storili na podlagi izmišljene domneve, da tujci množično zlorabljajo našo socialno državo.

Leta 2014 so poslanke in poslanci, da bi se spoprijeli s tem pojavom, na pobudo ministrstva za notranje zadeve spremenili zakon o tujcih. V njem so določili, da je združitev družine mogoča šele, ko je tujec že eno leto v Sloveniji. Podlaga za spremembo je bilo prepričanje, da »si tujec v času enoletnega prebivanja v Sloveniji lahko zagotovi ekonomsko varnost in stabilnost,« je takrat zapisalo ministrstvo za notranje zadeve.

Starši tu, otrok tam

Zaradi nove določbe imajo nekateri velike težave, trdi Marko Tanasić iz migrantske svetovalnice, kjer so že na tisoče tujim delavcem pomagali v boju zoper delodajalce in uradnike. »Dogaja se, da oba, oče in mati, delata v Sloveniji, otroka pa zaradi omejitev eno leto ne smeta pripeljati s seboj,« pravi.

V uradu varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer takega primera uradno še niso imeli, vendar sodelavec varuhinje Lan Vošnjak enega pozna osebno. »Gre za mater samohranilko iz neevropske države, ki ima tukaj podjetje in razmeroma dobro zasluži, pa vseeno ne more pripeljati otroka,« pravi Vošnjak. »Težko bi sicer rekli, da Slovenija krši otrokove pravice, saj ti otroci niso predmet našega pravnega varstva,« pojasnjuje, »vendar ne more biti prav, da nas nič ne briga, ker morajo starši stran od otroka.«

Spremenjeni zakon o tujcih velja že od lanskega aprila, a kljub temu je letos združitev družin precej manj kot lani. V celotnem preteklem letu je Slovenija združitev dovolila 4606 družinam, v prvih desetih mesecih letošnjega leta pa 3800. »Menimo, da število ne bo preseglo štiri tisoč,« trdi Irena Likar. Potem bi bilo združenih za vsaj 13 odstotkov manj družin kot lani.

To samo po sebi seveda ne pomeni, da so zlorabe odpravljene. Mogoče je tudi, da so zgolj odložene za eno leto. Tako na primer trdita Tanasić in Vošnjak.

Če zaradi preprečevanja zlorab nekateri otroci eno leto živijo brez staršev, medtem ko ti delajo v Sloveniji, se je smiselno vprašati, kako učinkovito je bilo preprečevanje. Podatki iz leta 2013 o pet tisoč tujcih, ki neupravičeno prejemajo socialne transferje, naj bi bili prišli iz centrov za socialno delo, zato smo povprašali tam.

Odgovorilo nam je nekaj manj kot 30 izmed 62 centrov in večina še ni obravnavala tujca, za katerega bi sumili, da javni denar dobiva neupravičeno. Izmed 11, ki so se s takimi primerih že srečali, daleč izstopa jeseniški center za socialno delo. »Ocenjujemo, da smo imeli okoli 30 takih primerov,« je odgovorila direktorica tega centra za socialno delo Anita Bregar. Noben drug center doslej ni imel opraviti z več kot devetimi primeri.

Ker na ministrstvu za delo niso pridobili podatkov, ki bi dokazovali domnevo o množičnih zlorabah iz leta 2013, so tudi sami oktobra letos opravili anketo med centri za socialno delo. Odgovorilo jim je nekaj več centrov kot nam, a ugotovitve so bile enake. »Večina centrov te problematike ne zaznava oziroma le-ta ni močno razširjena,« so odgovorili iz službe za odnose z javnostmi na ministrstvu za delo.

Ministrstvo za notranje zadeve, ki je pristojno za zakon o tujcih, smo zato vprašali, ali je bil torej odlog združitve družine uveden na napačni podlagi in ali bi ga bilo treba odpraviti. »Ob ugotovitvah, da centri za socialno delo ne ugotavljajo več zlorab, lahko trdimo, da je zakonodaja dosegla svoj namen,« je odgovorila Irena Likar.

To je sprenevedanje. Res je, da zdaj centri za socialno delo zaznavajo zelo malo teh primerov, vendar direktor nobenega ni rekel, da je primerov manj kot prej. Iz njihovih odgovorov je mogoče sklepati le, da je bilo primerov vedno malo in da je bila torej domneva, na podlagi katere je bila zakonodaja spremenjena, izmišljena.

»Žal ta ukrep ni pomenil preprečevanja zlorab, ampak splošno represijo,« se jezi Tanasić, »ravna se po načelu, da je bolje kaznovati sto nedolžnih kot oprostiti enega krivega.«

V Velenju so v začetku leta našli stanovanja, v katerih je prijavljenih več deset stanovalcev. Takrat so svarili, da gre za izkoriščevalce proračuna. Zdaj vedo, da gre večinoma za delavce, ki delajo v Nemčiji.

Lažno bivanje

Če smo pravični, moramo priznati, da obstaja še ena možnost. Namreč, da je zlorab vendarle veliko in jih centri za socialno delo ne zaznajo. Morda pač ne vedo, kateri tujci, ki prejemajo otroške dodatke in druge socialne transferje, dejansko živijo v Sloveniji in kateri sem pridejo le, ko morajo pri uradniških okencih urejati svoje pravice.

Načelnik upravne enote Velenje Fidel Krupić je na primer v začetku letošnjega leta trdil, da je odkril množične zlorabe, ko je lokalnemu časopisu Naš čas povedal, da ima v nekaterih stanovanjih bivališče prijavljenih več deset ljudi. Neka hiša, v kateri sta dve stanovanji, naj bi bila imela na primer uradno 150 stanovalcev.

Velenjska upravna enota je zato začela akcijo ugotavljanja, ali ti ljudje tam dejansko živijo, in našla naj bi bila tudi »nekatere družine, v katerih je šest, sedem otrok in dobivajo po 1500 evrov socialnih transferjev na mesec«. Upravna enota Velenje je verjetno edina, ki izvaja tako akcijo in Krupić je trdil, da je to primer dobre prakse: »Če je v vsaki občini 20 takih družin, si izračunajte, koliko je to denarja.« Izračun pokaže, da je potem v Sloveniji res okoli pet tisoč takih izkoriščevalskih tujcev in da državo na leto stanejo več kot 76 milijonov evrov.

Devet mesecev pozneje Krupić o ljudeh, ki imajo preveč uradnih sostanovalcev, govori drugače. »To se zgodi, ker delodajalec pripelje v državo več deset delavcev, ki gredo potem delat v Nemčijo ali katero drugo zahodno državo,« pravi.

Tako je že v prvem odzivu na njegove trditve februarja letos podatke pojasnjeval Tanasić. Ob pomanjkanju dela za gradbenike v Sloveniji številna podjetja iščejo posle v državah, kjer gradijo več kot pri nas, in delovna sila še vedno ostaja enaka, torej prihaja predvsem iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Še vedno so ti delavci zaposleni pri slovenskem delodajalcu, zato morajo tukaj prijaviti začasno prebivališče, vendar se v Sloveniji zadržijo le toliko, da uredijo papirje. Torej je na tisoče tujcev, ki se tu ne prijavijo, da bi v državi živeli, ampak ker je to najboljši način za pridobitev dela v Nemčiji, Švici, Belgiji … Podobno je s tistimi tujimi delavci, ki delajo za slovenske avtoprevoznike in dejansko živijo v tovornjaku. »Če ne bi bilo obvezne prijave bivališča, bi bilo v Sloveniji prijavljenih za polovico manj tujcev,« meni Tanasić.

Slovenska zakonodaja določa, da je lahko človek prijavljen le v stanovanju, kjer dejansko prebiva, zato velenjski uradniki te ljudi iščejo. Včasih se izkaže, da ne izpolnjujejo več pogojev za prebivanje v Sloveniji, saj so našli delo pri nemškem podjetju ali pa so odšli nazaj domov. »Bolj kot zato, ker bi želeli kaj zlorabljati, imajo ti ljudje papirje neurejene zaradi nevednosti,« priznava Krupić. »To so nekvalificirani delavci, pa še v tuji državi so.«

Kljub temu so stanovanja s preveč uradnimi stanovalci težava, s katero bi se bilo treba spoprijeti. »Zdaj številni ‘naslovodajalci’ mastno služijo na črno,« opozarja Tanasić. Po njegovem delavci za formalno prijavo lastniku stanovanja plačujejo tudi do 50 evrov na mesec. Zato predlaga, da bi tujim delavcem, ki delajo za slovensko podjetje, a nikoli v Sloveniji, država dovolila, da naslov prijavijo v centrih za socialno delo, kot je to omogočeno brezdomcem.

Med tujci, ki prebivajo v Sloveniji, je zagotovo nekaj takih, ki prejemajo javna sredstva, čeprav jim po zakonu ne pripadajo. Tudi v Velenju so taki, trdi Darinka Špacapan, zaposlena na tamkajšnjem centru za socialno delo.

Vendar tiste, ki si mimo zakona vsak mesec iz slovenskega proračuna priskrbijo nekaj deset ali celo nekaj sto evrov, zagotovo v to vodi finančna stiska in zagotovo jih ni na tisoče. Vsekakor jih ni toliko, da bi morali od otrok zahtevati, da eno leto živijo brez staršev, zgolj zato, ker ti dela ne morejo najti doma, v Sloveniji pa ga lahko.