Dr. Anica Mikuš Kos

»Naš svet je postal tako neznansko bogat, da me je sram, da sem njegov del«

upokojena otroška psihiatrinja in filantropinja

»Vedno sem zadovoljna, ko veliko mlajši od mene pridejo sem gor zadihani,« se nasmehne Anica Mikuš Kos, ko prisopiham v njeno mansardno stanovanje v bloku brez dvigala. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino, odkar se je upokojila, pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Predsednica Slovenske filantropije pri 80 letih še vedno vsako leto obiskuje vojna območja in begunska taborišča po svetu. »Letos sem bila dvakrat v Gazi, enkrat v iraškem Kurdistanu, Maroku in Moldaviji.«

Ste morali zaradi prihoda beguncev v Slovenijo odpovedati kakšno potovanje?

Zaradi tega ne, je pa v Gazi sedaj situacija slabša, zato so mi sporočili, naj raje ne hodim. Verjetno bom znova šla tja januarja.

Skoraj vsak mesec greste kam?

No ja, zdaj bom na primer tri mesece skupaj doma. Včasih pa imam res tudi po dve potovanji na mesec.

Na teh potovanjih izobražujete lokalne učitelje, kako naj pomagajo otrokom s travmatičnimi izkušnjami?

V takšnih nemirnih okoljih po mojem prepričanju psihiatrija in psihoterapija ne moreta veliko pomagati. Smiselneje se mi zdi aktivirati naravne vire v ljudeh in njihovem naravnem okolju. Področje mojega delovanja je šola – usposabljanje učiteljev za pomoč otrokom, ki jih je prizadelo vojno dogajanje. Ta metoda je gospodarna, saj je mogoče z razmeroma majhnim vložkom doseči veliko otrok. Starši najhuje prizadetih otrok so po navadi tudi sami travmatizirani, žalostni zaradi izgub in nimajo energije in čustvenih zmogljivosti za pomoč otrokom. Ali pa staršev sploh ni. Prek šole je mogoče doseči skorajda vse otroke. Imam slike z letošnjega potovanja v Erbil, kjer v učilnici sedi kakih sto sirskih begunskih otrok. Ker ni dovolj stolov, številni sedijo kar na tleh. Besedi izobraževanje, usposabljanje učiteljev za psihosocialno pomoč otrokom ne zajameta celote mojih prizadevanj. Učiteljem je treba najprej pomagati pri osebnih, iz vojne izvirajočih čustvenih težavah, ki so podobne kot pri učencih. Treba jih je okrepiti in motivirati za pomoč otrokom. Tisto, kar jih naučim, je minorno v primerjavi z njihovo modrostjo in človečnostjo, ki pa ju je treba podpreti ali aktivirati.

V svetu veljate za začetnico tega modela pomoči.

Ah, tega si ne upam trditi. Začetek sega v čas, ko je v Slovenijo prišla množica beguncev iz Bosne, sama pa sem bila takrat direktorica Svetovalnega centra za otroke in mladino. Ogromno otrok beguncev je bilo z vidika duševnega zdravja v zelo slabem stanju. Zdelo se mi je nujno, da jim naša ustanova pomaga. In seveda smo se vprašali, kaj lahko naredijo trije psihiatri in nekaj psihologov, ko pomoč potrebuje 20 tisoč otrok. Na začetku balkanskih vojn je veljalo prepričanje, da je treba prizadete otroke zdraviti s psihoterapijo, kar je neumno, saj poleg pomanjkanja kadra naletiš tudi na nasprotovanje staršev, sploh tistih z ruralnih območij, kjer je obisk pri vseh, katerih poklicni naziv se začne s psi-, še vedno stigmatiziran. Zato smo razvili v šolo vgrajene modele psihosocialne pomoči otrokom.

Še danes kdaj naletim na kakšne res nerazumne strokovne metode. Nedavno sem bila v Turčiji v Gaziantepu, v bližini meje s Sirijo, kjer je ogromno sirskih beguncev. Z mano sta bili turški psihologinji, sicer krasni ženski, a begunce sta učili o njihovi samopodobi, o potrebi po asertivnosti, samozavesti. To sta govorili ljudem, ki so gledali, kako njihovim znancem in sorodnikom režejo glave. Dobro se mi je zdelo, ko je ena od udeleženk predavanja vstala in protestirala, češ to pa že niso naše vrednote. Za nas so pomembni družina, skupnost, ne pa samozavest in individualna uspešnost.

Obleke darujemo predvsem zato ali tudi zato, ker smo srečni, da lahko izpraznimo omare in si potem kupimo kaj novega.

Se vam zdi, da vojna prežene to individualnost in tekmovalnost?

Ja. Poglejte na primer kolektivni odziv Parižanov na teroristični napad. Podobno, kot če umre kdo v družini in se družina ponovno poveže. Krizne razmere prebudijo kolektivno zavest. Je pa odvisno od okoliščin. Ko je najhuje, seveda najprej vsak rešuje svoje življenje. In ko je vojne konec, solidarnostne vezi popustijo. Ljudje si prizadevajo za svoje dobro, za dobro svojih družin. Vsi ljudje se ne spoprijemajo več z enakimi težavami.

Vaš sin živi v Parizu. Se vam je po napadih oglasil?

Klical me je, pa sem njegov klic preslišala, nato pa sem ga sama poklicala ob petih zjutraj, ko sem ugotovila, kaj se je zgodilo.

Vas je skrbelo?

Niti ne. Verjetnost, da bi se mu kaj zgodilo, je bila majhna. Saj veste, večja verjetnost je, da me kdo v Ljubljani zbije, ko prečkam cesto, kot da me kdo ubije v Afganistanu.

Kako vojna prizadene otroke?

Predvsem se morajo spoprijeti z veliko ogroženostjo in strahom. Številni so navzoči pri grozljivih dogodkih, poleg tega se strah nanje prenaša prek staršev in celotne skupnosti. Doživljajo izgube. Izgubo varnosti, izgubo doma, izgubo staršev, prijateljev, sorodnikov ter izgubo vere v človeštvo in prihodnost. Bosanski otroci so mi večkrat pripovedovali, da jih je najbolj prizadelo, ko so videli svojega srbskega učitelja, ki so ga imeli radi in s katerim so se dobro razumeli, kako je prišel s puško in jih pregnal od doma. Sprememba, ki jim je podrla podobo sveta in zaupanje v ljudi.

Kako ste sami, ko ste bili otrok, doživeli vojno? Se lahko poistovetite z otroki, ki jim pomagate?

Izkušnja iz otroštva je dejansko poglavitni razlog za moj angažma. Med drugo svetovno vojno sem bila s starši v partizanih. Poleg vsega gorja sem videla tudi zelo, zelo veliko dobrega. To mi je pomagalo, da nisem izgubila vere v ljudi. Poveljnik partizanske enote mi je na primer obljubil, da mi bo iz napada na slavonsko mesto Našice prinesel čevlje, ker sem pozimi hodila naokrog z vrečami, zavitimi okoli nog. Z akcije se ni vrnil. Predvsem pa so mi v spominu ostali kmetje, ki načeloma niso bili zelo navdušeni nad partizani, ampak so me vedno, ko so me starši pustili pri njih, zavarovali in predstavili Nemcem ali ustašem kot člana družine. Vsak sosed bi jih lahko izdal. Morda mi je to tudi pomagalo, da sem razmeroma hitro prebolela vojno. Osebna izkušnja mi je pokazala, kako lahko vojna prizadene otroka in kako lahko dobro olajša čustveno preživetje in okrevanje. Marsikdaj se mi med potovanji odvrti kakšen prizor iz otroštva, zlasti takrat, ko vidim odziv otroka na preprosto prijazno dejanje, na nasmeh.

Vas je med delom z »otroki vojne« kdaj zlomilo?

Ko sem delala z bosanskimi otroki in njihovimi starši, sem leto dni lahko poslušala njihove zgodbe, a sčasoma se je zgodilo, da sem v avtu na poti domov samo še jokala. Moje zmogljivosti za poslušanje žalostnih zgodb so bile preprosto izčrpane. Takrat sem se odločila, da se bom predvsem posvetila usposabljanju ljudi, ki delajo z otroki, prizadetimi z vojnim dogajanjem – učiteljev, zdravstvenih delavcev, prostovoljcev.

Kako bi se Slovenci po vašem danes odzvali ob vnovičnem pritoku beguncev iz Bosne? Zdi se mi, da nekoliko idealiziramo takratni odziv.

Mislim, da ne idealiziram, ko rečem, da je takrat veliko ljudi pomagalo beguncem brez velikega pompa. Krožil je rek, da ima vsak Slovenec svojega Bosanca, ki mu pomaga. Jasno, da ni bilo tako, ampak veliko ljudi je po tihem komu pomagalo. Bosanci so le bili na neki način »naši«. Nikakor pa ni bilo vse idealno. Po telefonu so mi v lepi slovenščini grozili, ker sem se ukvarjala z begunci. Zdi se mi, da bi bili danes tisti, ki so do beguncev sovražno razpoloženi, veliko glasnejši, kot so bili takrat.

O današnjih razmerah bi rekla, da so nam begunci prišli zelo prav, da smo se lahko ponovno glede nečesa polarizirali. Polarizacija domobranci–partizani je nekoliko izčrpana, eni in drugi so že skoraj izumrli, zato nam nove teme pridejo zelo prav. Sem pa vesela, da vseeno veliko ljudi pomaga beguncem.

Ste veliko na terenu. V Dobovi, Šentilju?

Nisem šla v begunske centre, tamkajšnjih nalog fizično preprosto ne zmorem več. Se pa vozim po Sloveniji in izobražujem prostovoljce, ki delajo z begunci. Od prostovoljcev veliko izvem o dogajanju v centrih.

Pri delitvi oblačil na primer marsikdaj nastanejo težave, ko nekateri begunci nočejo vzeti ponujenega. Lahko je premajhno, lahko je preveliko, lahko jim ni všeč. Stvar spoštovanja človeškega dostojanstva je, da jim daš možnost, da izberejo kaj drugega. Da jim daš vsaj majhno možnost upravljanja lastne usode.

Veliko je bilo napisanega o smeteh, ki jih begunci puščajo za seboj. Pred dvema dnevoma mi je kolega, ki dela v enem od begunskih centrov, povedal, da so dobili zabojnik. Tri tedne je trajalo. Tudi vreč za smeti primanjkuje. Ko pridejo vreče, begunci pomagajo pospravljati.

Delo prostovoljcev marsikdaj ni prijetno, a vse skupaj sprejemajo z veliko razumevanja. Kar zadeva človečnost in izkazovanje človečnosti ljudem, ki ne razumejo jezika, v katerem jim govoriš, se učim od prostovoljcev.

Je prostovoljstvo postalo preveč pomembno? Ali država prostovoljcem prepušča preveč odgovornosti?

Ne bi rekla. Večinoma je vse skupaj kar pod nadzorom države. Funkcija prostovoljcev, ki je morda premalo opazna, je poleg izpolnjevanja praktičnih nalog tudi človečnost. O tem se premalo govori. Ne le za prostovoljce, tudi za vojake in policiste je človečnost pomembna. Ko policist nosi begunskega otroka, ne gre le za fizično pomoč, gre za sporočilo človečnosti. Ljudje v stiski si taka mala plemenita dejanja še kako zapomnijo. Je pa res, da bo država sedaj, ko je vse že bolj utečeno in ustaljeno, morala poskrbeti, da se praktična pomoč prostovoljcev nadomesti s pomočjo, ki bo del sistema skrbi za begunce.

Večja verjetnost je, da me kdo v Ljubljani zbije, ko prečkam cesto, kot da me kdo ubije v Afganistanu.

Kako ste sprejeli postavitev »tehničnih ovir«?

Meni se zdi to nesmiselno. Nimam politične pameti, a zdi se mi, da bodo v tej zgodbi nastradale predvsem divje živali, osnovnega problema pa ne bo rešilo.

So se vam po prihodu z vojnih območij domači problemi kdaj zazdeli nepomembni?

Zagotovo. V spominu mi je ostalo pritoževanje neke deklice v televizijski oddaji, češ da nima svoje sobe, njene bogatejše sošolke pa jo imajo. Spomnila sem se bede in žalosti otrok v begunskem taborišču v iraškem Kurdistanu. Tako zelo smo zvišali merila blaginje, da prav hitro opredelimo kako stanje kot revščino, prikrajšanost. Ko sem bila otrok, sem se učila na stranišču, ko je prišla pomlad, pa na ljubljanskem gradu, ker smo trije stanovali v majhni sobici. Zaradi tega nikoli nisem bila nesrečna. Naš svet je postal tako neznansko bogat, da me je sram, da sem njegov del.

Saj veste, občutek blaginje je vedno povezan z družbenim kontekstom.

To je res. Izstop iz tega konteksta pa ti omogoča kritično distanco do njega.

Ste zaradi tega drugačen človek?

Ne vem. Ker sem pri delu videla toliko dobrega, toliko plemenitega, sem postala skromna in ponižna v dojemanju svojega prispevka, svojih zaslug. Obleke darujemo predvsem zato ali tudi zato, ker smo srečni, da lahko izpraznimo omare in si potem kupimo kaj novega. Delo, ki ga opravljam, opravljam tudi zato, ker mi je všeč, da so moje izkušnje uporabljane, cenjene. Tudi pri angažiranju v korist drugih obstajajo sebični vzgibi. Nerodno mi je, ko hvalijo moje delo, sama pa sem srečala ljudi, ki so veliko boljši, bolj altruistični. Od njih sem se ogromno naučila. In morda postala ob njih in zaradi njih malo boljši človek.

Prej ste omenili, da se bolj bojite ljubljanskih voznikov kot afganistanskih teroristov. A med drugim ste delali tudi v obleganem Sarajevu. Vas ni bilo strah? Niste imeli pomislekov?

Načeloma sem sicer kar tesnoben človek, strah me je nastopanja, da bi se mi kaj zgodilo, pa me nikdar ni resno skrbelo. Oče je imel filozofijo, da od nečesa pač moraš umreti. Tudi najmlajša nisem bila več.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi naročili, naj vas dan pred dogovorjenim datumom še enkrat pokličem in preverim, ali ste še živi. Kako resno ste mislili?

Dobro, v tem je bilo nekaj humorja, zagotovo pa se po 80. letu možnost za nenadno smrt precej poveča. Lahko pa bi na primer tudi zbolela.

Opazil sem, da v veliko izjavah in člankih poudarjate, da ste stari. Zakaj se vam zdi to pomembno?

Včasih uporabim besedo stara zato, ker mi gre na živce, da danes ta beseda velja za politično nekorektno in slabšalno. Namesto nje uporabljamo izraze, kot so »starejši«, »v tretjem življenjskem obdobju«, »seniorji«. Se mi pa zdi, da mi starost omogoča bolj celosten pogled. Hkrati se mi seveda dogaja, da zaradi starosti nekaterih stvari ne razumem. Ne razumem na primer, kako lahko vnuka ure in ure presedita pri računalniških igricah. Dolgo sem zmotno mislila, da so otroci zaradi tega čustveno osiromašeni, nesrečni, pa vidim, da so čisto zadovoljni s tem, ko svoj čas investirajo v virtualne junake. To je pač nekaj, kar star človek težko razume.

Kaj vas kot starega človeka še zmoti v današnjem svetu?

Nekoč, v zgodnjem socializmu, smo imeli vizijo lepše prihodnosti, govorili smo o napredku človeštva. Danes se mi zdi, da v moralnem smislu čisto nič ne napredujemo. Stvari ostajajo popolnoma nespremenjene in samo vprašanje konteksta je, koliko zla in nasilja pride do izraza. Izguba iluzije o svetli prihodnosti.

Letos ste v glasilu Zdravniške zbornice ISIS zapisali, da ne bi želeli živeti še enkrat. Je tako hudo?

V življenju sem doživela veliko lepega, ampak tudi veliko bolečega. Ne bi želela še enkrat skozi to. Sploh pa ne v teh časih, ko je kršenje zakonov poštenosti le redko kaznovano in ko se v času gospodarske krize premoženje najbogatejših podvoji.

Ko policist nosi begunskega otroka, ne gre samo za fizično pomoč, gre za sporočilo človečnosti. Ljudje si taka mala plemenita dejanja še kako zapomnijo.

Z omenjenim člankom v glasilu ISIS ste sicer izrazili podporo uzakonitvi evtanazije. Zakaj?

Zelo preprosto – da bi imela možnost dostojno umreti. Krivično se mi zdi, da človek nima besede pri tem, ali se bo rodil. Mislim, da bi moral imeti besedo vsaj pri tem, kdaj in kako bo odšel. Zaradi sebe, pa tudi zato, da ne bi obremenjevala drugih. Smrt je zame že od otroštva neke vrste izhod. Spominjam se svojih otroških premišljevanj iz vojnih časov o tem, kako bi se ustrelila, če bi me kdo hotel zaklati, da bi tako ušla bolj boleči smrti.

Kako kot otroška psihiatrinja dojemate razvoj skrbi za duševno zdravje otrok? Kaj se je spremenilo od vaših začetkov do danes?

Mentalno zdravje je večidel socialni konstrukt. V današnjem času za nezdravo velja predvsem to, kar moti tvojo storilnost, učinkovitost. Tako smo si »izmislili« specifične učne motnje, motnje pri branju, pisanju. Takšne težave seveda obstajajo, vprašanje pa je, ali jih vidimo kot otrokovo težavo ali pa kot psihiatrično motnjo, s katero imaš pravico do različnih olajšav in zdravljenja. To je sicer lahko koristno za otroka, a krog patologije se neprestano širi. Naslednja na seznamu psihiatričnih patologij bo počasnost, ker svet postaja vse hitrejši in marsikdo ne dohaja pospeškov. Potem bo na vrsti nezmožnost učinkovitega upravljanja elektronskih naprav. Tako kot imamo disleksijo in disgrafijo, bomo imeli digitofobijo ali pa diskompjutersko motnjo. Stroka se po mojem premalo zaveda pomena socialne dimenzije psihiatričnih motenj. Otroku skušamo pomagati, da bo uspešnejši, pri tem pa se odrasli vse manj sprašujemo, koliko je otrok srečen.

Pri otrocih je v zadnjem času najbolj »aktualna« hiperaktivnost. Gre pri povečevanju števila diagnoz res zgolj za izboljšano prepoznavanje motenj?

V strokovni literaturi najdete navedbe, da bi utegnili na porast vplivati različni okoljski dejavniki, ampak dokazov za to ni. Rekla bi, da gre predvsem za vprašanje obveščenosti in družbene tolerance do neskladnosti otroka z zahtevami šole. Danes, ko morajo otroci devet let mirno sedeti v šoli več šolskih ur na dan, je hiperaktivnost tistih, ki tega ne zmorejo, problem, ker je moteča. Hiperaktivnost kot psihiatrična motnja je produkt izobraževalnih ustanov. Veliko hiperaktivnih otrok je po šolanju uspešnih, najdejo pač poklice, ki ustrezajo njihovi ravni in naravi aktivnosti.

In zaradi tega imamo veliko otrok, ki dobivajo vsakodnevne odmerke blagih amfetaminov.

Napisala sem veliko receptov za ritalin, ki ni amfetamin, je pa psihostimulans. Preprosto pomaga. Seveda je zdravnik v dvomu, ali otrokovo stanje medikalizirati. Ti otroci imajo v šoli toliko težav, doživljajo toliko pritiskov. Tablete jim omogočijo, da se prilagodijo sistemu glede vedenja, izboljšajo njihovo pozornost in sposobnost učenja. Tudi sama vzamem ritalin, če moram kaj narediti pod časovnim pritiskom. To je veliko bolj razširjeno, kot si morda mislite.

Je to zloraba?

Nimam takega občutka. Smo pač v tekmi s časom, z drugimi, s svojimi ambicijami. Ne samo farmacevtska industrija, tudi dušeslovne stroke niso več usmerjene samo v pomoč bolnim, ampak tudi v izboljševanje in pospeševanje delovanja zdravih.

Je s tem psihiatrija postala orodje kapitalizma?

V nekem smislu je to res. Stroka se ne more izločiti iz družbenega konteksta. Ob tem – vsa čast psihiatriji, zdravi ljudi, pomaga ljudem s hudimi duševnimi motnjami.

Glede širjenja nabora psihiatričnih diagnoz obstaja veliko kritik, češ da je to predvsem usluga farmacevtski industriji. Vi pa pravite, da je ta širitev nabora tudi v vlogi varovanja ljudi. Lahko pojasnite?

Ko dobiš diagnozo, na primer v otroštvu, imaš pravico do prilagojene obravnave, do pomoči v šoli, do razumevanja in drugih olajšav. Brez diagnoze bo nemiren otrok veljal za slabo vzgojenega, »žlehtnega«, vrednega kazni, z diagnozo pa je to bolnik, ki mu moramo izkazati razumevanje in pomoč.

Naslednja na seznamu psihiatričnih patologij bo počasnost, ker je svet postal tako zelo hiter. Pa nezmožnost učinkovitega upravljanja elektronskih naprav.

Pa ga s tem ne stigmatiziramo?

Zdi se mi, da stigma, vsaj kar zadeva otroke, počasi usiha. Nekateri starši si danes želijo, da bi njihov otrok dobil diagnozo, ker bo imel v šoli manj težav in več pomoči. Diagnoza prinaša nekatere ugodnosti. Stigmatizacija se umika uporabi zaščite in možnosti, ki jih ponuja diagnoza.

Za konec: kakšen razplet sedanje begunske krize napovedujete?

Po pravici povedano me je strah. Pa ne Sircev in drugih migrantov, ampak tega, da se bo razbohotil fašizem. Selitev narodov se morda ne bo ustavila. Ni ne prva in ne zadnja. Evropa bi lahko absorbirala veliko beguncev, če bi bila voljna. Ker pa ni tako, se bojim, da bosta skrajna desničarska ideologija in praksa postali edina mogoča obramba zoper njihov prihod. V reševanje izvirnih težav, ki generirajo migracije, v dogledni prihodnosti ne verjamem.