
27. 11. 2015 | Mladina 48 | Komentar
Zahod je resno zbolel
Politično burkaštvo in kultura strahu
Begunka iz Afganistana v Dobovi (na listku v angleščini piše, da išče družino)
© Simon Chang
Čez ozemlje Slovenije v zadnjih tednih teče pot neštetih beguncev, ki se umikajo pred uničujočimi posledicami divjanja islamskih skrajnežev in razdiralnimi ter absurdno neuspešnimi zahodnimi vojaškimi prizadevanji za izkoreninjenje islamskega terorizma. V njih naša vlada, dostojanstveniki Katoliške cerkve, večina medijev in posledično večina Slovencev vidijo predvsem grožnjo. Njeno jedro očitno izhaja iz strahu pred islamom, čeprav več kot četrt milijona nesrečnežev, ki jih je križev pot popeljal tudi prek ozemlja naše države, doslej do prebivalk in prebivalcev ni zakrivilo niti enega omembe vrednega žalega dejanja. Bežijo ravno pred tistimi skrajnimi razumevanji islama, ki jih zdaj popolnoma nekritično očitamo njim. V njih namesto žrtev vidimo razbojnike in teroriste; nekateri govorijo kar o novih turških vpadih (čeprav vsi podatki kažejo, da smo v zadnjih letih brez dvoma veliko več islamskih teroristov iz Evrope izvozili, kot pa jih je z Bližnjega vzhoda prišlo k nam). Zato se zagrajujemo z žico in k večjemu nadzoru civilnega prostora kličemo celo vojsko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

27. 11. 2015 | Mladina 48 | Komentar
Begunka iz Afganistana v Dobovi (na listku v angleščini piše, da išče družino)
© Simon Chang
Čez ozemlje Slovenije v zadnjih tednih teče pot neštetih beguncev, ki se umikajo pred uničujočimi posledicami divjanja islamskih skrajnežev in razdiralnimi ter absurdno neuspešnimi zahodnimi vojaškimi prizadevanji za izkoreninjenje islamskega terorizma. V njih naša vlada, dostojanstveniki Katoliške cerkve, večina medijev in posledično večina Slovencev vidijo predvsem grožnjo. Njeno jedro očitno izhaja iz strahu pred islamom, čeprav več kot četrt milijona nesrečnežev, ki jih je križev pot popeljal tudi prek ozemlja naše države, doslej do prebivalk in prebivalcev ni zakrivilo niti enega omembe vrednega žalega dejanja. Bežijo ravno pred tistimi skrajnimi razumevanji islama, ki jih zdaj popolnoma nekritično očitamo njim. V njih namesto žrtev vidimo razbojnike in teroriste; nekateri govorijo kar o novih turških vpadih (čeprav vsi podatki kažejo, da smo v zadnjih letih brez dvoma veliko več islamskih teroristov iz Evrope izvozili, kot pa jih je z Bližnjega vzhoda prišlo k nam). Zato se zagrajujemo z žico in k večjemu nadzoru civilnega prostora kličemo celo vojsko.
Saj vem, ob nagajanju južnih sosedov smo »humanitarne ograje« postavili tudi zaradi varnosti beguncev samih. Toda ali ne bi njihovega usmerjanja k točkam nadzorovanega in zato varnejšega prehoda meje vendarle bolje od izbranih »tehničnih ovir« (kupljenih v strogi tajnosti in, kakor berem, večkrat preplačanih) opravili preprosti, poceni kažipoti? Dovolj gosto postavljene informativne table, ki bi v arabščini in angleščini usmerjale proti postojankam s počivališčem, vodo in hrano? A ko smo ogroženi, se je treba za vsako ceno braniti – in ogroženi smo, poglejte samo zadnje srhljive napade v Parizu.
Ko pa človek le malo pomisli, se pojavi nadležen občutek, da so teroristi končno dosegli glavni namen. Pariz je ohromljen, življenje v Bruslju se je ustavilo, specialci so na ulicah vseh malo večjih evropskih metropol. Eksplicitna vojna retorika francoskega predsednika in premierja, ki jo je posvojila tudi javnost, končno zveni na las podobno Bushevi izpred poldrugega desetletja. Toliko je trajalo, da je po ZDA padla tudi Evropa, ki se za razliko od čezatlantske sestre po svojih notranjih razpokah vse bolj odločno razmejuje z bodečo žico. Svetla temeljna načela zahodnega sveta – enakost, bratstvo in svoboda – pod novim vseprežemajočim hegemonom varnosti postajajo komaj zaznaven spomin na neke druge čase. Kljub nespornemu empiričnemu dejstvu, da vojna proti terorizmu ne daje pozitivnih rezultatov, temveč – ravno nasprotno – generira le še več terorizma, zdaj tudi v Evropi vse bolj prevladuje konsenz, da je rešitev v stopnjevanju vojne. Zahod je resno zbolel, predpisano zdravilo ne pomaga, simptomi se celo nezmotljivo stopnjujejo, mi pa rešitev vidimo v povečevanju odmerka.
Ne zveni ravno logično – kako to, da nismo sposobni bolj racionalnega in zato učinkovitega odziva? Bojim se, da je glavni razlog v kulturi strahu, ki je zajela Evropo in z njo tudi nas.
Širijo jo oblasti in mediji, tisti na desni včasih zavestno in načrtno, pogosto pa vsi skupaj nehoteno in popolnoma nereflektirano. Tako pač učinkujejo ideologije: neopazno se vsiljujejo kot neizogibna naravna nujnost. Zgovoren primer je srhljivo poenotenje slovenskega javnega mnenja, ki je v nekaj mesecih glede žice na mejah (takrat Madžarske), sprva videne kot ekstremistično manjšinsko čudaštvo sosedskih eksotov, prešlo v večinsko samoumevnost ograjevanja domače rodne grude. Zdaj nam nov primer ponuja SDS s predlogom za prepoved nošenja burk – primer neodgovornih, nelegitimnih in nevarnih preusmerjanj pozornosti od realnih problemov in projiciranje razlogov ter krivde zanje v novega/starega žrtvenega kozla.
Če kaj ogroža krščanske temelje Evrope, kot zmeraj znova strašijo desničarski politiki in celo visoki cerkveni predstavniki, potem to ni islam, temveč naša popolna odsotnost empatije do velikega trpljenja soljudi, ki jih njihova tragična pot v tem trenutku vodi tudi prek našega praga. Ljubezen do bližnjega, srčika Jezusovega nauka, se tukaj in zdaj očitno umika starejšemu maščevalnemu bogu, ki neusmiljeno terja zob za zob in oko za oko. Terorizma pa ni mogoče izkoreniniti z orožjem (zlasti če njegovi nosilci ne prihajajo iz nekega drugega sveta, temveč iz zapostavljenih predmestij evropskih metropol). Begunske krize tudi ne moremo rešiti s popolnim odprtjem meja – problemi so žal bolj kompleksni in preprostih rešitev ni. Zato je nujni predpogoj za učinkovito soočenje s krizami, ki nas tarejo, temeljit razmislek o njihovih kompleksnih razlogih in večplastnih kontekstih. Tak razmislek pa brez poprejšnje razgradnje kulture strahu preprosto ni mogoč.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.