Dr. Aleš Črnič, je sociolog, na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Komentar
Proti kulturi strahu pred islamom
Naj tale razmislek pričnem iz osebne perspektive. Nedavno sta mi obe ključni točki intimne geografije, glavni mesti mojega otroškega in odraslega življenja, za trenutek vulgarno razkrili svoj tuji obraz. Po zgledu vse bolj mrzke mi države, ki je že pred časom ponotranjila ograjeno in ožičeno južno mejo, sta se vsako s svojim dejanjem pripojili k sodobnemu ksenofobnemu evropskemu toku, mene pa s tem brezobzirno odtujili iz svojih simbolnih nedrij.
-
27. 11. 2015 | Mladina 48 | Komentar
Čez ozemlje Slovenije v zadnjih tednih teče pot neštetih beguncev, ki se umikajo pred uničujočimi posledicami divjanja islamskih skrajnežev in razdiralnimi ter absurdno neuspešnimi zahodnimi vojaškimi prizadevanji za izkoreninjenje islamskega terorizma. V njih naša vlada, dostojanstveniki Katoliške cerkve, večina medijev in posledično večina Slovencev vidijo predvsem grožnjo. Njeno jedro očitno izhaja iz strahu pred islamom, čeprav več kot četrt milijona nesrečnežev, ki jih je križev pot popeljal tudi prek ozemlja naše države, doslej do prebivalk in prebivalcev ni zakrivilo niti enega omembe vrednega žalega dejanja. Bežijo ravno pred tistimi skrajnimi razumevanji islama, ki jih zdaj popolnoma nekritično očitamo njim. V njih namesto žrtev vidimo razbojnike in teroriste; nekateri govorijo kar o novih turških vpadih (čeprav vsi podatki kažejo, da smo v zadnjih letih brez dvoma veliko več islamskih teroristov iz Evrope izvozili, kot pa jih je z Bližnjega vzhoda prišlo k nam). Zato se zagrajujemo z žico in k večjemu nadzoru civilnega prostora kličemo celo vojsko.
-
26. 10. 2012 | Mladina 43 | Komentar
Čas za angažirano državljanstvo
Pred letom dni smo na Kongresnem trgu v Ljubljani priredili shod Za prostore svobode. Medijsko sicer odmevne prireditve se je udeležilo približno toliko ljudi kot bolje obiskane nogometne tekme slovenskega prvenstva. Ni videti, da bi zaskrbljeni pozivi stotnije prepoznavnih imen iz slovenskega družbenega življenja k aktivnemu državljanskemu angažiranju obrodili trajnejše sadove. Energija, ki se je stopnjevala vse prejšnje poletje, se je v nekem trenutku večinoma kanalizirala v dve »novi« imeni na političnem prizorišču, ki sta tako rekoč isti teden zadovoljili rastoča pričakovanja po političnih odrešenikih. Eden je kmalu po tem skoraj kot po čudežu zmagal na volitvah, a takoj dobil še življenjsko lekcijo iz realpolitike (in izgubil sloves nepremagljivega pogajalca) ter pristal v opoziciji. Drugi je mimikretično odigral umazano vlogo in prevesil jeziček na tehtnici na konservativno stran ter zares omogočil sestavo nove Janševe vlade.
