Črna zvezda

»Če si umetnik s plodno kariero in v poznih šestdesetih, je verjetno umestno pričakovati, da boš začel vsaj razmišljati o minljivosti. V mladosti je ustvarjanje uprto v prihodnost, z leti pa se začneš spraševati, kako bodo tvoje delo nekoč dojemali tvoji otroci. To porodi skoraj nekakšen biografski trenutek ...«

Tako je režiser Johan Renck za portal Vice razmišljal o pesmi Blackstar, najnovejšem delu enega najpomembnejših glasbenikov našega časa Davida Bowieja, s katero je ta kot strela z jasnega udaril prejšnji petek.

Rencku je oseminšestdesetletni britanski glasbenik zaupal režijo videa, posvečenega novi pesmi, ki je bil prav tako premierno predvajan prejšnji petek. A ko so ga vprašali, zakaj se Bowie v tem temačnem, morečem videu, v katerem v rokah drži knjigo s črno zvezdo na naslovnici, (spet) igra z idejo sprevračanja mesijanskega kompleksa, je režiser v resnici lahko samo ugibal. Pojasnil je, da je to pač njegova interpretacija, ki pa je drugim ne želi vsiljevati.

Podobno kot Renck skušamo tudi vsi drugi po svoje razložiti Bowiejevo novo mojstrovino. Teorij je nešteto. Bowiejev dolgoletni sodelavec Tony Visconti meni celo, da naj bi skladba med drugim naslavljala delovanje in obstoj ISIS. Ja, Bowie s svojimi večplastnimi besedili vedno bega in izziva um. Z vsakim poslušanjem njegovih stvaritev se razkrivajo novi namigi in reference.

Odkar se je odločil, da ne bo več dajal intervjujev, so poglobljene analize njegovih besedil prepuščene bowiefilom, ki v slogu konspirologov morebitne reference iščejo v vseh branžah pop kulture, v (klasični) literaturi in seveda v Bowiejevem preteklem delu. Nič drugače se niso lotili dešifriranja skladbe Blackstar. V tej in njenem videu so tako našli sledi biblijskih tekstov, starodavnih ritualov, okultizma (Aleisterja Crowleyja), hororja Stephena Kinga, filmov Andreja Tarkovskega in Alejandra Jodorowskega, fiktivnega astronavta Majorja Toma iz Bowiejevega velikega hita Space Oddity, sprevračanja idej potrošništva, religij, ideologij, čaščenja totalitarnih režimov in diktatorjev ... Ali to drži ali ne, je seveda vprašanje. A Bowieju uspe z navidezno lahkotnostjo vzpostaviti dialog med vsemi naštetimi temami in ga na koncu zapakirati v svojo zgodbo.

»Starejši ko si, globlji postanejo tvoje reference in namigi. In Davidovi so kot brezno brez dna,« je svojo teorijo naprej razvijal režiser Renck. Z Bowiejem sta začela sodelovati, ko ga je Renck prosil za naslovno skladbo nove TV-serije The Last Panthers. To je na koncu postala prav pesem Blackstar, zato je bilo logično, da je Renck zdaj zanjo posnel video, ki je zaradi domnevno satanističnih podob že razburil krščanske konservativce.

Če bodo tudi ostale skladbe z Bowiejevega novega albuma sledile genialnosti singla Blackstar, potem bo to brez dvoma ena od plošč, ki bodo zaznamovale prihodnje leto.

Poglavje zase so glasba in aranžmaji. Po razmeroma konvencionalnem oziroma klasično bowiejevskem zadnjem albumu The Next Day (2013) se žanrski kameleon z novo pesmijo predstavi v svoji zvočno najdrznejši podobi, ki mu jo je pomagala ukrojiti ekipa (ob)jazzovskih posebnežev. Epska skladba, zaradi omejitev spletne glasbene storitve iTunes skrajšana na dovoljenih deset minut, ponudi vrtinec dramatičnih, nepričakovanih zasukov in mojstrskega muziciranja. Meja med sintetiko in akustiko praktično izgine, nad vsem skupaj pa bedi Bowiejev glas, ki se je z leti nekoliko znižal in se že zato izjemno zlije s tesnobnostjo skladbe. Vse skupaj nas spomni na osupljivo novejše delo Scotta Walkerja, ki ga Bowie sicer zelo ceni. A medtem ko Walker s svojimi ekshibicijami navdušuje predvsem (malo mazohistične) glasbene poznavalce, se je Blackstar že znašel na lestvicah popevk tedna – skupaj z Justinom Bieberjem, Adele in podobnimi bolj potrošniško usmerjenimi avtorji.

Bowieju se po dobrega pol stoletja trajajoči karieri, med katero je z neutrudnim sledenjem, sprevračanjem in postavljanjem novih trendov navdihoval številne glasbenike, ni treba več dokazovati. Blackstar je potrditev, da je v ustvarjalni fazi, da v studio hodi zaradi notranje vztrajnosti in lastnega ustvarjalnega užitka. To je potrdil tudi Renck, ki pravi, da je Bowie še vedno izjemno radoveden in kreativen. V najboljšem pomenu, brez kakršnih koli nepotrebnih pretenzij.

Kakopak se najdejo tudi posamezniki, ki v Bowiejevih umetniških ekskurzijah ne vidijo drugega kot željo, da bi se prikupil glasbenim kritikom. Rollingstonovec Keith Richards ga je denimo obtožil, da želi le izpasti kul in da o glasbi pravzaprav nima pojma. No, tu se lahko mirno vprašamo, kdo razen njihovih najbolj fanatičnih privržencev se še spomni, kdaj so Rolling Stones posneli zadnji brezkompromisen, inovativen in drzen album ... A kakorkoli že, če bodo tudi ostale skladbe z Bowiejevega novega albuma, napovedanega za 8. januar, na njegov 69. rojstni dan, sledile genialnosti singla Blackstar, potem bo to brez dvoma ena od plošč, ki bodo zaznamovale prihodnje leto. Pa če bo Richardsu všeč ali ne.