Proti sovraštvu

Ob prehodih množic prek naše južne meje so se pojavili posamezniki, ki so, predstavljeni z imeni in priimki, na spletnih družabnih omrežjih izražali nestrpnost. Hkrati so se pojavili še neznanci, ki so objave nestrpnežev kritizirali tako, da so jih zbrali in predstavili javnosti, sprva virtualno, nato tudi na avtobusnih postajah in tudi drugje. Prvi je s tem začel spletni dnevnik ZLOvenija, a so njegovi avtorji po več opravičilih tistih, ki so se znašli na njem, prenehali z objavami. Isto delo sedaj nadaljuje spletni blog sovraznigovor.wordpress.com. Podobne strani se pojavljajo tudi v tujini. V Braziliji je civilnodružbena organizacija Criola rasistične izjave celo natisnila na jumbo plakate in jih nalepila zraven lokacije, kjer je izjava nastala.

Več družboslovcev meni, da obstajajo ustrezni načini boja proti ksenofobiji, rasizmu in nestrpnosti, in pozivajo organe pregona, naj nestrpneže obravnavajo ostro. To se doslej pri nas ni dogajalo. Slovenski policisti so nam sporočili, da so pri omenjenih spletnih straneh zaznali tako sume javnega spodbujanja sovraštva kot sume zlorabe osebnih podatkov. Predkazenski postopek vodijo tako proti nestrpnežem kot proti tistim, ki so jih izpostavili. Upamo, da se bodo policisti na koncu strinjali, da je spodbujanje sovraštva nekaj povsem drugega kot opozarjanje nanj.

Vendar ni dovolj, če sovražni govor naslavljamo zgolj tako, da nanj opozarjamo in ga kaznujemo, opozarja sociolog dr. Primož Krašovec. »Sovražni govor je seveda pomemben in nevaren,« poudarja, »vendar moramo vedeti, da rasizem ni zgolj psihološko-moralni problem.« »Rasizem se ne poraja znotraj človeka neodvisno od družbenih okoliščin kot preostanek zastarelih mentalitet ali zaradi psiholoških pomanjkljivosti,« pojasnjuje. Po njegovem je rasizem kompleksen pojav. Povezan je z delovanjem kapitalistične ekonomije, v kateri ljudje drug drugega vedno »ogrožajo« kot konkurenti za delovna mesta, in povezan je tudi z nacionalno državo, saj te zelo realno delijo ljudi na »nas« in »njih«. »To seveda ne opravičuje sovražnega govora, a ga s tem lažje razumemo,« poudarja. Poleg tega je pomembno, da je to nekaj drugega kot obravnavanje tujcev, kakor to počne država. »Sistemski, državni rasizem se ne pojavi, ko sovražni govor doseže določene kritično maso, ni prevod spontanega sovraštva ’malega človeka’ v državno politiko,« je zapisal Krašovec v članku za Svobodno misel, »Frontex, policisti na schengenski meji in uradniki v centrih za tujce ne čakajo na signal ’iz ljudstva’, da začnejo s svojimi operacijami. Nasprotno, država (in EU) sta tisti, ki sta razglasili in suvereno vodita begunsko krizo po logiki, ki je notranja kapitalističnim državam kot državam in neodvisna od stanja ali stopnje sovražnega govora na Facebooku.«